Egipčanski dekani

Dekani kot bogovi

Šestintrideset dekanov je bilo božanskih od začetka, z znakom boga so jih zapisovali tudi takrat, ko so služili kot urne zvezde. V dveh tisočletjih so dobili življenjsko zgodbo v Knjigi o Nut, posamezna telesa na tempeljskih stropih, vlogo med izvršitelji kuge in zaščite ter nazadnje mesto demonov v magiji pozne antike.

36
imenovanih zvezdnih bogov
70
dni skrivanja vsako leto
380 pr. n. št.
Naos dekad

Božanska pot dekanov

Od urnih zvezd, zapisanih z znakom boga, do nevarnih sil z noži in levjimi glavami: spomeniki in zamisli, ki so zvezdni koledar spremenili v zbor bogov.

✨

Bogovi iz prvih seznamov

Asjut in Srednji Egipt ok. 2100 pr. n. št.

Na najzgodnejših tabelah na pokrovih krst imena dekanov že nosijo determinativ boga. Dekani so bili božanski že takrat, ko so bili še urni označevalci, pokrovi, ki jih navajajo, pa upodabljajo tudi Nut, boginjo neba, po katere telesu potujejo.

🌟

Sopdet in Sah

voditelja od Starega kraljestva dalje

Sirij je bil Sopdet, poistovetena z Izido, Orion pa Sah, poistoveten z Ozirisom. Imenovana v Besedilih piramid in na Senenmutovem stropu narisana stoje v čolnih sta celotnemu zboru dekanov dala značaj božanske družine na poti.

⚱️

Smrt v Duatu

Abidos in Tebe od ok. 1290 pr. n. št. dalje

Knjiga o Nut, vklesana v kenotafu Setija I. in v grobnici Ramzesa IV., pripoveduje, kako vsak dekan zaide, preživi sedemdeset dni v hiši balzamiranja, se očisti in se znova rodi na vzhodu. Demotski komentar iz rimskega obdobja kaže, da so jo svečeniki še preučevali.

📜

Družine seznamov

grobnice in templji od Novega kraljestva do rimske dobe

Enotnega kanona šestintridesetih ni. Neugebauer in Parker sta sezname razvrstila v družine, kot so skupine Senenmut, Seti I. in Tanis, vsaka s svojim vrstnim redom in zapisi. Sah in Sopdet sta stalna, mnoga druga imena pa se pojavljajo in izginjajo.

⏳

Vodna ura iz Karnaka

Karnak ok. 1380 pr. n. št.

Alabastrna posoda, izdelana pod Amenhotepom III. in navadno označena kot najstarejša ohranjena klepsidra, v notranjosti označuje nočne ure, na zunanji strani pa nosi nebo: dekane, planete in severna ozvezdja. Bogovi, ki so vladali času, so vklesani na napravo, ki ga je merila.

🛶

Podobe v čolnih

Edfu, Dendera in Esna od poznega obdobja do rimske dobe

Pozni spomeniki dajo vsakemu dekanu telo: s kačjo, levjo, ovnovo ali sokoljo glavo, okronano z zvezdo ali diskom, pogosto stoječe v čolnu, nekatera oborožena z noži. Ko je imel vsak dekan lastno podobo, so ga lahko vklesali v kamen ali opisali v uroku.

🦁

Sehmetini sli

tempeljska teologija 1. tisočletje pr. n. št.

Pozna besedila povezujejo dekane s sli in klavci Sehmet, levje boginje kuge. Vsak dekan je v svojih desetih dneh lahko poslal bolezen ali jo zadržal. Kako tesno so obe skupini poistovetili, o tem strokovnjaki še razpravljajo.

⚠️

Pet dni zunaj leta

koledar konec leta

Šestintrideset dekanov po deset dni pokriva 360 dni, kar pušča pet epagomenalnih dni zunaj njihovega varstva. Ti dnevi so bili rojstni dnevi Ozirisa, Hora, Seta, Izide in Neftis ter hkrati najbolj nevarni dnevi v letu, ko so bili zaščitni uroki najbolj potrebni.

🏛️

Naos dekad

Saft el-Hena in Abu Kir 380–362 pr. n. št.

