Fé

Kaj je preživelo krčenje pisave

Runa Fé je ena najmanj spremenjenih v vrsti. Ko se je 24-znakovni starejši futhark skrčil na šestnajst črk, je ta znak ohranil svojo obliko, položaj in glasovno vrednost; njegovo ime je izgubilo le en zlog.

Vendar je prevzel več nalog. V mlajšem futharku isti znak označuje tako /f/ kot /v/, saj pisava ni več razlikovala med zvenečimi in nezvenečimi soglasniki. Rezbar, ki je zapisoval hafa (imeti) in hafn (pristanišče), je uporabil isto črko za dva različna glasova ter bralcu prepustil razumevanje iz sobesedila.

Pravi pomen torej ne leži v sami črki, temveč v tem, kako je družba vikinške dobe razumela to besedo.

Od živine do tehtanega srebra

Pragermanski fehu je pomenil živino. V gospodarstvu brez kovanega denarja je bila živina merilo vrednosti. V vikinški dobi so se razmere bistveno spremenile.

Nordijsko gospodarstvo je temeljilo na srebru, ki so ga tehtali na tehtnicah, namesto šteli po kovancih. Zakladi po vsej Skandinaviji vsebujejo sekano srebro: zapestnice, palice in kovance, namenoma razrezane na koščke za tehtanje. Islamski dirhami so prihajali po Volgi v ogromnih količinah; zaklad iz Spillingsa na Gotlandu, zakopan okoli leta 870, vsebuje več kot 14.000 kovancev, pretežno arabskih.

Staronordijska beseda fé se je razvijala skupaj z gospodarstvom. Še naprej je pomenila živino, hkrati pa je začela neposredno pomeniti denar; oba pomena sta sobivala v isti besedi. Sodobna angleška beseda fee izhaja iz istega korena, prav tako norveška fe in nemška Vieh.

Obe runski pesmi obravnavata denarni pomen, ne domače živali.

Razdor med sorodniki

S tem stavkom se začneta obe nordijski pesmi in smiselno ga je vzeti dobesedno, ne le kot splošen moralni poduk.

Frænda róg, razdor med sorodniki. Nordijsko dedno pravo je bilo deljivo: zapuščina se je delila med dediče, namesto da bi celotna pripadla prvorojenemu sinu. Sage v veliki meri opisujejo posledice takšnih delitev. Zgodba Sage o Njálu temelji na plačilih odškodnin in dolgovih; Saga o Egilu ima v središču dolgotrajen in krvav spor glede dediščine. Krvno maščevanje na Islandiji je zelo pogosto izviralo iz premoženjskih sporov.

Norveška kitica doda drugi verz: volk raste v gozdu. V tej pesmi je povezava predvsem metrična (róge se rima s skóge). Kljub temu izročilo povezuje verza v isti smeri: tisto, kar te bo uničilo, tiho raste tam, kjer ne gledaš.

Islandska kitica izpusti volka in ponudi dve skaldski metafori za zlato: ogenj plime in stezo kače. To sta klasični metafori skaldske poezije, ki se nanašata na zaklade pod varstvom zmajev, predvsem Fáfnirjevega v sagi o Völsungih.

Latinska glosa

Islandska runska pesem prinaša edinstveno posebnost, ki jo zlahka spregledamo.

Vsaka kitica se zaključi z dvema besedama: latinsko gloso imena rune in staronordijskim pesniškim izrazom za vladarja. Tu je to aurum fylkir: zlato in fylkir, vojskovodja ali knez.

Šestnajst kitic uporablja šestnajst različnih besed za kneza: fylkir, vísi, þengill, oddviti, ræsir, konungr, hildingr, niflungr, jöfurr, allvaldr, siklingr, tiggi, buðlungr, mildingr, lofðungr, ynglingr. Skaldsko pesništvo je zahtevalo bogat nabor takih heiti, pesem pa je služila dvojnemu poučnemu namenu: učila je rune in posredovala pesniško besedišče, potrebno za dvornega pesnika.

To razkriva praktični namen besedil: bila so šolski priročniki.

V napisih vikinške dobe

Kot črka je runa prisotna povsod. Sama beseda fé se pojavlja na številnih runskih kamnih, posvečenih dediščini in plačilom, natanko v okoliščinah, ki jih opisujejo pesmi.

Zgovoren primer so kamni, postavljeni v spomin na može, ki so odšli v tujino po bogastvo. Več švedskih kamnov omenja udeležence Ingvarjevega pohoda na vzhod, skupina v Upplandu pa omenja danagæld (davek, ki ga je Anglija plačevala nordijskim vojskam za mir). Kamen v Yttergärdeju poroča, da je Ulf trikrat prejel davek v Angliji pod tremi različnimi voditelji. To je spomenik, pri katerem pridobljeno bogastvo predstavlja sam povod za obeležje.

Pri razlagi

Sodobni razlagalci run, ki delajo z mlajšim futharkom, skoraj vedno prevzamejo pomene iz starejšega futharka. Pri Fé je ta prehod povsem naraven: gre za isto runo z istim imenom.

Vendar pa obe nordijski pesmi prinašata precej temnejši ton. Starorangleška kitica starejšega futharka označuje bogastvo kot tolažbo za vsakogar ob pogoju radodarnosti. Nordijski pesmi ne ponujata tolažbe: obe se začneta s sprtimi družinami.

Če gledamo skozi mlajši futhark, Fé manj govori o samem posedovanju dobrin in bolj o napetostih, ki jih to posedovanje razkrije. Pojavlja se pri vprašanjih o dediščini, družinskem denarju ali nepričakovanih dobičkih, ki jih je treba razdeliti. Bistveno vprašanje ni, ali bo denar prispel, ampak kdo drug si bo lastil pravico do njega.

Iz vikinške dobe ni zgodovinskih dokazov o žrebanju run za prerokovanje; korpus šestnajstih znakov je imel spominski, pravni in trgovski namen. Razlaganje rune Fé na ta način je sodobna praksa z uporabo starodavnega besedišča.