Vedeževanje z runami

Iskreno izhodišče

Noben napis ne opisuje vlečenja run za odgovor na vprašanje. Noben zakonik ali pravni zapis ga ne omenja. Nobena saga ne prikazuje prizora metanja run, čeprav staronordijsko slovstvo zelo podrobno opisuje številne druge oblike prerokovanja. Nobena arheološka najdba ni bila prepoznana kot vedeževalni komplet in noben runski predmet se ne pojavlja v skupini štiriindvajsetih kosov.

Ohranjeni runski korpus je spominski, mejni, trgovski, zasebni in občasno napadalen. Vsebuje lastniške oznake, trgovske rovaše, kletvice, ljubezenska sporočila, nespodobnosti, latinske vaje in pritožbo nekega moškega, da je rezbarija drugega moškega povzročila bolezen pri ženski. Ne vsebuje pa orakljev.

Takšno je dejansko stanje, povzeto brez olepševanja, in prav tega večina knjig o runah ne pove.

Kaj je Tacit v resnici zapisal

En sam odlomek nosi skoraj celotno zgodovinsko utemeljitev, zato ga je vredno prebrati natančno in ne le v parafrazah.

V 10. poglavju dela Germanija, napisanem okoli leta 98 n. št., Tacit opisuje germansko prerokovalno navado: od rodnega drevesa odsekajo vejo in jo narežejo na paličice; nanje vtisnejo znake (notae); nato jih naključno raztresejo po belem platnu. Za javne zadeve duhovnik, za zasebne pa gospodar hiše zmoli molitev, se ozre v nebo ter eno za drugo dvigne tri paličice in jih razloži glede na predhodno vrezana znamenja.

To je pristen opis resničnega običaja, ki upravičeno vzbuja pozornost. Vendar pa tri temeljne težave preprečujejo, da bi v njem videli dokaz za vedeževanje z runami.

Čas. Tacit piše okoli leta 98 n. št. Najstarejši datirani runski predmeti so približno sočasni ali poznejši, celotna vrstica futharka pa se pojavi šele na kamnu iz Kylverja okoli leta 400. Tacit torej opisuje nekaj, kar se je dogajalo ob samem začetku ali celo pred začetkom runskih zapisov.

Besedišče. Uporabi besedo notae, kar pomeni znamenja ali znake. Ne reče črke, čeprav je to besedo dobro poznal in bi jo zlahka uporabil. Na drugem mestu celo pripomni, da germanski moški in ženske ne poznajo skrivnega dopisovanja, kar se slabo sklada z vedeževalnim sistemom, ki bi temeljil na pisavi.

Postopek. Tudi če opis vzamemo dobesedno, ta obred ni sodobno metanje run. Gre za tri paličice, pobrane posamično iz kupa na belem platnu po molitvi in pogledu v nebo: brez vrečke, brez postavitve in brez obrnjenih položajev.

Odlomek dokazuje germansko prerokovanje z označenimi lesenimi paličicami. Nikakor pa ne dokazuje, da so Vikingi brali futhark.

Edino dejstvo, ki resnično drži

V ozadju vseh teh razprav obstaja resnično dejstvo, ki si zasluži enako jasno razlago kot samo razkrinkavanje mitov.

Rune so poleg glasovnih vrednosti nosile tudi ideografski pomen. To ni ugibanje.

Kamen iz Stentoftena v Blekingeju uporablja runo Jera samostojno, pri čemer pomeni dobro letino in ne glasu j. Gre za runo, ki so jo ljudje, ki so to pisavo uporabljali, na pravem spomeniku prebrali kot samostojen pojem.

Enako so počeli Anglosasi. Pisec edinega ohranjenega rokopisa epa Beowulf je runo ᛟ trikrat zapisal kot samostojen logogram namesto besede eþel, čeprav je preostalo besedilo v celoti v latinici. Za to pisarsko navado obstaja strokovni izraz: begriffsrunen.

Tudi runske pesmi obstajajo prav zato, da vsako črko povežejo z določenim pojmom. Abeceda, katere črke nosijo imena po živini, toči, ledu, stiski, veselju in grobu, je pisava, v kateri vsak znak nosi pomensko težo.

Izhodiščno gradivo za vedeževanje, torej črke z lastnim pomenom, je torej pristno in zgodovinsko izpričano. Popolnoma pa manjka kakršen koli dokaz, da bi to gradivo v preteklosti kdorkoli sestavil v orakelj.

