Runske pisave

Anglosaksonski futhorc

Rune Anglije in Frizije. Soočeni z jezikom, ki je pridobival nove glasove, so Anglosasi storili nasprotno od Skandinavcev in dodali črke ter tako povečali vrstico iz štiriindvajset na šestindvajset, nato osemindvajset in nazadnje preko trideset. To je tudi pisava, ki je ohranila imena run, zato skoraj vsak pomen na tej spletni strani izvira od tu.

29
run v pesmi
28
v ustaljeni epigrafski uporabi
33
vključno z rokopisnimi črkami

Vrstica

Devetindvajset run stare angleške runske pesmi v njenem zaporedju, ki jim sledijo poznejše črke, najdene v northumbrijskih napisih in rokopisnih abecedah.

Freyrjeva ætt

1–8

Podedovanih prvih osem, po obliki nedotaknjenih, a ne po glasu: četrta črka je postala o, zaradi česar je to futhorc in ne futhark.

ᚠ
1

Feoh

f /f/, /v/

bogastvo, živina

Nespremenjeno iz Fehu. Stara angleščina feoh pomeni tako živino kot nepremičnino in daje sodobno angleško besedo fee.

ᚢ
2

Ur

u /u/

tur

Anglija je obdržala žival, kjer jo je Skandinavija izgubila. Njena kitica je edina od treh tradicij, ki še vedno opisuje vola.

ᚦ
3

Þorn

þ /θ/, /ð/

trn

Preimenovana iz germanskega velikana v rastlino. Ta črka je ušla iz pisave: obdržali so jo kot þ v stari angleščini z latinico in je preživela v tisku, dokler je kontinentalni tisk ni nadomestil z y.

ᚩ
4

Os

o /o/

usta; bog

Runa, ki spremeni futhark v futhorc. Stara angleščina je četrto črko premaknila iz a v o in pesem razlaga ime kot latinski os, usta, namesto kot boga Ansuz.

ᚱ
5

Rad

r /r/

jahanje, potovanje

Nespremenjeno. Stara angleščina rad daje tako besedo road (cesta) kot raid (napad), ki sta se začeli kot ena beseda: jahanje in jahanje proti nekomu.

ᚳ
6

Cen

c /k/, /tʃ/

bakla

Kenaz iz starejšega futharka z dodano prečko na levi. Samo Anglija jo bere kot baklo; obe skandinavski pesmi isto runo imenujeta razjeda.

ᚷ
7

Gyfu

g /ɡ/, /j/, /ɣ/

darilo

Ohranjena, kjer jo je mlajši futhark opustil. Stara angleščina gyfu daje sodobno gift in njena kitica se konča s tem, kaj darilo pomeni izgnancu.

ᚹ
8

Wynn

w /w/

veselje

Prav tako ohranjena in prav tako ubežnica: wynn se je uporabljala kot ƿ za glas w v stari angleščini z latinico, dokler je normanski pisarji niso zamenjali z dvojnim u.

Hæglova ætt

9–16

Podedovanih drugih osem, popolnih. Anglija je obdržala Eoh in Peorð, medtem ko je Skandinavija opustila obe, zaradi česar je stara angleška pesem edina ohranjena priča za več run.

ᚻ
9

Hægl

h /h/, /x/

toča

Anglija je vseskozi uporabljala obliko z diagonalno prečko. Stara angleščina hægl daje sodobno hail.

ᚾ
10

Nyd

n /n/

potreba, omejitev

Nespremenjeno. Njena kitica je edina v katerikoli tradiciji, ki ponuja izhod iz omejitve, a le pod pogojem, da se upošteva zgodaj.

ᛁ
11

Is

i /i/

led

Nespremenjeno. Stara angleška kitica je edina od treh, ki večino svojih vrstic posveča lepoti ledu.

ᛄ
12

Ger

j /j/

leto, žetev

Preoblikovana v eno povezano obliko iz dveh ločenih kosov starejšega futharka. Stara angleščina ger je neposredni prednik besede year.

ᛇ
13

Eoh

ï /eo/, /ç/

tisa

Ohranjena, kjer jo je mlajši futhark opustil, tako da je to edina kitica, vezana na runo tise zaradi neprekinjenega rodu, ne pa zaradi skupnega imena.

