Sedem čaker in še pet dodatnih

Kaj je energijsko središče

Vsako od teh središč je točka vzdolž telesne osi, v kateri se zbira praksa. Srednjeveška besedila jih opisujejo kot lotose: določeno število cvetnih listov, pri čemer vsak nosi sanskrtsko črko, semenski zlog v sredini, element, žival in vladajoče božanstvo. Nič od tega ni le okras. Število cvetnih listov praktikantu pove, pri katerem središču se nahaja, črke pa dajejo strukturo petju manter.

Sedem je število, ki se ga nauči vsak. Šest je število, ki ga besedila običajno navajajo, saj sahasraro štejejo ločeno, ker leži zunaj zaporedja in ne na njegovem vrhu. Ta razlika se ohranja v izrazih večine sanskrtskih virov: shat-chakra, šest koles, ter tisočlistni lotos nad njimi.

Stare in nove korespondence

Zaporedje elementov je v virih stalno: zemlja, voda, ogenj, zrak, prostor, nato pa še dve središči onkraj elementov. Enako velja za število cvetnih listov, ki se v spodnjih šestih središčih seštejejo v petdeset, po en za vsako črko sanskrtske abecede. Prav tako so stalni semenski zlogi LAM, VAM, RAM, YAM in HAM.

Barve zahtevajo previdnost, saj besedila opisujejo dve različni stvari, sodobni seznami pa še tretjo. Yantra vsakega središča, geometrijski lik, ki nosi element, ima določeno barvo: rumen kvadrat za zemljo, bel polmesec za vodo, rdeč trikotnik za ogenj, dimast heksagram za zrak in bel krog za prostor. Cvetni listi so obarvani ločeno in drugače: temnordeči pri korenu, cinober pri sakralnem središču, modro-črni kot deževni oblak pri popku, znova cinober pri srcu, dimasto vijolični pri grlu ter beli pri obrvnem delu.

Mavrica ne ustreza nobenemu od teh dveh opisov. Rdeča, oranžna, rumena, zelena, nebesno modra, indigo in vijolična so bile povezane v dvajsetem stoletju, ko so sedem središč pripisali sedmim barvnim pasom spektra. Ta zamisel se je uveljavila, ker si jo je lahko zapomniti in jo je preprosto narisati. Povezave z žlezami so nastale na enak način, iz knjige C. W. Leadbeaterja iz leta 1927 in med njenimi bralci.

Vse tri plasti so predstavljene na vsaki strani, jasno označene glede na svoj izvor.

Ne en sistem, temveč mnogi

Christopher Wallis in drugi raziskovalci tantričnih virov opozarjajo na pomembno dejstvo: v besedilih so ta središča predpisana in ne opisna. To niso organi, ki bi čakali, da jih odkrijemo in odblokiramo, temveč predloge za vadbo: mesta, kamor se umesti zlog, vizualizira božanstvo in usmeri pozornost. Zato različne rodovne linije predpisujejo različno število središč: štiri, pet, šest, devet, dvanaest ali enaindvajset, pri čemer nobeno od njih ni napačno. Število sledi praksi.

Budistična tantra ohranja osnovno zamisel, a spremeni skoraj vsako podrobnost. Tibetanska vadžrajana dela s petimi kolesi namesto s sedmimi ter z lastnim številom cvetnih listov (dvaintrideset na temenu, šestnajst v grlu, osem v srcu, štiriinšestdeset pri popku in dvaintrideset v vznožju), z osrednjim kanalom avadhuti namesto sušumne ter s srcem namesto z glavo kot sedežem uma. Vadba notranjega ognja tummo pri popkovnem kolesu je gonilna moč šestih jog Narope.

Tradicija natha dodaja še eno os. Gorakhnathova Siddha Siddhanta Paddhati navaja šestnajst adhar, telesnih opornih točk od nožnih palcev in gležnjev prek presredka, popka in neba, ki služijo prizemljitvi ter usmerjeni zbranosti. Adhare so sidra, čakre pa kolesa. Razlikovanje med njima je ena od najbolj jasnih razlik v starejši literaturi.

Pet središč, ki niso prišla na seznam

Bindu, hrit, lalana, manas in soma niso neznana središča. Pojavljajo se v Hatha Yoga Pradipiki, Šiva samhiti in njunih komentarjih, nanje pa se opirajo natančno določene prakse: kečari mudra obstaja zato, da doseže lalano, praksa bhakti je doma v hritu. Iz splošnega poučevanja so izpadla, ker je sedem zaokroženo število in ker je teozofska sinteza, ki je čakre ponesla na Zahod, izhajala iz modela s sedmimi središči.

Tukaj so vključena zato, ker zemljevid, ki prikazuje samo najbolj znane ceste, ni prav dober zemljevid.