Tarot

Igra pred prerokovanjem

Tarot se je začel kot zabava. Na dvorih severne Italije so v 30. in 40. letih 15. stoletja premožne družine, kot sta bili Visconti in Sforza iz Milana, naročale ročno poslikane komplete trionfi oziroma adutov za igro s kartami, ki je bila precej podobna sodobnemu bridžu. Najstarejše ohranjene karte, kot je komplet Visconti di Modrone, ki ga hranijo na univerzi Yale, na podlagi vodnih žigov v papirju uvrščamo v obdobje 1437–1442. Šlo je za luksuzne predmete: zlate lističe na adutih in dvornih figurah, srebrne na barvnih kartah, s člani vladajočih hiš, upodobljenimi v oblačilih tistega časa. Obraba na ohranjenih kartah kaže, da so se z njimi dejansko igrali in jih niso le zbirali.

Dvodelna struktura, ki še danes definira komplet, je bila prisotna že od samega začetka. Štiri barve (kelihi, meči, palice in kovanci) so obsegale navadne karte, nad njimi pa je bilo 21 oštevilčenih adutov in neoštevilčen Norec. Ti aduti so postali velika arkana, barvne karte pa mala arkana. Najstarejši ohranjeni popolni komplet z 78 kartami, Sola Busca, je že vseboval nenavadne alkimistične podobe, ki so presegale okvire običajne igre s kartami.

Kako je salonska igra postala vedeževanje

Prehod iz igre v vedeževanje se je zgodil v Franciji. Leta 1781 je pastor Antoine Court de Gébelin izdal obsežno zgodovino, v kateri je trdil, da so karte zadnji ohranjeni drobec starodavne egipčanske modrosti, izgubljena "Thothova knjiga", ki se je ohranila skozi stoletja. Za to teorijo ni nobenih dokazov, prišla pa je v času evropskega navdušenja nad egipčanskimi starinami in se je hitro prijela. Približno v istem obdobju je okultist Jean-Baptiste Alliette pod psevdonimom Etteilla izdal enega prvih priročnikov za branje kart: vsaki karti je določil pomen, definiral postavitev in uvedel prakso branja obrnjenih kart. S tem sta igralni komplet spremenila v orodje za napovedovanje prihodnosti.

Zlata zora in komplet Rider-Waite-Smith

Komplet je najbolj sistematično obliko dobil v viktorijanski Angliji. Eliphas Levi je 22 adutov že prej povezal z 22 črkami hebrejske abecede in 22 potmi kabalističnega Drevesa življenja. Hermetični red Zlate zore, ustanovljen v Londonu leta 1888, je to nadgradil v popoln sistem ujemanj. Celoten komplet 78 kart so preslikali na Drevo življenja in določili elementarno shemo, ki jo barve nosijo še danes: palice so ogenj, kelihi voda, meči zrak in kovanci zemlja. Vsaka barva vsebuje karte od asa do desetice ter štiri dvorne karte.

Ta strogost je zahtevala novo vizualno podobo. Leta 1909 sta Arthur Edward Waite, član Zlate zore, in umetnica Pamela Colman Smith izdala komplet Rider-Waite-Smith. Waite je zamenjal številki Moči in Pravice; Moč je prestavil na VIII in Pravico na XI, da bi adute uskladil z zodiakom. Colman Smithova pa je ustvarila nekaj bolj trajnega: vsako karto male arkane je ilustrirala s popolnim prizorom s človeškimi figurami, namesto z zgolj golimi simboli barve. Tako se vsako karto — recimo osmico mečev ali desetico kelihov — razume na prvi pogled. S to potezo se je abstraktna okultna uganka spremenila v orodje za pripovedovanje zgodb in zaradi tega je komplet RWS osnova na Tarot Academy.

Norčevo potovanje

Če beremo veliko arkano po vrsti, nam pove eno zgodbo. Pisateljica Eden Gray jo je v sedemdesetih letih poimenovala Norčevo potovanje. Norec (številka 0) stopi s pečine v nov cikel in preide skozi tri skupine po sedem kart. Prva oblikuje jaz: srečanje s Čarodejem, Visoko svečenico, Cesarico, Cesarjem in Svečenikom. Druga se obrne navznoter skozi krizo in senco, od Kolesa sreče do Smrti in Hudiča. Tretja obnavlja: od zrušitve Stolpa do upanja, ki ga prinaša Zvezda, in konca s Svetom. Joseph Campbell je isto strukturo prepoznal v mitih in jo poimenoval junakovo potovanje.

Sodobni komplet: projekcija in terapija

V dvajsetem stoletju je okultno ogrodje oslabelo, njegovo mesto pa je prevzelo psihološko branje. Carl Jung privlačnosti kart ni pripisal skriti moči, temveč arhetipom, vzetim iz kolektivnega nezavednega. Za sekularne bralce je komplet bližje Rorschachovemu preizkusu: 78 natisnjenih podob nima lastne moči, so pa uporabne, ker dvoumna, zgovorna slika omogoča, da nanjo projiciramo lastno situacijo. Vse več terapevtov uporablja tarot na enak način, kot vizualni besednjak, ki klientu pomaga poimenovati čustvo, ga obdržati na varni razdalji in o njem spregovoriti. V vsakem primeru vrednost nosi bralec, ne karta.

Ta odprtost hkrati pomeni, da se da komplet zlahka zlorabiti. Na družbenih omrežjih se kratka "kolektivna branja" naslanjajo na Forerjev učinek (Barnumov učinek) – nagnjenost k temu, da si splošno in laskavo izjavo razlagamo, kot da je bila napisana prav za nas. Izkušeni bralci pa vprašanja raje usmerijo navznoter: ne sprašujejo, "ali se bo vrnil", temveč "kaj projiciram na to situacijo in kaj si v resnici želim". To je najbolj uporabna plat kompleta, ne kot kristalna krogla, ampak kot zanesljivo ogledalo.