ᛈ
14

Peorð

p /p/

neznano

Neprevedljiva runa. Stara angleščina peorð se ne pojavlja nikjer drugje v jeziku, tako da njena posamezna kitica definira besedo brez kakršnega koli drugega konteksta.

ᛉ
15

Eolhx

x /ks/

šaš

Anglija je ohranila pokončno obliko in ime rastline. Njena glasovna vrednost je zdrsela iz starega končnega z v sklop ks, ki opravlja zelo malo dela.

ᛋ
16

Sigel

s /s/

sonce

Stara angleščina sigel pomeni sonce in ni sorodna besedi sigor, zmaga. Okultisti dvajsetega stoletja so ju združili, od koder izvira napačno branje zmage.

Tirova ætt

17–24

Podedovanih tretjih osem, prav tako popolnih, ki se končajo na eþel nato dæg — zaporedje z brakteata iz Vadstene in ne s kamna iz Kylverja.

ᛏ
17

Tir

t /t/

zvezda; bog Týr

Oblikovno nespremenjena, vendar kitica opisuje zvezdo, ki nikoli ne zapusti svoje poti, ne pa boga. Še ena omilitev krščanske dobe, tako kot Ansuz, ki postane usta.

ᛒ
18

Beorc

b /b/

breza

Nespremenjeno. Njena kitica je najdaljša od treh tradicij in edina, ki se zadržuje ob paradoksu drevesa, ki poganja mladike brez semena.

ᛖ
19

Eh

e /e/

konj

Ohranjena, kjer jo je mlajši futhark opustil. Stara angleščina eh je sorodna latinski equus; sodobna angleščina horse pa izhaja iz povsem drugega korena.

ᛗ
20

Mann

m /m/

človek

Nespremenjeno, ohranja dvojno prečko starejšega futharka, ki jo je mlajši futhark združil. Stara angleščina man pomeni osebo obeh spolov.

ᛚ
21

Lagu

l /l/

voda, morje

Nespremenjeno. Njena kitica govori o kopnem na zibajoči se ladji namesto o mornarju in se konča z morskim konjičkom, ki se ne odziva na uzdo.

ᛝ
22

Ing

ŋ /ŋ/

bog Ing

Običajno zapisana v obliki s pecljem, zaprtim rombom, dvignjenim na prečko. Njena kitica je delček zgodbe o bogu, ki je odšel na vzhod preko valov, a je zgodba izgubljena.

ᛟ
23

Eþel

œ /œ/

družinsko posestvo

Ohranjena in postavljena pred dæg namesto za njo, sledeč zaporedju z brakteata iz Vadstene namesto s kamna iz Kylverja. Stara angleščina eþel pomeni tako domovino kot pravno posestvo.

ᛞ
24

Dæg

d /d/

dan

Nespremenjeno. Njena kitica je ena izmed le dveh v pesmi, ki izrecno pravita, da opisana stvar pripada tako bogatim kot revnim.

Angleški dodatki

25–29

Pet novih črk za glasove, ki jih je stara angleščina imela, pragermanščina pa ne, večinoma kot posledica i-mutacije in ingveonskega razcepa pragermanskega /a/ v tri. Vseh pet se pojavi v stari angleški runski pesmi in z njimi vrstica doseže oblike z osemindvajsetimi in devetindvajsetimi znaki, ki so bile v ustaljeni uporabi.

ᚪ
25

Ac

a /ɑ/

hrast

Nova. Ko so staroangleške glasovne spremembe potisnile staro runo a v o, je bila potrebna nova črka za preživeli a. Njena kitica govori o tem, kako hrast hrani prašiče in iz njega gradijo ladje.

ᚫ
26

Æsc

æ /æ/

jesen (drevo)

Nova in zgrajena z dodajanjem poteze stari obliki Ansuz. Ansuz se je dejansko razcepil v tri črke futhorca: os, ac in æsc.

ᚣ
27

Yr

y /y/

lok; orodje

Nova, za zaokrožen sprednji samoglasnik, ki ga je povzročila i-mutacija. Ime se običajno bere kot lok ali rog in njena kitica jo imenuje veselje in čast za plemiče.

