Egipčanski dekani v islamskem svetu

Arabski prenos dekanov

Ko so se egipčanski templji zaprli, je šestintrideset dekanov preživelo kot slike v knjigah. Grški seznami podob so potovali skozi sasanidsko Perzijo in Indijo, se v Bagdadu 9. stoletja znova srečali v Velikem uvodu Abuja Mašarja, v Picatrixu postali talismanski recepti ter v Toledu in na dvoru Alfonza X. prešli v latinščino in kastiljščino.

nizi podob za vsak dekan
3
obrazov, vsak s planetarnim vladarjem
36
leto prevoda Picatrixa v kastiljščino
1256

Stopnje prenosa

Dekani so v arabsko astrologijo prišli že dvakrat prevedeni, iz grščine v srednjo perzijščino in v sanskrt. Te kartice sledijo podobam in vladarjem skozi vsako postajo, do sinteze Abuja Mašarja, magičnih priročnikov ter latinskih in kastiljskih različic.

🏺

Grški seznami podob

rimski Egipt 1. stoletje pr. n. št. do 1. stoletja n. št.

Izhodišče je grško. Teuker iz Babilona je za vsak dekan popisal figure ozvezdij, ki so vzhajala z njim, paranatellonta, in samim dekanom dal upodobljene oblike. Prav te sezname, ne egipčanskih zvezdnih ur, so poznejša arabska, perzijska in indijska izročila prepisovala in predelovala.

🦁

Perzijska posredovalnica

Sasanidsko cesarstvo 3.–6. stoletje

Sasanidski učenjaki so grške astrološke knjige prevedli v srednjo perzijščino (pahlavi), med njimi zelo verjetno tudi Teukerjev katalog. Podobe so se na tej poti spremenile ter pridobile iranska oblačila in nove atribute. Arabski pisci so ta rezultat kasneje poimenovali perzijski niz in ga obravnavali kot samostojno avtoriteto ob grškem.

🪷

Indijske drekkane

zahodna Indija 2.–6. stoletje

Indijska astrologija je dekane prevzela iz grških priročnikov pod imenom drekkana, besedo, izposojeno iz grškega dekanos. Yavanajātaka in kasneje Varāhamihira opisujeta figuro za vsak dekan, na primer oboroženega temnega moža za prvi dekan Ovna. Njihovi vladarji sledijo tripliciteti, kar je drugačno pravilo od grškega.

📖

Veliki uvod Abuja Mašarja

Bagdad 9. stoletje

Enciklopedični uvod v astrologijo Abuja Mašarja, napisan v Bagdadu v 9. stoletju, je zbral vse, kar so takrat vedeli o znamenjih, tudi celovit prikaz dekanov. Bil je najbolj brani arabski astrološki priročnik v srednjeveški Evropi in glavna pot, po kateri so prišle dekanske podobe.

🧭

Tri neba za vsak dekan

Bagdad 9. stoletje

Za vsakega od šestintridesetih dekanov je Abu Mašar navedel, kaj so Perzijci, Indijci in Grki videli vzhajati na tistem mestu. Ti trije nizi se le redko ujemajo; predstavljajo tri generacije prepisovanja iz enega samega helenističnega vira. Abu Mašar jih je ohranil drug ob drugem, ne da bi jih na silo združeval v eno podobo.

🪞

Obrazi in njihovi vladarji

arabska astrologija od 9. stoletja dalje

Arabski astrologi so dekan imenovali obraz (wajh) ter mu pripisali planetarnega vladarja po helenistični shemi v padajočem kaldejskem redu od Marsa na začetku Ovna. Obraz je postal najmanjše od petih esencialnih dostojanstev, za domicilom, eksaltacijo, tripliciteto in terminom.

📐

Al-Biruni razvršča sheme

Gazna 1029

Knjiga napotkov o osnovah umetnosti astrologije Al-Birunija navaja obraze z njihovimi kaldejskimi vladarji ter opozarja, da Indijci znamenja delijo enako, vendar vladarje dodeljujejo drugače. To je jasen opis dveh tekmovalnih sistemov, med katerima astrologi izbirajo še danes.

🔮

Picatrix

Al Andaluz 10.–11. stoletje

Ghāyat al-hakīm, Cilj modreca, v latinščini znan kot Picatrix, je priročnik astralne magije, sestavljen v Al Andaluzu. Med planetarnimi in luninimi podobami navaja figuro za vsakega od šestintridesetih obrazov z močmi, ki jim ta obraz vlada, pripravljeno za vrezovanje.