Svetišče Nektaneba I., ki leto razgrne dekan za dekanom, z vsakim dekanovo podobo in njegovimi učinki v njegovih desetih dneh. Razbito in deloma potopljeno v zalivu Abu Kir so ga v objavi leta 2008 znova sestavili iz kosov v Louvru in Aleksandriji.

🌌

Sprevodi nad glavo

Zgornji Egipt ptolemajska in rimska doba

Na poznih tempeljskih stropih dekani v sprevodu korakajo čez telo boginje neba, pogosto v pasovih ob planetih in v rimski dobi ob zodiakalnih znamenjih. Prikazani so kot delujoča božanska posadka, ki krmari ure, ne kot zemljevid zvezd.

🔤

Imena v grški preobleki

helenistični Egipt od 2. stoletja pr. n. št. dalje

Grški astrologi so z dekani prevzeli tudi njihova imena, Hefajstion iz Teb pa jih navaja šestintrideset. Sopdet je postala Sotis, kača Hnubis na zdravilnih gemah pa se navadno izvaja iz Kenmeta. Mnoga poznejša imena so egipčanske korenine povsem izgubila.

😈

Od bogov do demonov

vzhodno Sredozemlje 1.–5. stoletje n. št.

V Salomonovem testamentu postane šestintrideset dekanov duhov teme, ki jih kralj zveže, in vsak prizna bolezen, ki jo povzroča. Celz, ki ga navaja Origen, Egipčanom pripisuje šestintrideset demonov, ki si delijo telo. Stari bogovi so ohranili svoje število in moč nad boleznijo.

Kralji, graditelji in sodobni raziskovalci

Vladarji, katerih spomeniki ohranjajo dekanska božanstva, ter učenjaki, ki so jih zbrali, uredili in znova sestavili.

Amenhotep III.

vladal ok. 1390–1352 pr. n. št. Tebe

Kralj, pod katerim je bila izdelana vodna ura iz Karnaka; na njeni zunanji površini so vklesani dekani, planeti in severna ozvezdja okoli instrumenta, ki je meril noč.

Seti I.

vladal ok. 1290–1279 pr. n. št. Abidos

Kralj Devetnajste dinastije, čigar kenotaf v Abidosu ohranja Knjigo o Nut, razpravo, ki opisuje vsakoletno smrt, očiščenje in ponovno rojstvo dekanov vzdolž telesa boginje neba.

Ramzes IV.

vladal ok. 1155–1149 pr. n. št. Dolina kraljev

Kralj Dvajsete dinastije, čigar strop pogrebne komore nosi drugi prepis Knjige o Nut, z boginjo neba, upognjeno nad sarkofagom, in dekani na njihovi poti.

Nektaneb I.

vladal 380–362 pr. n. št. Saft el-Hena

Ustanovitelj Tridesete dinastije, ene zadnjih domačih egipčanskih vladarskih hiš, ki je naročil Naos dekad z opisom moči v letu, dekan za dekanom.

Heinrich Brugsch

1827–1894 Nemčija in Egipt

Egiptolog, čigar Thesaurus Inscriptionum Aegyptiacarum je astronomske napise, med njimi dekanske sezname, zbral v eno prvih sistematičnih zbirk, na katerih so lahko gradili raziskovalci.

Otto Neugebauer in Richard Parker

1899–1990 in 1905–1993 Združene države Amerike

Izdajatelja dela Egyptian Astronomical Texts, ki sta dekanske sezname razvrstila v družine in spomenik za spomenikom predstavila dokaze o vrstnem redu, imenih in podobah dekanov.

Christian Leitz

20.–21. stoletje Nemčija

Egiptolog iz Tübingena, čigar študije zvezdnih ur in nevarnih bogov tempeljske teologije so dekane umestile med zaščitne in grozeče sile pozne egipčanske religije.

Alexandra von Lieven

21. stoletje Nemčija

Egiptologinja, katere izdaja Knjige o Nut iz leta 2007 skupaj z demotskimi komentarji velja za temeljno sodobno obravnavo besedila o smrti in ponovnem rojstvu dekanov.

Anne-Sophie von Bomhard

21. stoletje Francija

Avtorica objave iz leta 2008, ki je razpršene kose Naosa dekad združila na papirju in njegovo besedilo, dekan za dekanom, prebrala kot most med egipčanskim zvezdnim izročilom in astrologijo.

