ᚸ

Gar

kopje

Trdi g, odcepljen od črke z razvejano izgovorjavo, vklesan na dejanskih spomenikih

Sound
g /ɡ/
Položaj
30
Group
Pozne in rokopisne črke
Descended from
Brez prednika. Pozni anglosaksonski dodatek
Unicode
U+16B8
Da / Ne
Tradicionalni odgovor se ni ohranil

Pokončno

  • kopje
  • trdi g
  • ločitev
  • natančnost
  • pozni dodatek
  • določenost

Across the scripts

—

Brez prednika

Stari Futhark

Pozni dodatek brez ustreznika v starejšem nizu. Te črke so bile dodane več stoletij po nastanku prvotne vrstice.

—

Brez ustreznika

Mlajši Futhark

Skandinavija svoji vrstici nikoli ni dodala novih črk. Enake težave je reševala s krčenjem nabora in sobesedilom, pozneje pa s pikčanjem obstoječih run.

ᚸ

Gar

Anglosaksonski futhorc

Dodan pozneje za zapis trdega /ɡ/, ko je Gyfu začel pokrivati več glasov. Za razliko od drugih poznih črk ima resnično epigrafsko potrditev, saj se pojavlja na križih iz Ruthwella in Bewcastla.

Zakaj sploh obstaja

Gyfu (ᚷ) je prvotno označeval en sam glas g. Nato je v stari angleščini prišlo do palatalizacije: pred sprednjimi samoglasniki in za njimi se je trdi /ɡ/ zmehčal proti /j/, glasu na začetku angleške besede year.

Zato ima sodobna angleščina pare, kot sta give ob yield ter garden ob yard, pri katerih je ena beseda ohranila trdi glas, druga pa ne, včasih tudi zaradi izposojanja iz stare nordijščine.

Posledica je bila ena sama črka, ki je zaznamovala dva vse bolj različna glasa. Gar je nastal, da bi prevzel trdi glas, medtem ko je Gyfu ohranil preostale. Enaka težnja je nekaj stoletij pozneje v Skandinaviji vodila do nastanka pikčanih run. Gre za običajen način, kako se abecede odzivajo na glasovne premike: preobremenjeno črko preprosto razcepijo.

Ime

Gar pomeni kopje in je v stari angleščini pogosta beseda. Gar-secg (mož s kopjem) je kening za ocean in se pojavi v kitici za runo Ac; vsebujejo ga osebna imena, kot je Garmund; s sulicami oboroženi Danci, Gar-Dene, pa odpirajo pesnitev Beowulf.

Izbira imena se zdi preprosto akrofonična. Črka je potrebovala ime, ki se začne s trdim /ɡ/, beseda gar pa je bila kratka, vsem znana in povsem ustrezna. Nič ne kaže, da bi imelo kopje za to runo kakršen koli poseben simbolni pomen razen zagotavljanja začetnega glasu.

Vklesana, ne le zabeležena v rokopisih

Gar nima kitice v staroangleški runski pesmi. Pesem zajema devetindvajset run in Gar ni med njimi, kar njen nastanek postavlja po nastanku pesmi ali zunaj njenega izročila.

Ima pa dejansko epigrafsko pričevanje, kar jo ločuje od drugih poznih dodatkov. Gar in Calc sta obe vklesani na križih iz Ruthwella in Bewcastla, velikih northumbrijskih spomenikih iz osmega stoletja, kjer sta premišljeno uporabljeni za razlikovanje trdih velarov od njihovih palataliziranih ustreznikov.

To je pomembno, saj so raziskovalci, med njimi R. I. Page, dokazovali, da je več poznih črk le starinarskih psevdo-run: oblik, ki so si jih izmislili pisarji pri dopolnjevanju abecede in niso bile nikoli uporabljene za resnično pisanje. Ta očitek velja za Cweorð ter verjetno za Cealc in Stan. Za Gar pa ne velja. Nekdo, ki je klesal spomenik v Northumbriji, je presodil, da je glasovna razlika vredna dodatnega znaka.

Pojavlja se tudi v rokopisnih runskih abecedah, v katerih so anglosaksonski in celinski pisarji beležili nabor run.

Pri branju

Ker ni ohranjene kitice ne izpričane simbolne rabe, je vsak vedeževalski pomen po svojem izvoru sodoben.

Zgodovina te črke zanesljivo podpira le zamisel o ločitvi zaradi natančnosti: delitev ene stvari na dve, ker ena ni več zmogla opravljati obeh nalog, ter dovolj veliko skrb za to razliko, da se jo vkleše v kamen. Razlika, ki jo je treba potegniti, vloga, ki jo je treba razdeliti, ali beseda, ki je prevzela preveč pomenov.

Kopje ponuja drugo, očitnejšo razlago v smislu usmerjenosti, natančnega ciljanja in usmerjene sile, vendar se ta razlaga opira zgolj na ime rune.

Obe je treba razumeti takšni, kot sta: črka z določeno praktično nalogo in brez mitološkega izročila.

Pogosta vprašanja

Kopje. V stari angleščini je bil gar pogosta beseda, ki se pojavlja v keningu gar-secg za ocean in v poimenovanju Gar-Dene na začetku Beowulfa. Ime je bilo skoraj zagotovo izbrano zato, ker se začne s trdim glasom g, za katerega zapis je bila črka ustvarjena, in ne zaradi posebnega simbolnega pomena kopja.

Ker je bila runa Gyfu preobremenjena. Ob staroangleški palatalizaciji se je glas /ɡ/ v bližini sprednjih samoglasnikov zmehčal v /j/, zaradi česar ima sodobna angleščina par give ob yield. Ena črka je zaznamovala dva vse bolj različna glasova, zato je bil ustvarjen Gar, ki je prevzel trdi glas.

Ne. Staroangleška runska pesem zajema devetindvajset run in Gar ni med njimi, kar njen nastanek postavlja v čas po pesmi ali zunaj njenega izročila. Vendar ne gre za zgolj rokopisno domislico: Gar in Calc sta obe vklesani na križih iz Ruthwella in Bewcastla, kjer ohranjata trde velare ločene od njihovih palataliziranih ustreznikov.

Nima tradicionalnega pomena, saj se zanjo nista ohranili ne pesem ne izpričana simbolna raba. Vsaka razlaga je sodobna. Njena zgodovinska raba podpira predvsem zamisel o ločitvi zaradi večje jasnosti: delitev ene stvari na dvoje, ker ni več zmogla obeh vlog, in zavedanje pomembnosti te razlike.

Je prava runa. R. I. Page in drugi raziskovalci so trdili, da je več poznih črk futhorca starinarskih psevdo-run, ki so si jih pisarji izmislili za zapolnitev abecede in niso bile nikoli uporabljene v resničnih zapisih. Ta ocena velja za Cweorð ter verjetno za Cealc in Stan. Gar pa je vklesan na dveh pomembnih northumbrijskih spomenikih, kar pomeni, da se je nekomu zdelo vredno to glasovno razliko vrezati v kamen.

Anglosaksonski futhorc

Najnovejše objave

Odkrijte starodavno modrost tarot kart in odklenite skrivnosti svoje duhovne poti. Naš blog je vaša vrata do razumevanja bogate simbolike, pomenov in praktičnih aplikacij branja tarota.