ᛡ
28

Ior

io /io/

jegulja; rečna zver

Nova in redka. Njena kitica opisuje bitje, ki prebiva v vodi, a se hrani na kopnem, in se običajno bere kot jegulja ali bober.

ᛠ
29

Ear

ea /æɑ/

grob; zemlja

Nova, in zadnja kitica pesmi. Opisuje zemljo kot odvratno vsakemu človeku, ko se meso začne ohlajati in je telo izročeno tlom.

Pozne in rokopisne črke

30–34

Pozni northumbrijski dodatki. Calc in Gar sta resnično vklesani na križih iz Ruthwella in Bewcastla, kjer ohranjata trde velare ločene od njihovih palataliziranih ustreznikov. Cweorð, Cealc in Stan so dejansko le v rokopisih in R. I. Page je trdil, da je več iz te skupine starinaskih psevdo-run. Zaradi tega nesoglasja se objavljena števila znakov v futhorcu gibljejo od 28 do 34.

ᚸ
30

Gar

g /ɡ/

kopje

Poznejši dodatek, ki ločuje trdi /ɡ/ od Gyfu, ki je po palatalizaciji pokrival več glasov. Ni v runski pesmi, vklesana pa je na križih iz Ruthwella in Bewcastla.

ᛢ
31

Cweorð

q /kw/

neznano; sveder za netenje ognja?

Rokopisna črka brez zanesljivega pomena in praktično brez epigrafske uporabe. Najverjetneje pisarska izmišljotina, ki je runski vrstici dodala ustreznico za latinski Q.

ᛣ
32

Calc

k /k/

kelih; kreda

Poznejši dodatek za trdi /k/, ki ga ločuje od Cen iz istega razloga. Vklesana na Ruthwellskem križu ter na manskih in škotskih napisih.

ᛤ
33

Cealc

kk /k/

kreda

Podvojena različica calc, ki se pojavlja v rokopisnih runskih vrsticah namesto v resničnih napisih.

ᛥ
34

Stan

st /st/

kamen

Črka, podobna ligaturi za stik st. Samo v rokopisih in razlog, da se objavljena števila znakov v futhorcu gibljejo med 31 in 34.

Od kod to poznamo

Kamniti križi, škatla iz kitove kosti, meč v Temzi in en rokopis, ki je zgorel.

Stara angleška runska pesem

Anglija prepis 10. stol.; besedilo starejše

Devetindvajset kitic, ena za vsako runo, vsaka kot ugankarska pesem o imenu rune. Je najpomembnejši dokument za rekonstrukcijo pomena imen run v kateri koli pisavi. Rokopis, Cotton Otho B.x, je leta 1731 zgorel v požaru Ashburnham House; besedilo se je ohranilo le zato, ker ga je Humfrey Wanley leta 1705 prepisal za Thesaurus Georgea Hickesa.

Frankovska skrinjica

Northumbrija zač. 8. stol.

Škatla iz kitove kosti, izrezljana s prizori iz germanske legende, rimske zgodovine in evangelijev, opremljena z napisi v starih angleških runah in latinici. Ena plošča je napisana v samoglasniški šifri. Pokrov in tri strani so v Britanskem muzeju; desna plošča je v muzeju Bargello v Firencah.

Ruthwellski križ

Dumfriesshire, Škotska 8. stol.

Anglosaksonski kamniti križ, ki nosi runske verze, tesno povezane s staro angleško pesmijo Sanje o križu. Po ukazu škotske cerkve leta 1642 je bil razbit kot malikovalski in ponovno sestavljen v devetnajstem stoletju.

Bewcastleski križ

Cumbria, Anglija 8. stol.

Spremljevalni spomenik Ruthwellskemu, še vedno stoji na svojem cerkvenem dvorišču, z runskim spominskim napisom, ki je zdaj močno obrabljen zaradi vremena.

Beagnothov meč (Seax)

Temza London 10. stol.

