Ger

Tako plemenitim kot potrebnim

Staroangleška runska pesem na splošno predpostavlja stanovsko urejen svet. Njene kitice nagovarjajo tege, bojevnike, plemiče in gospode; njeni primeri izvirajo iz dvoran in posestev; v njej se večkrat pojavijo æþelingas (plemenitaši).

Dve kitici ta vzorec prekineta, in to je ena izmed njiju.

Beorhte bleda beornum ond ðearfum: sijoči sadovi plemenitim in potrebnim. Zemlja daje obojim, pesem pa to izrecno pove, namesto da bi to pustila le nakazano.

Kitica Dæg stori natanko isto, ko dan označi za veselje in upanje eadgum and earmum, premožnim in nesrečnim, v korist vsem.

Dve od devetindvajsetih, in obe govorita o naravnih ciklih, ki si jih nihče ne more lastiti. Žetev in sončni vzhod prispeta po lastnih zakonitostih in ju ni mogoče dodeliti po meri oblasti. Pesnik to opazi, in prav to opazovanje je bistvo.

Runa, ki jo je bilo treba dvakrat predelati

Runa Jera starega Futharka je bila sestavljena iz dveh ločenih kotnih delov, obrnjenih v nasprotni smeri, brez neprekinjenega stebla. Grafično je bila najbolj nenavadna runa v prvotni vrsti in obe nasledstveni pisavi sta jo opustili.

Razlog je bil povsem praktičen. Dva prosto lebdeča dela je bilo težko enakomerno vrezovati in zlahka ju je bilo mogoče zamenjati za dve ločeni znamenji ali poškodbo materiala. Vse druge rune so imele navpično deblo; ta ga ni imela.

Anglija jo je zaprla v enotno povezano obliko ᛄ ter ohranila glas /j/. Skandinavija je šla še dlje, saj je stara nordijščina izgubila tudi začetni j- v imenu, s čimer je ostal ár. Tam je runa sledila svojemu novemu imenu, postala a-runa in dobila novo podobo ᛅ.

Tako imamo eno črko, dve težavi in dve različni rešitvi: Anglija je popravila obliko, Skandinavija pa je popravila obliko in hkrati spremenila glas.

Čigava žetev

Kitica pripisuje zaslugo za darove zemlje besedam God, halig heofones cyning: Bogu, svetemu nebeškemu kralju.

To je izrecno krščanski okvir, ki ga velja izpostaviti, saj ta pesem običajno raje ohranja večpomenskost. Izraz drihten v kitici Feoh deluje hkrati kot posvetni gospodar in kot Gospod Bog; kitica Os previdno uporablja le pomen ust za besedo, ki sicer pomeni tudi boga. Tukaj pa ni nobenega prikrivanja ali dvojnosti: nebeški kralj je neposredno poimenovan.

Vendar ta verski okvir ne spremeni samega delovanja narave. Zemlja daje; to dajanje je sezonsko; nihče ne more nadzorovati njegovega ritma. Krščanski in poganski pesnik bi opisala natanko isto polje.

Tudi kmetijska tveganja so bila povsem enaka. Anglosaške kronike beležijo leta hude lakote, v samooskrbnem gospodarstvu pa propadla letina ni pomenila le počasnega leta, temveč smrtno nevarnost.

Pri branju

Ger predstavlja povračilo za že opravljeno delo.

V postavitvi označuje trenutek, ko prej posejano začne obroditi sadove, in spada med najbolj nedvoumno ugodne rune, kar jih poznamo. Njena edina omejitev je čas: žetve ni mogoče s prepričevanjem pospešiti, saj je bilo vse, kar je v kmetovi moči, zaključeno že mesece prej, o vsem pa odloča polje. Pri vprašanjih kdaj Ger odgovarja s celotnim ciklom, kar običajno traja dlje, kot bi si spraševalec želel.

Kar prinaša angleška kitica, je nepristranskost. Zemlja daje tako plemenitim kot potrebnim, zato Ger ne razlikuje med zaslužnimi in nezaslužnimi. Razlikuje le med opravljenim delom in neopravljenim delom. Pri branjih, kjer spraševalec meni, da mu nekdo nekaj dolguje, je to pogosto bistveno bolj koristen uvid.

Poleg tega stoji v samem središču neizprosnega ætta, za točo, stisko in ledom. Karkoli drugega Ger že pomeni, zagotavlja, da ima težavno obdobje v sebi že vgrajen svoj naravni konec.