Joachim Friedrich Quack

20.–21. stoletje Nemčija

Egiptolog iz Heidelberga, ki je dekanom sledil od hieroglifskih in demotskih virov do grške astrologije in magije ter spremljal, kako so se na tej poti spreminjala njihova imena in naloge.

Zvezdni bogovi od začetka

Dekani niso bili nikoli samo zvezde ure. Celo na pokrovih krst Srednjega kraljestva, kjer služijo kot urni označevalci, je šestintrideset zapisanih z znakom zvezde in determinativom boga, tabele pa si pokrov delijo s podobami Nut, boginje neba, in drugih božanstev. Za Egipčana ni bilo nobenega protislovja med zvezdo, ki kaže uro, in zvezdo, ki je živa sila. Nebo je bilo naseljeno, bitja, ki so ga vsako noč prečkala, pa so bila bogovi, katerih pravilno gibanje je ohranjalo red sveta. V dveh tisočletjih se je spremenilo, kakšne vrste bogovi naj bi dekani bili: najprej člani urejene nebesne posadke, pozneje sile z značajem, orožjem in močjo, da žive udarijo z boleznijo. Ta stran sledi tej drugi poti, ki se je začela v tempeljski teologiji in končala v seznamih demonov pozne antike.

Sopdet in Sah na čelu

Dva dekana sta stala nad drugimi. Sopdet, zvezdo Sirij, so poistovetili z Izido, Saha, svetle zvezde Oriona, pa z Ozirisom. Oba se pojavita že v Besedilih piramid Starega kraljestva, dolgo pred dekanskimi tabelami, kot nebesni obliki božanske družine mrtvega kralja. Na stropu Senenmutove grobnice v Deir el-Bahariju, naslikanem okoli 1470 pr. n. št., sta Sah in Sopdet narisana kot podobi, ki stojita v čolnih, večina njunih spremljevalcev pa je navedena le z imeni. Ta par je bil pomemben za vso skupino. Ker sta bila najpomembnejša dekana Izida in Oziris v zvezdni obliki, so druge razumeli kot bogove iste vrste, ki potujejo po isti poti zahoda, skritega prehoda in vrnitve, kakršno je mit o Ozirisu dal svoji osrednji osebi.

Sedemdeset dni smrti

Najpopolnejši opis življenja dekanov je Knjiga o Nut, kozmološka razprava, vklesana v kenotafu Setija I. v Abidosu in znova na stropu pogrebne komore Ramzesa IV. v Dolini kraljev. Boginja neba Nut se boči nad zemljo, dekani pa potujejo vzdolž njenega telesa. Vsak zaide na zahodu, vstopi v Duat in ostane skrit sedemdeset dni. V tem času je, kot pravi besedilo, v hiši balzamiranja, kjer se očisti kakor mumija, preden se znova rodi na vzhodnem obzorju. Besedilo to obravnava kot običajno življenje zvezde, ne kot nesrečo: smrt in ponovno rojstvo sta cikel, ki poganja leto. Demotski komentar h Knjigi o Nut, ohranjen na papirusih iz rimskega obdobja, kaže, da so svečeniki razpravo še preučevali in razlagali več kot tisoč let potem, ko so jo vklesali Setijevi graditelji.

Družine seznamov

Uradnega seznama šestintridesetih ni bilo nikoli. Dekanski seznami na stropih Novega kraljestva, poznejših sarkofagih in v ptolemajskih templjih se razlikujejo po vrstnem redu, zapisu in včasih po tem, katere zvezde vključujejo. Otto Neugebauer in Richard Parker sta ohranjene sezname razvrstila v družine in vsako poimenovala po značilnem spomeniku, med njimi družine Senenmut, Seti I. in Tanis. Nekatera imena se ponavljajo skoraj povsod: Sah in Sopdet ter skupina okoli Kenmeta in Hentet, imen, ki se pojavljajo v več oblikah s predponami, ki pomenijo približno tisti pred in tisti za. Druga imena se pojavijo v eni družini, v drugi pa ne. Razlike odražajo resnične astronomske težave, saj je seznam, prilagojen enemu stoletju, v naslednjem zdrsnil glede na koledar, kažejo pa tudi, da so dekani postali teološki katalog, ki ga je vsaka delavnica prepisovala iz lastnih virov.

