Runske pesmi

Čemu služi runska pesem

Runska pesem je pripomoček za spomin, ne knjiga pomenov.

Runske abecede so akrofonične: vsaka črka nosi ime po besedi, ki se začne z glasom te črke. Fehu vas uči f. Beithe vas uči b. To je učinkovit sistem, dokler si vsi pomnijo imena; pesem z eno kitico za vsako črko, v stalnem vrstnem redu in v metrični obliki, pa predstavlja izjemno zanesljiv način, da se ta imena ohranijo.

Natanko to so ta besedila. Predstavljajo runski ustreznik abecedne pesmice, zložene za učence pisave, njihovo organizacijsko načelo pa je mnemotehnično in ne doktrinarno.

To je bistveno za razumevanje njihovega branja. Kitica ne predstavlja stroge opredelitve ali mističnega razodetja. Gre za ugankarski namig, pripet k imenu, njen namen pa je izpolnjen takoj, ko si ime prikličete v spomin.

Časovni razkorak med pisavo in pesmijo

Nobeno od teh besedil ni sočasno z abecedo, ki jo opisuje, časovni razmiki pa so precejšnji.

Stari Futhark je bil v rabi približno od drugega do osmega stoletja. Zanj sploh ni nobene pesmi. Vsak pomen, pripisan posamezni runi Starega Futharka, je jezikoslovno rekonstruiran nazaj iz pesmi o poznejših, povsem drugačnih abecedah.

Staroangleška runska pesem opisuje anglosaksonski futhorc in se je ohranila v rokopisu, prepisanem v desetem stoletju.

Norveška in islandska pesem opisujeta šestnajstrunski Mlajši Futhark ter izvirata iz trinajstega oziroma petnajstega stoletja.

Ogamski traktati Bríatharogaim so staroirski in opisujejo abecedo, ki je iz napisne rabe izginila že v sedmem stoletju.

Časovna razdalja med rezbarjem iz četrtega stoletja in najzgodnejšim verzom, ki opisuje njegove črke, torej znaša več sto let; v skandinavskem primeru gre povrhu še za popolnoma drugo vrstico. Kdor trdi, da ve, kaj je runa pomenila tistemu, ki jo je vrezal, se opira na vir, ki ga tisti rezbar sploh ni mogel brati.

Rokopis, ki je zgorel

Najpomembnejše med temi štirimi besedili je komajda preživelo.

Staroangleška runska pesem se je ohranila v kodeksu Cotton Otho B.x, delu knjižnice sira Roberta Cottona. Leta 1731 je požar v poslopju Ashburnham House, kjer so zbirko takrat hranili, uničil ali poškodoval velik del gradiva. Med izgubljenimi rokopisi je bil tudi Otho B.x.

Besedilo danes poznamo le zato, ker ga je Humfrey Wanley leta 1705, šestindvajset let pred požarom, prepisal za objavo v delu Linguarum veterum septentrionalium thesaurus avtorja Georgea Hickesa. Vse znanje o staroangleških imenih run izhaja izključno iz tega tiskanega prepisa.

To je izjemno velika odvisnost od enega samega vira. Sedem run od prvotnih štiriindvajsetih (Gebo, Wynn, Peorð, Eh, Ing, Eþel in Dæg) je Mlajši Futhark opustil, še preden so bile severske pesmi zložene, zato v tistih pesmih zanje ni kitic. Edini verzi, ki jih opisujejo, so angleški. Če Wanley ne bi opravil svojega prepisa, bi bila imena tretjine Starega Futharka precej bolj negotova, kot so že zdaj.

Kje se tradicije razhajajo

Štiri tradicije pod isto črko pogosto opisujejo povsem različne stvari, ravno ta razhajanja pa so njihov najkoristnejši del.

Uruz je v Angliji tur, na Norveškem železna žlindra in na Islandiji pršeč dež. V Skandinaviji je ta žival izumrla, zato se je pomen imena dvakrat neodvisno navezal na nekaj drugega.

