Os

Zakaj je abeceda spremenila ime

Ta runa je razlog, zakaj se angleška vrsta ne imenuje futhark.

Runska abeceda je poimenovana po glasovih svojih prvih šestih črk, natanko tako kot beseda alfabet izhaja iz alfe in bete. V Starem Futharku so to f-u-þ-a-r-k. V staroangleščini se je glas četrte črke zaokrožil iz a v o, kar je dalo f-u-þ-o-r-c.

Spremenjen začetek pomeni spremenjeno ime in vsaka runska pisava je poimenovana po tem načelu.

Ta premik je del ingveonskega cepljenja glasov, pri katerem se je pragermanski /a/ v severnomorski germanščini razdelil v tri smeri: nazaliziran pred nosnim soglasnikom se je zaokrožil proti o, palataliziran je postal æ, drugod pa je ostal zadnji ɑ. Ena črka ni mogla zapisovati treh glasov, zato je bila oblika ansuz trikrat spremenjena: poševne veje so dale to runo, druga veja je dala ᚫ æsc, veje na obeh straneh pa so dale ᚪ ac.

Ena črka Starega Futharka je postala tri angleške črke, s čimer se je vrsta razširila na šestindvajset znakov. To je najjasnejši dokaz, kako je anglosaksonska vrsta rasla, medtem ko se je skandinavska krčila.

Najzgodnejša zanesljivo datirana najdba te rune je na brakteatu iz Undleyja v Suffolku, zlatem obesku s konca 5. stoletja, kar postavlja spremembo zelo zgodaj v angleške zapise.

Bog pod površjem

Ime os se glosira kot latinsko ōs (usta), kitica pa je v celoti zgrajena okoli govora: izvor vsakega govora, opora modrosti, tolažba svetovalcev.

Toda staroangleški ōs je tudi pristna germanska beseda, ki pomeni boga, sorodna s staronordijskim áss in ohranjena v celotnem anglosaksonskem fondu imen: Oswald, Oswin, Osric, Osbert. Vsako od teh imen nosi pogansko božanstvo v svojem prvem členu in krščanski kralji ter svetniki so jih nosili brez vidnih pomislekov.

Pesnik je torej imel besedo z obema pomenoma in je sestavil kitico, ki uporablja le enega izmed njiju.

To je bila skoraj zagotovo premišljena odločitev. Ločena anglosaksonska rokopisna glosa povezuje to runo z Wodenom kot gospodom vsega govora, kar kaže, da je bila starejša povezava živa in je bila zavestno postavljena na stran, ne pa pozabljena.

Primerjajte to s sosedi: islandska pesem iz 15. stoletja, napisana v krščanski deželi štiristo let po pokristjanjenju, brez oklevanja imenuje Óðinna. Anglija, ki je bila bližje času spreobrnitve, se je temu izognila.

Ordfruma

Ključna beseda kitice je ordfruma, ki jo večina prevodov prenaša kot izvor ali vir, čeprav je njen pomen veliko ostrejši.

Ord je konica: konica sulice, ostri konec. Fruma je začetek ali vodja. Ordfruma je izhodiščna točka, tisto, kar stoji na čelu; staroangleščina jo uporablja tako za Boga kot stvarnika kot za voditelja, ki začne podvig.

Usta torej niso le kraj, od koder govor prihaja. So njegova konica: točka, kjer tisto, kar je obstajalo le kot misel, postane dejanje s posledicami.

Preostanek kitice ostaja praktičen. Wisdomes wraþu, opora modrosti: govor ohranja znanje, saj v pretežno ustni kulturi neizrečeno znanje ne preživi. Witena frofur, tolažba svetovalcev: witan je bil kraljevi svetovalni svet in njegova celotna funkcija je temeljila na izrečeni besedi.

Pri branju

Os predstavlja sporočilo in trenutek, ko to doseže svoj cilj.

Označuje točko prehoda iz neizrečenega v izrečeno: prihod nasveta, učitelj, novica, stavek, ki na novo uredi situacijo. Običajno opisuje zunanji vpliv na spraševalca, pogosto skozi usta nekoga drugega; pri vprašanjih o odločitvi pogosto pomeni, da bo odgovor prišel v obliki konkretne informacije in ne kot notranji uvid.

Pomen besede ordfruma to izostri: tukaj ne gre za vsakdanji pogovor, temveč za prelomno točko. Os se pojavlja tam, kjer bo izgovorjena beseda spremenila potek dogodkov.

Branje, povezano z navdihom (ideja, ki pride celovita), izhaja iz starejšega pomena boga in ne iz te kitice ter predstavlja pogostejšo sodobno rabo. Koristno je vedeti, iz katere zgodovinske plasti izvira posamezen odtenek.