Bogovi na vodni uri

Ko so dekani postali bogovi, merjenja časa niso pustili za seboj; vlogi sta tekli skupaj. Alabastrna vodna ura, izdelana pod Amenhotepom III. in najdena v Karnaku, navadno opisana kot najstarejša ohranjena klepsidra, meri ure z vodo, ki odteka skozi luknjo blizu dna. Na zunanji strani nosi nebo: dekane, planete in severna ozvezdja, vklesane v pasovih okoli posode. Notranjost označuje nočne ure za vsak mesec. Instrument je praktičen, bogovi na njegovi površini pa niso okras. Ura je delovala, ker so se dekanski bogovi gibali, kot so se, in njihova upodobitev na posodi je napravo postavila pod njihovo oblast.

Kako so upodabljali dekane

V Novem kraljestvu je večina dekanov imen v stolpcih. V poznem obdobju in pod Ptolemajci dobijo posamezna telesa. Na tempeljskih stropih v Edfuju, Denderi in Esni ter na poznih sarkofagih je vsak dekan prikazan kot razločna podoba, pogosto stoječa v čolnu in okronana z zvezdo ali sončnim diskom. Mnoge so mešanice: s kačjo, levjo, ovnovo ali sokoljo glavo, nekatere nosijo nože ali loke, nekatere sedijo kot bogovi v obliki mumije. Podobe se od spomenika do spomenika razlikujejo, tako kot so se razlikovala imena, načelo pa je bilo ustaljeno. Vsak dekan je zdaj imel prepoznavno obliko, ki so jo lahko vklesali, naslikali, vrezali v kamen ali opisali v besedilu. Prav ta navada, da ima vsak dekan svojo podobo, je dekane pozneje naredila uporabne v grški, arabski in renesančni magiji, kjer je bilo vse odvisno od tega, ali je podoba pravilno upodobljena.

Sehmetini sli

Od prvega tisočletja pr. n. št. se dekani vse pogosteje pojavljajo med nevarnimi silami egipčanskega sveta. Besedila poznega obdobja in ptolemajske dobe jih povezujejo s sli in klavci Sehmet, levje boginje, katere jeza je lahko prinesla kugo. Ta bitja so izvrševala božjo kazen, za dekane, od katerih je bil vsak odgovoren za del leta, pa so verjeli, da lahko v svojih desetih dneh pošljejo bolezen ali jo zadržijo. Zaščitni obredi so se obračali nanje, amuleti in magijska besedila so jih imenovali. Raziskovalci še razpravljajo, koliko so same dekane poistovetili s Sehmetinimi izvršitelji in koliko so bili le ena od mnogih skupin zaščitnikov in napadalcev, zato tega razmerja ne gre pretiravati. Jasna je smer razvoja: zvezde, ki so označevale ure, so bile zdaj bogovi, katerih pozornost je bila lahko nevarna.

Dnevi zunaj leta

Dekanski koledar je pokrival 360 dni. Civilno leto jih je imelo 365, pet dodatnih, epagomenalnih dni pa je stalo zunaj štetja. Bili so rojstni dnevi Ozirisa, Hora, Seta, Izide in Neftis, hkrati pa čas posebne nevarnosti, ko je bilo leto izpostavljeno in naj bi bili dejavni Sehmetini izvršitelji. Ohranila so se besedila za zaščito v teh dneh, ki kličejo bogove, naj preprečijo, da bi se konec leta spremenil v čas kuge. Mesto dekanov v tem verovanju je zgovorno: vsak dekan je varoval ali ogrožal svojih deset dni, pet dni, ki jim ni vladal noben dekan, pa je bilo najnevarnejših od vseh.