Izvor sodobne prakse

Metoda, ki jo uporablja skoraj vsakdo, ima natančno sledljiv izvor in je presenetljivo mlada.

Ralph Blum, The Book of Runes, 1982. Knjiga je dosegla izjemen prodajni uspeh, izšla v kompletu s keramičnimi ploščicami in postala neposredni prednik današnje prakse. Blum je odkrito priznal, da ustvarja nekaj novega: svojo metodo je v veliki meri oprl na I Ching ter tarot postavitve, pri čemer je uporabil svoj lastni vrstni red namesto zaporedja futharka.

Uvedel je tudi prazno runo, ki jo je predstavil kot Odinovo runo, nepoznano ali usodo. Prazna runa se ne pojavlja v nobenem zgodovinskem viru. Vsaka prazna ploščica v vsakem kompletu run, prodanem od takrat, izvira neposredno iz te knjige.

V času okoli Bluma in po njem se je razvil krog avtorjev, ki so se bolj poglobili v zgodovinske vire (zlasti Edred Thorsson in Freya Aswynn v osemdesetih letih 20. stoletja). Prav iz njunih del izvira večina povezav z naravnimi elementi, drevesi in božanstvi, ki jih danes mnogi obravnavajo kot tradicionalne. Ta sistema sta skladna in premišljeno zasnovana, vendar sta stara štirideset let in ne tisoč.

V ozadju vsega pa stoji Guido von List, katerega izmišljena armanska vrstica osemnajstih run iz leta 1902 je vpeljala pomene, ki v sodobnih knjigah še vedno krožijo brez navedbe vira. Njegov sistem je pozneje prevzelo völkisch gibanje in nato nacistična simbolika.

Vprašanje obrnjenih run

Pri vsem tem gre za praktično vprašanje, ki izhaja neposredno iz zgodovinskih virov in ne iz poznejšega izročila.

Sodobna praksa večini run pripisuje obrnjen pomen (v angleščini imenovan merkstave). Toda devet od štiriindvajsetih run Starega Futharka je simetričnih od zgoraj navzdol in jih sploh ni mogoče obrniti: Gebo, Hagalaz, Naudhiz, Isa, Jera, Eihwaz, Sowilo, Ingwaz in Dagaz.

Kompleti in knjige, ki tem devetim runam pripisujejo obrnjen pomen, si ga preprosto izmišljujejo, saj oblika znaka tega ne dopušča.

Tu je še dodatna podrobnost: Sowilo je rotacijsko simetrična, ni pa zrcalno simetrična, zato Sowilo, vrezana v nasprotno smer, ni obrnjena na glavo, temveč le zrcaljena. Obravnavati takšno potezo kot obrnjen pomen pomeni pripisovati vsebino zgolj rezbarski različici.

To spletno mesto podaja obrnjene pomene le za tiste rune Starega Futharka, ki dejansko imajo smerno usmerjenost, nikakor pa ne za Mlajši Futhark, futhorc ali ogam, saj je obračanje sodoben dogovor, osredotočen na Stari Futhark, njegova širitev na druge pisave pa bi bila popolna izmišljotina.

Ali naj torej berete rune

Da, če to želite, pri čemer se vam glede tega ni treba nikomur opravičevati.

To spletno mesto zavzema enako stališče do tarota. Psihološko branje tarota je pogruntavščina 20. stoletja, nadgrajena na igro s kartami iz 15. stoletja, in kljub temu deluje. Sodoben izvor še ne pomeni ničvrednosti.

Glavna prednost sodobnega branja run je izjemno bogato izhodiščno gradivo: od štiriindvajset do devetindvajset črk s pristno starodavnimi imeni, vezanimi na pristno starodavne pesmi, ki govorijo o živini, vremenu, stiski, zaščiti, potovanjih, darilih, ledu in grobu. To je bogatejše in stvarnejše besedišče od tistega, s katerim začenja večina prerokovalnih sistemov, hkrati pa ga spremlja dokumentirano izročilo razlik, ki nagradi vsakogar, ki se vanj dejansko poglobi.

Priporočilo je preprosto: vedite, na kateri plasti stojite. Trditev, da Hagalaz pomeni točo, je dejstvo. Dejstvo je tudi, da staroangleška kitica omenja, kako se toča pozneje spremeni v vodo. Da je Hagalaz seme preobrazbe, je sodobna razlaga, in to dobra. Trditev, da so tako počeli Vikingi, pa je neresnična.

Že prve tri ponujajo več kot dovolj za delo.