💍

Od podobe do talismana

islamska magija od 10. stoletja dalje

V magičnih besedilih je bila podoba dekana delovni vzorec. Vrezana v pravi kamen ali kovino v trenutku, ko ji je bilo nebo naklonjeno, naj bi figura priklicala moč svojega obraza. Seznami podob astrologov so postali predloge izdelovalcev talismanov.

🖋️

Prevodi v latinščino

Toledo in porečje Ebra 12. stoletje

Veliki uvod je bil v enem desetletju dvakrat preveden v latinščino: leta 1133 ga je prevedel Janez Seviljski, leta 1140 v skrajšani različici Herman Koroški. Sledil je krajši uvod al-Qabisija s tabelo obrazov, ki je postal univerzitetni učbenik.

👑

Alfonzov dvor

Kastilija 13. stoletje

Pod kastiljskim kraljem Alfonzom X. je bil Picatrix leta 1256 preveden v kastiljščino in od tam v latinščino. Kraljevi lapidariji, prav tako prevedeni iz arabskih virov, so kamne povezali z zodiakalnimi znamenji in njihovimi razdelki, tako da so dekani vstopili v evropsko magijo sočasno kot podobe in kot dragulji.

✡️

Hebrejski most

Provansa in Padova 12.–13. stoletje

Začetek modrosti Abrahama ibn Ezre, napisan v hebrejščini sredi 12. stoletja, ponavlja dekanske podobe Abuja Mašarja. Preveden je bil v francoščino in nato v Padovi po Pietru d'Abanu v latinščino, s čimer se je odprla druga pot, po kateri so podobe prišle do italijanskih bralcev in slikarjev.

Zbiratelji, prevajalci in izdajatelji

Astrologi, ki so zbrali podobe dekanov v arabščini, prevajalci, ki so jih prenesli v latinščino, kastiljščino in hebrejščino, ter sodobni učenjaki, ki so te podobe izsledili nazaj do Egipta.

Abu Mašar al-Balhi

787–886 Balkh in Bagdad

Astrolog iz Horasana, čigar Veliki uvod je ohranil perzijske, indijske in grške podobe vseh šestintridesetih dekanov ter v dveh latinskih prevodih postal standardno evropsko referenčno delo zanje.

Al-Qabisi

umrl 967 Alep

Astrolog na dvoru Sajfa al-Daule, čigar zgoščeni uvod, v latinščini znan kot Alchabitius, je navajal obraze in njihove vladarje ter se stoletja poučeval na evropskih univerzah.

Abu Rajhan al-Biruni

973–ok. 1050 Horezm in Gazna

Učenjak astronomije, Indije in koledarjev, čigar Knjiga napotkov iz leta 1029 pojasnjuje obraze in primerja grški in indijski način dodeljevanja vladarjev dekanom.

Avtor spisa Picatrix

10.–11. stoletje Al Andaluz

Dolgo so ga istovetili s kordobskim astronomom Maslamo al-Madžritijem, kar danes zavračajo; nekateri novejši raziskovalci predlagajo Maslamo ibn Qasima al-Qurtubija iz 10. stoletja. Kdorkoli je bil, je podobe obrazov zbral v priročnik magije.

Janez Seviljski

deloval v tridesetih in štiridesetih letih 12. stoletja Toledo

Prevajalec arabske astrologije v latinščino, čigar celotna različica Velikega uvoda, dokončana leta 1133, in prevod al-Qabisija sta latinskim bralcem dala obraze in njihove podobe.

Herman Koroški

ok. 1100–po 1143 Španija in južna Francija

Prevajalec, ki je leta 1140 pripravil skrajšan latinski Veliki uvod. Prav njegova različica je bila leta 1489 natisnjena v Augsburgu z lesorezi dekanskih figur.

Abraham ibn Ezra

ok. 1089–ok. 1167 Španija, Italija in Francija

Pesnik, svetopisemski komentator in astrolog, čigar hebrejski Začetek modrosti ponavlja dekanske podobe Abuja Mašarja in je do latinskih bralcev prišel prek Pietra d'Abana.

Alfonz X. Kastiljski

1221–1284 Toledo in Sevilja

Kralj, čigar prevajalci so Picatrix, astralne lapidarije in Alfonzove tabele prenesli v kastiljščino, kar je bil največji posamični prenos arabskega zvezdnega znanja v kak evropski ljudski jezik.