Železen enorezen nož, intarziran s srebrom, bakrom in medenino, na eni strani nosi celoten osemindvajset-runski futhorc in ime Beagnoth na drugi. Edina znana popolna anglosaksonska runska vrstica na predmetu in ne v rokopisu. Rezbar je pomešal vrstni red tretje ætt, kar nakazuje, da tudi vešči rokodelci niso vedno znali na pamet razširjene vrstice.

Žare iz Spong Hilla

Norfolk, Anglija 5. stol.

Tri žare iz zgodnjega anglosaksonskega pokopališča z vtisnjeno besedo alu v zrcalnih runah. Alu je najpogostejša uročna beseda v starejšem germanskem korpusu in njen pomen je še vedno predmet razprave. To so med najzgodnejšimi runskimi predmeti v Angliji in se nahajajo neposredno v predkrščanskem pogrebnem kontekstu.

Gallowayski zaklad

Dumfries in Galloway, Škotska pokopano ok. 900

Pet sploščenih srebrnih zapestnic, ki nosijo vpraskane anglosaksonske rune, ne skandinavskih. Ena imenuje Ecgbeorhta; najdaljša se bere DIS IS ÆIGNA FEOH, to je premoženje skupnosti. Napis, ki zasega zakopano srebro za samostansko skupnost, izpodbija domnevo, da so zakladi iz tega obdobja vikinški plen.

Brakteat iz Undleyja

Suffolk, Anglija ok. 450–500

Zlati obesek z enim najzgodnejših anglo-frizijskih runskih napisov, ki prikazuje volkuljo in dvojčka iz rimske ikonografije nad kratkim runskim besedilom. Dokaz, da je pisava prispela z najzgodnejšo naselitvijo, namesto da bi se razvila pozneje.

Astragal iz Caistor-by-Norwich

Norfolk, Anglija ok. 400

Gleženjska kost srnjadi iz žare z napisom raïhan, kar verjetno pomeni srna. Verjetno najstarejši runski napis, najden v Angliji, in dovolj star, da se postavlja vprašanje, ali je anglosaksonski ali uvožen.

Krsta svetega Cuthberta

Lindisfarne, Northumbrija 698

Hrastova krsta, v katero so vrezane figure z napisi v mešanici run in latiničnih črk, včasih celo v isti besedi. Neposreden dokaz, da sta se pisavi uporabljali vzporedno v samostanskem kontekstu in ne v nasprotju.

Codex Vindobonensis 795

Salzburg 9. stol.

Rokopis iz Alcuinovega kroga, ki ob drugih abecedah postavlja gotska imena črk ob bok njihovim runskim ustreznikom. Del karolinškega znanstvenega zanimanja za zbiranje pisav, ki je po naključju ohranilo veliko germanskega materiala.

Runski kovanci

Anglija 7.–9. stol.

Zgodnje sceatte in kasnejši peniji, ki nosijo imena kovalcev denarja v runah, včasih pomešana z latiničnimi črkami. Kovanci so runsko pismenost uvedli v vsakdanji komercialni obtok in jo natančno datirajo.

Kamni z imeni iz Lindisfarna

Northumbrija 8.–9. stol.

Majhni nagrobni spomeniki, ki nosijo osebna imena v runah in v latinični pisavi, pogosto oboje na istem kamnu. Tih pokazatelj, da izbira med njima ni bila vedno doktrinarna.

Frizijske najdbe

Nizozemska in obala Severnega morja 5.–8. stol.

Majhna skupina napisov na glavnikih, kovancih in tisovi palici, ki prikazuje isto razširjeno vrstico v uporabi čez Severno morje. Pisava je pravzaprav anglo-frizijska, in ne zgolj angleška.

Cynewulfovi runski podpisi

Anglija 9. stol.

Štiri verske pesmi — Juliana, Elene, Kristus II in Usode apostolov — katerih epilogi črkujejo pesnikovo ime kot runski akrostih. Vsaka runa deluje dvakrat: kot črka imena in skozi svoje ime rune kot samostalnik v stavku. Glasno branje pesmi izgovori njegovo ime in prosi občinstvo, naj moli zanj.

Isruna in hahalruna

Anglija in celina od 9. stol.

Rokopisni šifrirni sistemi, ki zavržejo obliko rune in namesto tega kodirajo njene koordinate: kateri ætt pripada in njen položaj znotraj tega ætt, zapisano kot preštete poteze ali veje. Delujejo samo zato, ker je bila tridelna razdelitev vrstice splošno znana.

