ᚬ

Áss / Óss

bog iz rodu Asov; rečno ustje

Avtoriteta ali prag, kjer se potovanje začne

Sound
ą /ɑ̃/, /o/
Položaj
4
Group
Freyrov ætt
Descended from
Starejši Futhark Ansuz (*ansuz, bog)
Short-twig form
ᚭ
Unicode
U+16AC
Časovno obdobje
Pri ustju reke; začetek plovbe
Da / Ne
Da, z močjo tuje avtoritete

Pokončno

  • bog
  • avtoriteta
  • Odin
  • navdih
  • estuarij
  • prag
  • nasvet
  • začetek potovanja

In the rune poems

Óss er flæstra færða fǫr; en skalpr er sværða.

Rečno ustje je pot večine potovanj; nožnica pa pripada mečem.

Norveška runska pesem · Óss
Óss er algingautr ok ásgarðs jöfurr, ok valhallar vísi. Jupiter oddviti.

Odin je starodavni Gautr, knez Ásgarða in vladar Valhale. Jupiter; voditelj.

Islandska runska pesem · Óss

Across the scripts

ᚨ

Ansuz

Starejši Futhark

Predhodnik, rekonstruiran kot *ansuz, bog iz rodu Asov, ki je nosil navadni glas /a/.

ᚬ

Áss / Óss

Mlajši Futhark

Znak je izgubil spodnjo vejo, glas pa je postal nosni. Islandija je ohranila boga; Norveška je uporabila istozvočno besedo za rečno ustje.

ᚩ

Os

Anglosaški Futhorc

V Angliji se je glas premaknil v /o/, ime pa je bilo razloženo z latinskim os (usta). Ta premik dela angleški niz futhorc in ne futhark.

Nosni samoglasnik

Vloga te rune v Mlajšem futharku je nenavadna in pojasnjuje spremembo njene oblike.

Stara nordijščina je imela nazalizirane samoglasnike kot ostanek izginulih nosnih soglasnikov: ko je n odpadel pred drugim soglasnikom, je predhodni samoglasnik prevzel nosni zven. Prvi slovnični traktat, ki ga je v 12. stoletju na Islandiji sestavil anonimni avtor za prilagoditev latinične abecede islandščini, natančno opisuje te nosne samoglasnike in predlaga njihovo označevanje s piko. To delo predstavlja eno najzgodnejših fonoloških razprav v evropskem ljudskem jeziku.

Runska rešitev je nastala prej. Ko je bil niz zmanjšan na šestnajst znakov, je bila stara runa a ohranjena za nosni samoglasnik, medtem ko je bila Jera preoblikovana v ᛅ ár za navadni /a/. Tako je ta znak prevzel nosni glas in pozneje tudi zaokroženi /o/, medtem ko je njegova prvotna glasovna vrednost prešla na povsem drugo črko.

Islandija imenuje boga

Islandska kitica predstavlja najbolj presenetljivo pričevanje v celotnem korpusu runskih pesmi.

Zapisana je bila v krščanski deželi, v rokopisih iz poznega 15. stoletja naprej, približno štiristo petdeset let po pokristjanjenju Islandije. In Odina imenuje brez ovinkarjenja: algingautr, starodavni Gautr (eno od njegovih pesniških imen), knez Ásgarða in vladar Valhale.

Primerjava z drugimi tradicijami razkriva očiten kontrast. Staroangleška pesem ime povezuje z latinskim os (usta) in sestavlja verze o človeškem govoru. Norveška pesem izbere istozvočno besedo za rečno ustje. Obe tradiciji se poganskemu bogu izogneta; Islandija o njem govori povsem odkrito.

To dejstvo ima izjemno zgodovinsko težo. Predstavlja najtrdnejši dokaz, da je izvirno ime rune resnično označevalo božanstvo, saj izvira iz edinega vira, ki ni imel nobenega razloga, da bi si ga izmislil.

Latinska glosa nato ponudi lastno primerjavo in Odina poveže z Jupitrom namesto z Merkurjem. Rimski pisci, vključno s Tacitom, so vrhovnega germanskega boga enačili z Merkurjem; islandski pesnik pa izbere kralja bogov.

Norveška izbere rečno ustje

Norveška beseda óss pomeni rečno ustje, kitica pesmi pa je povsem stvarna: rečno ustje je pot večine potovanj.