Franz Boll

1867–1924 Heidelberg

Klasični filolog, čigar Sphaera iz leta 1903 je izdala Teukerjeva besedila in pokazala, da trije nizi podob Abuja Mašarja izhajajo iz enega grškega izvirnika; na tem izsledku je gradil Warburg.

David Pingree

1933–2005 Univerza Brown

Zgodovinar eksaktnih znanosti, ki je izdal Yavanajātako in latinski Picatrix ter indijske figure drekkan izsledil nazaj do grško-egipčanskih dekanskih podob.

Kako so dekani preživeli Egipt

V pozni antiki so imeli dekani dve življenji. V templjih so bili bogovi z imeni in svetišči, v grški astrologiji pa desetstopinjski obrazi zodiakalnih znamenj, vsak s planetarnim vladarjem in s podobo. Ko so se templji zaprli, se je prvo življenje končalo, drugo pa se je nadaljevalo v knjigah. Vse, kar je srednji vek vedel o dekanih, je prišlo iz teh knjig, in skoraj nič od tega ni prišlo neposredno iz grščine. Pot je vodila prek srednje perzijščine in sanskrta, nato v arabščino, nato v latinščino, kastiljščino in hebrejščino. Na vsaki stopnji so podobe prepisovali, napačno brali, znova risali in jim dajali nove pomene, in egipčanska zvezdna ura je postala zbirka talismanskih vzorcev, katerih izvora nihče od tistih, ki so jih uporabljali, ni mogel videti.

Teukerjeve podobe

Ključni vir je grški avtor, Teuker iz Babilona, ki je verjetno pisal okrog začetka našega štetja. Njegov Babilon je bilo trdnjavsko mesto pri današnjem Kairu, ne mezopotamsko mesto. Teuker je znamenje za znamenjem in dekan za dekanom opisal ozvezdja, ki so vzhajala ob vsakem odseku zodiaka, paranatellonta, pri čemer je združil egipčanske, grške in babilonske zvezdne figure. Nekatere od teh figur ne spadajo v nobeno ozvezdje, ki bi ga grški astronom prepoznal; to je tako imenovana tuja sfera, sphaera barbarica. Teukerjev katalog je vsakemu dekanu dal množico podob in ga je bilo lahko prepisovati, krajšati in prirejati. Prav to se mu je zgodilo.

Skozi Perzijo in Indijo

Pod sasanidskimi kralji so grške astrološke knjige prevedli v srednjo perzijščino in med njimi je bil zelo verjetno tudi Teukerjev katalog. Podobe so na poti dobile iranske podrobnosti. Arabski pisci so to perzijsko različico pozneje obravnavali kot samostojno avtoriteto. Druga veja je šla proti vzhodu. Grški priročniki so v prvih stoletjih našega štetja prišli v zahodno Indijo in Yavanajātaka, sanskrtska pesniška priredba grškega dela, vsakemu dekanu da figuro. Sanskrtska beseda za dekan, drekkana, je izposojena iz grškega dekanos. Varāhamihirov priročnik v 6. stoletju te figure ponovi. Prvi dekan Ovna je na primer temen, divji mož z rdečkastimi očmi in belim blagom, privezanim okoli pasu, ki nosi sekiro. David Pingree, ki je izdal Yavanajātako, je trdil, da take figure segajo nazaj do grško-egipčanskih dekanskih podob, predelanih za indijsko občinstvo.

Veliki uvod Abuja Mašarja

Abu Mašar je prišel iz Balkha v Horasanu in deloval v Bagdadu, kjer je sredi 9. stoletja napisal Veliki uvod v astrološko vedo. To je sistematičen prikaz znamenj in njihovih razdelitev in dekane obravnava obširno. Za vsakega od šestintridesetih je Abu Mašar zapisal tri opise: kaj je po besedah Perzijcev vzhajalo tam, kaj po besedah Indijcev in kaj po besedah Grkov. Ni jih skušal uskladiti. Perzijski in grški niz naštevata množice vzhajajočih figur, indijski niz pa da eno prevladujočo figuro na dekan, blizu Varāhamihirovim drekkanam. Filolog Franz Boll je leta 1903 pokazal, da vsi trije izhajajo iz istega helenističnega gradiva, predvsem Teukerja, po stoletjih ločenega prepisovanja. Abu Mašar je, ne da bi vedel, drugo ob drugo postavil isto besedilo v treh prevodih.