Vrstica, ki je rasla

Anglosaksonski futhorc in mlajši futhark sta dva odgovora na isti problem, in to nasprotna odgovora.

Obe pisavi izvirata iz starejšega futharka s štiriindvajsetimi runami. Obe so uporabljali ljudje, katerih jezik se je v istih stoletjih hitro spreminjal. V Skandinaviji so vrstico zmanjšali na šestnajst in bralcu prepustili, da ugotovi ostalo. V Angliji in Friziji so dodajali črke, dokler pisava ni mogla zapisati tega, kar so ljudje dejansko govorili.

Rast se je dogajala postopoma. Ingveonski razcep je vrstico povečal na šestindvajset. Nadaljnji dodatki so jo ustalili pri osemindvajsetih za praktično rezbarjenje — tolikšno število je intarzirano na Beagnothovem meču, edini popolni runski vrstici, ohranjeni na predmetu. Stara angleška runska pesem posveti kitico devetindvajsetim. Northumbrijski rokopisi in spomeniki jo potisnejo do triintrideset, občasno štiriintrideset, odvisno od tega, katere črke se štejejo in kdo šteje.

Zakaj se je ime spremenilo

Abeceda se tu ne imenuje futhark, in razlog tiči na četrtem mestu.

V pragermanščini je bila četrta runa ansuz, bog, in je nosila glas a. V severnomorskih germanskih narečjih se je tisti enojni samoglasnik nato razcepil na tri dele, odvisno od njegovega okolja — ingveonski razcep. Nazaliziran pred nosnim soglasnikom se je zaokrožil proti o; pomaknjen naprej je postal æ; sicer je ostal zadnji ɑ.

Ena črka ni mogla zapisovati treh glasov, zato je bila oblika ansuz spremenjena trikrat: nagnjene veje so dale ᚩ os, druga veja je dala ᚫ æsc, in veje na obeh straneh stebla so dale ᚪ ac. Ena runa starejšega futharka je postala tri angleške.

Ker je bila četrta črka sedaj o, prvih šest črkuje f-u-þ-o-r-c. Vrstica je poimenovana po svojem lastnem začetku natanko tako, kot je abeceda, zato drugačen začetek pomeni drugačno ime.

Ostali dodatki sledijo isti logiki. ᚣ yr pokriva zaokrožen sprednji samoglasnik, ki ga je ustvarila i-mutacija. ᛠ ear in ᛡ ior pokrivata diftonge. Noben od teh glasov ni obstajal v jeziku, za katerega je bilo zasnovanih prvotnih štiriindvajset.

Zakaj je ta pisava pomembnejša, kot nakazuje njena velikost

Skoraj vsak pomen rune, ki je danes v obtoku, prihaja skozi Anglijo, in večina ljudi, ki uporablja te pomene, tega ne ve.

Razlog za to je Stara angleška runska pesem: devetindvajset kitic, ena za vsako runo, ki se vsaka osredotoča na ime rune. To je edini obsežnejši vir za imena run, ki jih je mlajši futhark opustil. Gebo, Wunjo, Perthro, Ehwaz, Ingwaz, Dagaz in Othala nimajo nobene norveške ali islandske kitice, saj so te črke izginile iz Skandinavije, preden so bile sestavljene nordijske pesmi. Kar vemo o njih, vemo iz angleške pesmi o drugi abecedi.

Ta pesem skorajda ni preživela. Njen rokopis, Cotton Otho B.x, je bil uničen v požaru Ashburnham House leta 1731, ki je uničil ali poškodoval velik del knjižnice Cotton. Besedilo obstaja samo zato, ker ga je Humfrey Wanley prepisal šestindvajset let prej, za Thesaurus Georgea Hickesa.

Kitice prav tako prikazujejo krščansko obravnavo poganskega materiala v teku. Ansuz so postala usta. Tiwaz je postala zvezda, ki nikoli ne zapusti svoje poti. Noben bog ni poimenovan, medtem ko islandska pesem iz petnajstega stoletja brez oklevanja imenuje Óðinna in Týra. Ali je Anglija pozabila ali ni želela povedati, ostaja odprto vprašanje.