Nebo nad mrtvimi

Dekani nikoli niso zapustili pogrebnega okolja, v katerem so se prvič pojavili. Od Novega kraljestva do rimskega obdobja so krste, sarkofagi in pogrebne komore nad telo pokojnika postavljali boginjo neba Nut, dekani pa pogosto potujejo čeznjo, kot na tempeljskih stropih. Pomen se je od tabel Srednjega kraljestva premaknil. Tiste so mrtvemu, ki bi jih potreboval, kazale nočne ure; poznejše podobe obdajo mrtve z bogovi, katerih lastni cikel zahoda, skritega prehoda in ponovnega rojstva je isto obljubljal tudi njim. Kdor je bil pokopan pod Nut in njenimi dekani, je bil postavljen v vzorec Knjige o Nut in se je pridružil zvezdam, ki umrejo na zahodu in znova vzidejo na vzhodu. Sarkofagi visokih uradnikov iz poznega obdobja in ptolemajske dobe to skrbno poudarjajo, saj dekanom dajejo njihova imena in posamezne podobe, v rimskem obdobju pa so krste iz Teb na enem poslikanem nebu lahko združile Nut, dekane in grški zodiak. Ves ta čas so dekani v grobnici zaščitniki in spremljevalci mrtvih, vloga, ki stoji ob njihovem nevarnejšem značaju med živimi.

Naos dekad

Najjasnejši spomenik dekanov kot sil je svetišče, izdelano pod Nektanebom I., kraljem Tridesete dinastije, ki je vladal od 380 do 362 pr. n. št. Naos dekad, izdelan za tempelj v Saft el-Heni v vzhodni Delti, so pozneje razbili. En del je v Louvru od 19. stoletja, druge kose so dvignili iz zaliva Abu Kir pri Aleksandriji, zadnje med njimi podvodne ekipe Francka Goddia okoli leta 2000. Svetišče, ki ga je Anne-Sophie von Bomhard leta 2008 v objavi znova sestavila, razgrne leto dekan za dekanom. Za vsako desetdnevno obdobje prikaže dekanovo podobo in opiše, kaj dekan v svojem času počne, večinoma v zvezi z udarjanjem sovražnikov, širjenjem ali odvračanjem smrti in varovanjem Egipta. Je eno najzgodnejših besedil, ki vsakega dekana obravnava kot silo, katere vpliv na človeške zadeve je mogoče brati obdobje za obdobjem, korak k astrološki rabi dekanov, ki so jo dopolnili helenistični pisci.

Egipčanska imena v grških ustih

Ko so grško govoreči astrologi v Egiptu prevzeli dekane, so prevzeli tudi imena, zapisana z grškimi črkami in obrabljena med prenosom. Hefajstion iz Teb in drugi grški avtorji navajajo sezname šestintridesetih dekanskih imen, po tri za vsako znamenje, nekatera pa je še mogoče izslediti do egipčanskih izvirnikov. Sotis je Sopdet. Kača z levjo glavo Hnubis ali Hnumis, vrezana na mnoge zdravilne geme, se navadno izvaja iz Kenmeta, čeprav so jo nekateri raziskovalci namesto tega povezali z ovnovskim bogom Hnumom. Grški seznami niso nič bolj enotni od egipčanskih, latinski in poznejši arabski prepisi pa so dodali nova popačenja, zato mnoga imena v poznejšem izročilu nimajo jasnega egipčanskega prednika. Preživelo ni natančno ime, temveč zamisel, da ga ima vsak dekan in da poznavanje imena človeku da oblast nad bogom.

Od bogov do demonov

V prvih stoletjih n. št. so dekani prešli v judovsko in krščansko magijsko pisanje, kjer so znova spremenili značaj. Salomonov testament, grško besedilo, katerega ohranjena oblika je krščanska, predstavi šestintrideset dekanov kot duhove, privedene pred kralja Salomona. Sami sebe imenujejo vladarje sveta teme, kar je odmev Pisma Efežanom, in vsak prizna bolezen, ki jo povzroča, in angelsko ime, ki ga premaga. Tu dekani niso več bogovi, ki jih je treba častiti, temveč demoni, ki jih je treba zvezati, čeprav njihove stare naloge pod novo oznako preživijo: še vedno pripadajo zodiaku, še vedno jih je šestintrideset in še vedno prinašajo ali zadržujejo bolezen. Poganski filozof Celz, ki ga navaja Origen, je Egipčanom pripisal vero v šestintrideset demonov, ki si med seboj delijo človeško telo. Od tam so dekani vstopili v zdravilsko magijo pozne antike, ki je tema naslednje strani.

Pogosta vprašanja

Egipčanski dekani

Najnovejše objave

Odkrijte starodavno modrost tarot kart in odklenite skrivnosti svoje duhovne poti. Naš blog je vaša vrata do razumevanja bogate simbolike, pomenov in praktičnih aplikacij branja tarota.