Besede za dekan

Spreminjajoča se imena dekana beležijo njegovo pot. Grki so šestintrideset imenovali dekanoi, desetice, po desetdnevnih tednih egipčanskega koledarja, astrologi pa so vsakega imenovali tudi prosopon, obraz, ko je postal desetstopinjski odsek znamenja. Sanskrt si je grško besedo izposodil kot drekkana. Arabski pisci so prevedli grško zamisel namesto grškega glasu in vsak odsek imenovali wajh, obraz, al-Biruni pa je uporabil izposojeno obliko darijan, ko je opisoval indijske dekane. Latinščina je arabsko rabo prevzela nazaj kot facies, srednjeveška latinska besedila pa uporabljajo facies in decanus drugo ob drugem. Vsak jezik je ohranil sled poti: sanskrtska in arabska oblika besede dekanos kažeta nazaj h grščini, arabska in latinska beseda za obraz pa nazaj k helenističnim obrazom znamenj.

Obrazi kot dostojanstvo

Arabska astrologija je dekanu dala strokovno ime, wajh, obraz (v množini wujuh), in stalno mesto v nauku o planetarnih dostojanstvih. Planet je močan v svojem znamenju, v svoji eksaltaciji, v svoji tripliciteti, v svojem terminu in nazadnje v svojem obrazu. Obraz je najšibkejše od petih in poznejši srednjeveški sistemi točkovanja so mu dali najmanj točk. Planetarni vladar vsakega obraza je bil tisti, ki so ga določili helenistični astrologi: sedem planetov v padajočem kaldejskem redu, Saturn, Jupiter, Mars, Sonce, Venera, Merkur, Luna, od Marsa v prvem obrazu Ovna naprej in v krogu skozi zodiak. Šestintrideset obrazov, razdeljenih med sedem planetov, pusti enega odveč, zato Mars vlada tako zadnjemu obrazu Rib kot prvemu obrazu Ovna. Arabski učbeniki, kot je al-Qabisijev, so to zaporedje podajali v tabeli in v tej obliki je prišlo do vsakega latinskega študenta astrologije.

Dva načina vladanja dekanu

Indijski astrologi so znamenje delili na enak način, vladarje pa so dodeljevali po tripliciteti. Prvi dekan pripada vladarju samega znamenja, drugi vladarju naslednjega znamenja istega elementa, tretji vladarju zadnjega. Al-Biruni, ki je indijsko astronomijo poznal iz prve roke, je oba sistema predstavil v Knjigi napotkov o osnovah umetnosti astrologije, napisani leta 1029. Razlika je pomembna, ker sta oba sistema še vedno v rabi. Kaldejski red se je ohranil v zahodnem izročilu in v tarotnih pripisih Zlate zore, red po tripliciteti pa se pojavlja v velikem delu sodobne popularne astrologije.

Dekan Kaldejski vladar (obraz) Indijski vladar (tripliciteta)
Oven 0–10° Mars Mars
Oven 10–20° Sonce Sonce
Oven 20–30° Venera Jupiter
Bik 0–10° Merkur Venera
Bik 10–20° Luna Merkur
Bik 20–30° Saturn Saturn
Dvojčka 0–10° Jupiter Merkur
Dvojčka 10–20° Mars Venera
Dvojčka 20–30° Sonce Saturn

Picatrix

Ghāyat al-hakīm, Cilj modreca, je obsežen priročnik astralne magije, sestavljen v Al Andaluzu. Dolgo so ga pripisovali kordobskemu astronomu Maslami al-Madžritiju, ki je umrl okoli leta 1007; to pripisovanje danes zavračajo. Delo navadno datirajo v 11. stoletje, čeprav ga nekateri novejši raziskovalci pripisujejo Kordobčanu Maslami ibn Qasimu al-Qurtubiju iz 10. stoletja. Med njegovimi viri so sabijsko, hermetično in indijsko gradivo ter astrologi. Med seznami planetarnih in luninih podob je figura za vsakega od šestintridesetih obrazov, skupaj s tem, čemur ta obraz vlada. Podobe večinoma sledijo indijskemu nizu Abuja Mašarja. Prvi obraz Ovna je visok temen mož z rdečkastimi očmi, ki stoji v belem oblačilu, prepasanem okoli pasu, jezen in močan; obraz pomeni moč, visok položaj in drznost. Figura je prepoznavno drekkana sanskrtskih priročnikov, le brez sekire.