Za skupnost, katere naselja so ležala v globini fjordov in katere poti so potekale po vodi, je bila to vsakdanja resnica. Rečno ustje predstavlja točko, kjer se plovba začne in konča, kjer lahko ladje pristanejo ob bregu in kjer nastajajo trgi. Ime Osla ohranja ta koren, prav tako staronordijski óss v številnih krajevnih imenih.

Drugi verz, da nožnica pripada mečem, služi metriki pesmi (fǫr v rimi s sværða), čeprav so razlagalci poskušali povezati nožnico in ustje kot dve vdolbini, ki nekaj vsebujeta.

Tako ista runa v dveh sosednjih deželah označuje boga in zemljepisno značilnost. Norveška ni bila brezbožna, temveč praktična: rečno ustje predstavlja oprijemljivo točko, na katero lahko učenec pokaže z roko.

Pri branju

Obe razlagi se stekata v isto praktično misel: zunanja avtoriteta usmerja nadaljnjo pot.

V islandskem razumevanju je to nasvet, navdih ali navodilo z veliko težo. Odin je bog pesništva, samih run in znanja, pridobljenega z žrtvovanjem: devet noči visi na drevesu in prepusti oko pri svetem izviru. Áss v pomenu Odina ne prinaša lahkotne modrosti, temveč spoznanje, ki terja svojo ceno.

V norveškem razumevanju runa predstavlja prag: točko začetka plovbe, trenutek, ko se človek zaveže določeni smeri in tok prevzame vodenje.

Pri branju runa običajno kaže na zunanjo avtoriteto: vplivno osebo, ustanovo ali odločitev, sprejeto nad ravnjo spraševalca. Norveški vsebinski odtenek razjasni pomen, ko se vprašanje nanaša na pravi trenutek in ne na moč: to je ustje in potovanje se začne tukaj.

Kot črka

Dolgopečna oblika ima podobo ᚬ; kratkopečna različica ᚭ skrajša stransko črto v majhen nastavek.

Sčasoma se je glasovna vrednost rune premaknila od nosnega samoglasnika k čistemu /o/, tako da je v srednjem veku delovala predvsem kot črka o. Reforme pikčastih run v 11. in 12. stoletju so Skandinaviji prinesle jasnejši sistem samoglasnikov in to razlikovanje dokončno utrdile.

Questions to sit with

  • Čigava avtoriteta v resnici odloča v tej situaciji?
  • Ste pri rečnem ustju in ne na odprtem morju: kateri smeri se nameravate zavezati?
  • Odin za svoje znanje plača visoko ceno: kaj bi to spoznanje stalo vas?

Pogosta vprašanja

Na Islandiji pomeni boga, natančneje Odina: starodavnega Gautra, kneza Ásgarða in vladarja Valhale. Na Norveškem so isti znak brali kot óss, rečno ustje, opisano kot začetek večine potovanj. Obe razlagi sta zgodovinsko izpričani; deželi sta ime povezali z različnima podobama.

Natančen razlog ni znan, vendar je dejstvo izjemno: rokopisi izvirajo iz poznega 15. stoletja, približno štiristo petdeset let po pokristjanjenju Islandije. Medtem ko je staroangleška tradicija ime spremenila v usta, norveška pa v rečno ustje, je islandska odkritost najmočnejši dokaz, da je prvotno ime rune pripadalo božanstvu.

Stara nordijščina je imela nazalizirane samoglasnike, nastale po izgubi nosnih soglasnikov. Ob krčenju niza na šestnajst run je bila stara runa a namenjena nosnemu zvoku, Jera pa je postala ᛅ ár za čisti glas /a/. Prvi slovnični traktat iz 12. stoletja podrobno opisuje te nosne samoglasnike.

Zato ker islandski pesnik Odina primerja z vrhovnim bogom rimskega panteona. To je pomembna izbira: antični pisci, vključno s Tacitom, so glavnega germanskega boga enačili z Merkurjem. Glose v pesmi dosledno uporabljajo to primerjalno metodo in na primer povezujejo Þursa s Saturnom ter Týra z Marsom.

Gre za isto runo z dvema tradicionalnima imenoma. Áss pomeni boga iz rodu Asov v islandskem izročilu; óss pomeni rečno ustje v norveškem. Besedi sta si bili glasovno dovolj blizu, da sta služili kot mnemotehnična homofona pri učenju runske pisave.

Mlajši Futhark

Najnovejše objave

Odkrijte starodavno modrost tarot kart in odklenite skrivnosti svoje duhovne poti. Naš blog je vaša vrata do razumevanja bogate simbolike, pomenov in praktičnih aplikacij branja tarota.