Kenaz v Angliji pomeni baklo, v obeh severskih pesmih pa čir. Sodobni kompleti run skoraj brez izjeme sledijo angleškemu izročilu, ime Kenaz, ki ga navajajo, pa je izpeljano prav iz angleške besede.

Ansuz je na Islandiji bog, v Angliji usta in na Norveškem rečno ustje.

Fehu je v Angliji tolažba, vendar pod pogojem, da premoženje podariš naprej. V obeh severskih pesmih povzroča razdor med sorodniki, pri čemer nobenega pogoja ne ponujata.

Branje ene same pesmi vzbuja lažno gotovost. Če jih beremo skupaj, vidimo, kateri pomeni so stabilni (Hagalaz vsepovsod pomeni točo, Isa povsod led) in kaj je bilo negotovo že v času, ko so ti verzi sploh nastajali.

Aparat islandske pesmi

Islandska pesem uvaja posebnost, ki je druge nimajo, ter s tem razkriva dejanski namen teh besedil.

Vsaka od njenih šestnajstih kitic navaja tri keninge, nato pa dodaja dve besedi: latinsko gloso za ime rune in staronordijski pesniški izraz za vladarja. Fé dobi aurum fylkir (zlato in knez). Týr dobi Mars tiggi. Óss ima Jupiter oddviti.

Šestnajst kitic uporablja šestnajst različnih besed za vladarja: fylkir, vísi, þengill, oddviti, ræsir, konungr, hildingr, niflungr, jöfurr, allvaldr, siklingr, tiggi, buðlungr, mildingr, lofðungr, ynglingr.

Skaldska poezija je zahtevala obsežno zalogo tovrstnih pesniških sopomenk (heiti), ki jih je moral dvorni pesnik obvladati na pamet. Pesem je tako sočasno poučevala dve snovi: rune in pesniško besedišče. Gre za šolsko besedilo, latinske glose pa ga jasno umeščajo v samostansko učilnico in ne v pogansko okolje.

Ogamska različica

Ogam nima runske pesmi, ima pa nekaj verjetno še boljšega: tri neodvisne sezname keningov, imenovane Bríatharogaim, ki jih pripisujejo Morannu mac Moínu, Mac ind Ócu in Cú Chulainnu.

Vsak seznam podaja dvo-besedno besedno zvezo za vsako črko. Ker so vsi trije nastali ločeno, njihovo medsebojno ujemanje velja za pristen dokaz, kakršnega posamezen vir nikoli ne more zagotoviti. Kjer vsi trije opisujejo zardeli obraz, črka pomeni rdečico. Kjer vsi trije opisujejo strah, pomeni grozo.

Natanko tako je potekala sodobna demontaža domnevne ogamske drevesne abecede. Srednjeveški glosatorji so vsaki črki pripisali drevo; keningi pa namesto tega pogosto opisujejo kovinski ingot, polje, tkalsko brdo ali žveplo. Kjer glosa nasprotuje vsem trem seznamom, je prav glosa poznejši vrivek.

Germanska tradicija nima ničesar primerljivega, saj za posamezno runo v posameznem jeziku nikoli ne premore več kot enega neodvisnega pričevalca.

Kako jih uporabljati

Iz vsega tega izhajajo tri praktična pravila.

Navajajte tradicijo, ne zgolj pomena. Trditev, da »Kenaz pomeni razsvetljenje«, je le domneva. Pojasnilo, da ga »staroangleška pesem imenuje bakla, obe severski pesmi pa čir«, je stvaren opis. Druga možnost je uporabnejša in ni nič daljša.

Ujemanje obravnavajte kot dokaz, razhajanje pa kot podatek. Kjer se neodvisna izročila stikajo, je razlaga zanesljiva. Kjer se razhajajo, se je nekaj izgubilo že v preteklosti.

Ne pričakujte, da govorijo o magiji. Pripovedujejo o živini, toči, ladjah, ščitih, vedrih za mleko, čebelah, žlindri, ranah, časti, vremenu in grobu. Edina stvar, ki je runske pesmi dosledno niso, je okultizem.