Kako so uporabljali podobo obraza

Picatrix podob ne obravnava kot opisov neba. Obravnava jih kot vzorce. Splošna teorija, obširno razložena, pravi, da nebesna telesa pošiljajo navzdol moči in da jih lahko figura, narejena pod pravo konfiguracijo in iz prave snovi, sprejme in zadrži. Podoba obraza, vrezana v primeren kamen ali kovino v času, ko je bil ustrezni del zodiaka močan, naj bi nosila vpliv tega obraza. V praksi Picatrix za planete in lunine postaje daje veliko podrobnejše postopke kot za obraze, a s tem, ko je navedel šestintrideset podob z njihovimi močmi, je dekane dal na voljo izdelovalcu talismanov. Dekani so se v drugačni obliki vrnili k zaščitni rabi, ki so jo imeli na egipčanskih amuletih.

Latinske različice v Toledu

Prevajalsko gibanje 12. stoletja v Španiji je Veliki uvod dvakrat preneslo v latinščino. Janez Seviljski je celotno različico dokončal leta 1133, Herman Koroški pa je leta 1140 pripravil skrajšano. Latinska beseda za dekan je postala facies, obraz. Al-Qabisijev uvod, ki ga je Janez Seviljski prevedel kot delo Alchabitiusa, je postal standardni začetni učbenik na evropskih univerzah in s seboj ponesel tabelo obrazov. Hermanova različica Abuja Mašarja je bila tista, ki jo je leta 1489 v Augsburgu natisnil Erhard Ratdolt, z lesorezi dekanskih figur, prvimi tiskanimi podobami dekanov.

Alfonz X. in kastiljski Picatrix

V Kastilji je dvor Alfonza X. podpiral prevajanje v ljudski jezik. Picatrix je bil v kastiljščino preveden leta 1256, latinska različica, narejena iz njega, pa je kmalu zatem široko krožila v rokopisih. Kraljevi lapidariji, prav tako zajeti iz arabskih virov, kamne povezujejo z znamenji in njihovimi razdelki, tako da je bralec za dani del zodiaka lahko našel tako dragi kamen kot podobo. Od kastiljskega Picatrixa so se ohranili le odlomki; evropsko magijo je oblikovalo latinsko besedilo, kritična izdaja Davida Pingreeja iz leta 1986 pa je danes njegova referenčna izdaja.

Hebrejska pot v Italijo

Abraham ibn Ezra, španski judovski učenjak, ki je zadnja leta preživel v potovanjih po Italiji, Franciji in Angliji, je sredi 12. stoletja v hebrejščini napisal vrsto astroloških razprav. Njegov Začetek modrosti vsebuje dekanske podobe v obliki, ki jo imajo pri Abuju Mašarju. Konec 13. stoletja so njegova dela prevedli v francoščino in nato v latinščino, to je storil padovanski zdravnik in filozof Pietro d'Abano. Ko je Aby Warburg dekanske figure, naslikane v Ferrari okoli leta 1470, izsledil nazaj do Abuja Mašarja, so bile med besedili, ki jih je primerjal, tudi latinske različice, povezane s Pietrom d'Abanom. Ta zgodba se nadaljuje na renesančni strani tega razdelka.

Pogosta vprašanja

Kako so egipčanski dekani prešli v arabsko astrologijo?

Posredno. Grški astrologi v rimskem Egiptu, predvsem Teuker, so dekane spremenili v desetstopinjske obraze s podobami. Te grške sezname so pod Sasanidi prevedli v srednjo perzijščino in jih v sanskrtu priredili kot indijske drekkane. Arabski astrologi v Bagdadu so podedovali vse tri različice, Abu Mašar pa jih je v 9. stoletju v Velikem uvodu postavil drugo ob drugo.

Kaj pomenijo trije nizi podob pri Abuju Mašarju?

Za vsak dekan je Abu Mašar zapisal, kaj je po besedah Perzijcev, Indijcev in Grkov vzhajalo tam. Perzijski in grški niz naštevata več vzhajajočih figur, indijski niz pa da eno glavno figuro na dekan. Franz Boll je leta 1903 pokazal, da vsi trije izhajajo iz istega helenističnega gradiva, predvsem Teukerja iz Babilona, po stoletjih ločenega prepisovanja.