Rune in latinica, ena ob drugi

Znana zgodba je, da je krščanstvo prineslo latinico in da so se rune pred njo umaknile. Angleški dokazi ne podpirajo čiste različice te zgodbe.

Krsta svetega Cuthberta, izdelana v Lindisfarnu leta 698, označuje svoje figure v runah in latiničnih črkah, pomešanih znotraj posameznih besed. Križa iz Ruthwella in Bewcastla sta krščanska spomenika, ki nosita runski verz. Nagrobni spomeniki iz Lindisfarna nosijo imena v obeh pisavah, včasih na istem kamnu. Kovalci denarja so še stoletja po spreobrnitvi svoja imena na kovance pisali v runah.

Dve črki sta celo zamenjali strani. Þorn je bil prevzet v staro angleščino z latinico kot þ, ker latinica ni imela črke za glas th, in je ostal v angleškem pisanju več stoletij; celinski tiskarji brez črke thorn so jo zamenjali z y, kar je celoten izvor lažno starinskega "Ye Olde". Wynn se je uporabljal kot ƿ za glas w, dokler normanski pisarji niso raje uporabili dvojnega u.

Rune so v Angliji prenehale biti v uporabi v enajstem stoletju, kasneje, kot nakazuje sloves pisave, in sicer zaradi opuščanja in ne zaradi prepovedi.

O branju teh run

Sodobno vedeževanje z runami skoraj vedno uporablja štiriindvajset run starejšega futharka, in kjer uporablja imena in pomene, so ti pomeni v veliki meri vzeti iz te pesmi.

To je vredno jasno povedati, ker ustvarja nenavadno situacijo: praksa, ki se izvaja z eno abecedo, z uporabo nabora pomenov, zabeleženih za drugo abecedo, v krščanskem rokopisu, kakšnih sedemsto let po tem, ko je prva abeceda prenehala biti v uporabi. Nič od tega ne pomeni, da je praksa brez vrednosti. Vendar to pomeni, da vsak, ki trdi, da ima neposreden dostop do tega, kar je z runo mislil rezbar iz železne dobe, pretirava s tem, kar dokazi lahko podprejo.

Ne obstaja noben potrjen anglosaksonski običaj vlečenja run za odgovor na vprašanje. Beda Častitljivi opisuje litterae solutoriae, črke za razvezovanje, za katere so rekli, da lahko odklenejo okove, kar nam bolj pove o tem, kaj je northumbrijski cerkveni dostojanstvenik mislil, da ljudje verjamejo o pisanju, kot pa o tem, kar je kdo dejansko počel.

Pogosta vprašanja

Devetindvajset v stari angleški runski pesmi, ki je najbolje definiran nabor, in osemindvajset v ustaljeni epigrafski uporabi — število, intarzirano na Beagnothovem meču. Northumbrijski rokopisi in spomeniki to dvignejo na triintrideset, občasno štiriintrideset. Variacija je resnična in je odvisna od tega, katere pozne črke priznavate.

Zaradi četrte črke. Vrstica je poimenovana po glasovih svojih prvih šestih run, ingveonski razcep pa je razcepil pragermanski /a/ na tri dele v severnomorski germanščini in ga zaokrožil proti o pred nosnim soglasnikom. Oblika ansuz je bila spremenjena v ᚩ os, ᚫ æsc in ᚪ ac, in z o na četrtem mestu vrstica črkuje f-u-þ-o-r-c.

To sta nasprotni rešitvi istega problema. Oba jezika sta pridobivala glasove, ki jih pisava s štiriindvajsetimi runami ni mogla razlikovati. Skandinavija je vrstico zmanjšala na šestnajst in bralcu prepustila, da razliko ugotovi iz konteksta; Anglija je dodala črke, od štiriindvajset na šestindvajset, nato osemindvajset in naprej. Noben pristop ni napačen in skandinavski je ustvaril veliko več ohranjenih napisov.

