Ansuz

Oblika

Navpično steblo z dvema poševnima krakoma, ki se z vrha spuščata na isti strani, kot vodoravno obrnjena Fehu. Kraka rune Fehu (ᚠ) se dvigata; kraka rune Ansuz se spuščata.

Oblika se močno približa obrnjeni latinični črki F in je med runami, ki jih raziskovalci najpogosteje navajajo v prid teoriji o latinskem ali severnoitalskem izvoru runske pisave.

Bog in razlog za spremembo imena

Pragermanska beseda ansuz pomeni boga, natančneje enega od Asov (Æsir), vodilnega rodu nordijskega panteona. Množina se je ohranila v staronordijski besedi æsir ter v osebnih imenih po vsem germanskem svetu: Oswald, Osmund, Ansgar in Ásmundr vsa vsebujejo to korenino.

To je zanesljivo rekonstruirano ime, ki pogansko božanstvo postavlja na četrto mesto abecede. To je krščanskim pisarjem povzročalo preglavice, razhajanja v pesmih pa nazorno kažejo, kako se je vsaka kultura spoprijela s tem izzivom.

Tri pesmi, trije predmeti opisa

Ansuz je najizrazitejši primer v celotnem korpusu, kjer se srednjeveški viri razhajajo v povsem različne smeri.

Staroangleška pesem ime razume kot os, latinsko za usta, ter prinaša povsem neoporečno kitico o govoru kot viru modrosti in tolažbi modrecem. Bog se je preoblikoval v del telesa. Stroka razpravlja o tem, ali gre za krščansko očiščenje poganskega imena ali za samostojno vzporedno izročilo; toda anglosaške rokopisne glose runo drugje še vedno povezujejo z Wodnom kot vladarjem vsega govora, kar nakazuje, da starejša povezava ni bila toliko pozabljena, kolikor odrinjena na stran.

Norveška pesem ubere tretjo pot in óss razlaga kot rečno ustje ali izliv, nato pa doda svojo običajno nepovezano drugo vrstico o nožnicah za meče.

Islandska pesem ne sklepa nobenih kompromisov. Naravnost imenuje Óðinna: starodavni Gautr, knez Ásgarðra, gospodar Valhalle. V krščanski Islandiji petnajstega stoletja je to izjemno in velja za najtrdnejši posamični dokaz, da je prvotno ime rune res pomenilo boga.

Sodobne razlage, ki združujejo vse tri vidike in Ansuz obravnavajo kot božanski govor, počnejo nekaj, česar zgodovinski viri ne poznajo. Ta spoj v praksi dobro deluje, vendar gre za sintezo in ne za neprekinjeno dediščino.

Odin in rune

Hávamál opisuje Odina, ki devet noči visi na z vetrom bičanem drevesu, ranjen s sulico, darovan samemu sebi, preden s krikom pobere rune in pade nazaj na tla. Do njih se dokoplje z žrtvovanjem in ne kot z darilom ali tatvino.

Ta mit je zapisan v islandskem rokopisu iz trinajstega stoletja in opisuje rune na splošno, ne pa te posamezne rune. Prav zaradi njega celotna pisava v sodobni praksi nosi odinsko povezavo, runa Ansuz pa velja za njegovo posebno črko.

Pomembno je razlikovati: ta mit sodi med pristno srednjeveško nordijsko slovstvo. Nikakor pa ni pričevanje o tem, kako so si ljudje v četrtem stoletju razlagali svojo abecedo.

V napisih

Kot črka a sodi med najpogostejše rune v korpusu.

Vsebuje tudi eno najbolj razpravljanih besed v runologiji: alu, ki jo najdemo na brakteatih, amuletih in grobnih žarah po vsem območju Starega Futharka. Etimologija jo povezuje s pivom (ale) in opojnostjo ter v prenesenem pomenu z ekstatičnimi stanji, zaščito in stikom z mrtvimi. To je najbližji približek splošni čarobni formuli v celotnem korpusu, pri čemer nihče ne more z gotovostjo trditi, kakšen je bil njen natančni namen.

Tudi glagol faihido („sem napisal“ ali „sem poslikal“) vsebuje to runo in se pojavlja v formulah mojstrov izdelovalcev, ki tvorijo velik del ohranjenih besedil, med drugim na kamnu iz Einanga: ek goðagastiz runo faihido.

Pri branju: pokončna lega

Ansuz je sporočilo. Razlaga se kot trenutek, ko nekaj preide iz neizrečenega v izrečeno: prihod nasveta, učitelj, signal, novica, stavek, ki na novo uredi položaj.

Nosi avtoriteto. Kjer druge rune opisujejo okoliščine, Ansuz običajno pomeni poseg od zunaj, pogosto skozi usta nekoga drugega. V postavitvi o odločitvi pogosto nakazuje, da bo odgovor prišel v obliki informacije in ne kot notranji uvid.

Pomen navdiha izhaja iz povezave z Odinom in ne iz runskih pesmi, zato je zgodovinsko gledano manj utemeljen. Kljub temu ostaja najpogostejša sodobna raba: Ansuz kot runa zamisli, ki se pojavi v celoti.

Pri branju: obrnjena lega

Ansuz ni simetrična, zato ima obrnjen položaj, njen obrat pa je nenavadno jasen, saj celotna runa govori o neokrnjenem prenosu sporočila.

Obrnjena pomeni neuspeh sporočila: laži, slab nasvet, prezrto opozorilo, preslišano besedo ali sporazumevanje, ki ne doseže cilja. Pomeni tudi zgovornost brez prave vsebine, človeka, ki lepo govori in ničesar ne pove, v najslabšem primeru pa manipulacijo z besedami.

Upoštevati velja tudi pomen molka. Obrnjena Ansuz včasih opozarja na tisto, česar nihče ni izrekel, čeprav je bila prav jasna beseda edina naloga.

Sodobne ezoterične plasti

Drevo jesen, element zraka in pripis boga Odina izvirajo iz preporoda v dvajsetem stoletju, predvsem iz del Thorssona in Aswynnove. Povezava z Odinom ima boljšo zgodovinsko podlago kot večina sodobnih korespondenc, medtem ko določitev drevesa in elementa takšne opore nima.

Armanski niz Guida von Lista iz leta 1902 vključuje runo Os z izmišljenimi pomeni. Ta sistem nima nobene podlage v epigrafskih virih, pozneje pa sta ga prevzeli völkisch gibanje in nacionalsocialistična simbolika. To ozadje velja poznati vsakič, ko se v sodobnih knjigah brez navedbe vira pojavi domnevno „starodaven“ pomen run.

Z drugimi runami

Ansuz z runo Raidho (ᚱ) pošlje sporočilo na pot: novica, ki prispe s potovanjem, ali nasvet glede poti.

Ansuz z runo Kenaz (ᚲ) je kombinacija, ki jo sodobni razlagalci povezujejo s poučevanjem in študijem: govor ob bakli.

Ansuz z runo Isa (ᛁ) ali Naudhiz (ᚾ) pomeni blokirano sporočilo. To je ena bolj nedvoumnih neugodnih kombinacij v nizu: nekaj je treba izreči, vendar okoliščine tega ne dopuščajo.

Ansuz z runo Thurisaz (ᚦ) prinaša ostre besede in se glede na položaj razlaga bodisi kot nujen obračun bodisi kot prepir, ki pušča posledice.

Ansuz z runo Mannaz (ᛗ) pomen zoži na človeški nasvet in se navadno nanaša na določeno osebo, katere mnenje šteje.