Kaj je obraz v arabski astrologiji?

Drugo ime za dekan: eden od treh desetstopinjskih odsekov znamenja, v arabščini imenovan wajh, v latinščini facies. Vsak obraz ima planetarnega vladarja, dodeljenega v padajočem kaldejskem redu, ki se začne z Marsom v prvem obrazu Ovna. V nauku o esencialnih dostojanstvih je obraz najšibkejše od petih, za znamenjem, eksaltacijo, tripliciteto in terminom.

Zakaj nekateri astrologi uporabljajo drugačne vladarje dekanov?

Ker sta se ohranila dva sistema hkrati. Grško in arabsko izročilo vladarje dodeljuje v kaldejskem redu. Indijska astrologija jih dodeljuje po tripliciteti: vladar znamenja, nato vladar naslednjega znamenja istega elementa, nato vladar zadnjega. Al-Biruni je oba opisal leta 1029. Kaldejski red je klasični zahodni, red po tripliciteti pa je pogost v sodobni popularni astrologiji.

Kaj je Picatrix?

Priročnik astralne magije, napisan v arabščini v Al Andaluzu, z naslovom Ghāyat al-hakīm, Cilj modreca. Pojasnjuje, kako naj bi podobe, narejene ob pravih nebesnih pogojih, ujele moči planetov, in vsebuje figuro za vsakega od šestintridesetih obrazov. Leta 1256 so ga na dvoru Alfonza X. prevedli v kastiljščino in nato v latinščino, kjer je postal najbolj znan priročnik astralne magije v Evropi.

Kdo je napisal Picatrix?

Nihče ne ve zagotovo. Staro pripisovanje kordobskemu astronomu Maslami al-Madžritiju, ki je umrl okoli leta 1007, so opustili. Nekateri raziskovalci danes dajejo prednost Maslami ibn Qasimu al-Qurtubiju, Kordobčanu iz 10. stoletja, drugi pa ohranjajo datacijo v 11. stoletje, ne da bi imenovali avtorja. Latinsko ime Picatrix se v prologu prevoda pojavi kot ime sestavljavca, njegov izvor pa ni jasen.

Kako je v Picatrixu opisan prvi dekan Ovna?

Visok temen mož z rdečkastimi očmi, ki stoji v belem oblačilu, prepasanem okoli pasu, jezen in močan. Ta obraz naj bi pomenil moč, visok položaj in drznost. Figura ustreza prvi indijski drekkani Ovna, ki v sanskrtskih priročnikih nosi tudi sekiro, znova pa se pojavi na freskah v Ferrari in v Agrippovem seznamu podob obrazov.

Kdaj so bila arabska besedila o dekanih prevedena v latinščino?

Večinoma v Španiji 12. in 13. stoletja. Janez Seviljski je Veliki uvod Abuja Mašarja v celoti prevedel leta 1133, Herman Koroški pa je leta 1140 pripravil skrajšano različico. V istem obdobju so prevedli tudi al-Qabisijev uvod s tabelo obrazov. Picatrix je sledil v 13. stoletju, iz arabščine v kastiljščino leta 1256 in nato v latinščino.

Ali so dekane v islamskem svetu dejansko uporabljali za talismane?

Za ta namen so jih popisali. Picatrix za vsak obraz navaja podobo z močmi, ki jim vlada, po načelu, da lahko figura, vrezana v primerno snov pod pravim nebom, prikliče nebesno moč. Njegovi praktični recepti se bolj posvečajo planetom in luninim postajam, podobe obrazov pa so dale vzorce, ki so jih pozneje prepisovali evropski magi.

Ali so arabski astrologi vedeli, da dekani izvirajo iz Egipta?

Le nejasno. Arabski viri astrološko znanje na splošno pripisujejo Hermesu, Babiloncem, Perzijcem in Indijcem, dekanske podobe pa so do njih prišle z oznakami perzijske, indijske in grške. Neposredno povezavo z egipčanskimi zvezdnimi urami so rekonstruirali sodobni raziskovalci, od Bolla in Gundla do Neugebauerja in Parkerja, iz besedil, ki jih srednjeveški astrologi nikoli niso videli.

Najnovejše objave

Odkrijte starodavno modrost tarot kart in odklenite skrivnosti svoje duhovne poti. Naš blog je vaša vrata do razumevanja bogate simbolike, pomenov in praktičnih aplikacij branja tarota.