Ker je edini obsežnejši vir za imena več run. Gebo, Wunjo, Perthro, Ehwaz, Ingwaz, Dagaz in Othala so bile opuščene iz mlajšega futharka, preden so bile sestavljene norveške in islandske pesmi, zato te pesmi nimajo kitice zanje. Skoraj vsak pomen, ki ga sodobna runska praksa pripisuje tem črkam, izhaja iz te angleške pesmi o drugačni abecedi.

Komajda. Njen rokopis, Cotton Otho B.x, je bil uničen v požaru Ashburnham House leta 1731, ki je poškodoval ali uničil večino knjižnice Cotton. Besedilo obstaja, ker ga je Humfrey Wanley prepisal leta 1705, šestindvajset let prej, za objavo v Thesaurusu Georgea Hickesa.

Železen nož iz desetega stoletja, najden v Temzi, intarziran v srebru, bakru in medenini s celotnim osemindvajset-runskim futhorcom na eni strani in imenom Beagnoth na drugi. Je edina znana popolna anglosaksonska runska vrstica na predmetu in ne v rokopisu, in se nahaja v Britanskem muzeju. Rezbar je pomešal vrstni red tretjega ætt-a, kar nakazuje, da tudi vešči rokodelci niso vedno znali na pamet razširjene vrstice.

Ne neposredno, in dokazi nasprotujejo jasni zgodbi. Krsta svetega Cuthberta iz leta 698 meša rune in latinične črke znotraj posameznih besed. Križa iz Ruthwella in Bewcastla sta krščanska spomenika z runskimi verzi. Nagrobniki iz Lindisfarna uporabljajo obe pisavi, včasih na enem kamnu. Rune so zbledele v enajstem stoletju zaradi opuščanja in ne prepovedi.

Dve. Þorn je bil prevzet v staro angleščino z latinico kot þ, ker latinica ni imela črke za glas th, in je preživel v angleškem pisanju stoletja, dokler ga niso kontinentalni tiskarji brez črke thorn zamenjali z y, kar je ustvarilo lažni Ye Olde. Wynn se je uporabljal kot ƿ za glas w, dokler ga normanski pisarji niso zamenjali z dvojnim u.

Redko. Sodobno metanje run skoraj vedno uporablja štiriindvajset run starejšega futharka, čeprav pomeni, ki se jim pripisujejo, v veliki meri izvirajo iz te pesmi. Ne obstaja noben potrjen anglosaksonski običaj vlečenja run za odgovor na vprašanje; Beda omenja črke za razvezovanje, ki naj bi odklenile okove, kar pa bolj beleži verovanje o pisanju kot pa dokumentirano metodo.

Pravzaprav anglo-frizijski. Napisi na glavnikih, kovancih in tisovi palici z Nizozemske in obale Severnega morja kažejo, da se ista razširjena vrstica uporablja čez morje, in najzgodnejše angleške najdbe, kot je brakteat iz Undleyja, pripadajo isti tradiciji. Pisava se je razvila med tesno povezanimi skupnostmi na obeh obalah, namesto samo v Angliji.

Odvisno katere. Calc in Gar sta vklesani na križih iz Ruthwella in Bewcastla, kjer ohranjata trde velare ločene od njihovih palataliziranih ustreznikov, zato sta bili resnično uporabljeni. Cweorð, Cealc in Stan so dejansko samo v rokopisih, in R. I. Page je trdil, da je več iz te skupine starinskih psevdo-run — oblik, ki so si jih izmislili pisarji pri izpolnjevanju abecede, in ne črk, s katerimi bi kdorkoli pisal.

Cynewulf se je, štirikrat. Pesnik iz devetega stoletja je v epiloge pesmi Juliana, Elene, Kristus II in Usode apostolov vstavil svoje ime kot runski akrostih, tako da je rune C, Y, N, E, W, U, L, F vpletel v metriko na način, da vsaka deluje tako kot črka njegovega imena in skozi svoje runsko ime kot samostalnik v stavku. Vsakdo, ki pesem bere naglas, izgovori njegovo ime in je pozvan, naj moli zanj.

Najnovejše objave

Odkrijte starodavno modrost tarot kart in odklenite skrivnosti svoje duhovne poti. Naš blog je vaša vrata do razumevanja bogate simbolike, pomenov in praktičnih aplikacij branja tarota.