Magične formule

Kaj velja za formulo

Večina runskih napisov so osebna imena. Spominski kamen imenuje pokojnika in tistega, ki je kamen postavil; predmet imenuje svojega lastnika ali izdelovalca. To predstavlja večino korpusa in v tem ni ničesar skrivnostnega.

Formula pa je nekaj drugega: beseda, ki se pojavlja na nepovezanih predmetih, v različnih pokrajinah, skozi dolgo časovno obdobje in v okoliščinah, ki nimajo drugega skupnega. Takšno ponavljanje ne more označevati osebnih imen ali običajnega besedišča. Gre za ustaljen obrazec z določeno funkcijo.

V korpusu starega Futharka so zanesljivo potrjene tri take besede:

alu, najpogostejša med njimi, na brakteatih, amuletih in žarah za upepelitev od Danske do Anglije. Etimološko je povezana s pivom in opojnostjo, v širšem pomenu pa z ekstatičnimi stanji in z mrtvimi.

laukaz, por oziroma luk, včasih skrajšan v lauz ali v eno samo runo. Lukovke so imele resnično vlogo v germanskih predstavah o zdravju in rasti.

auja, sreča ali božanska naklonjenost.

To je celoten seznam. Tri besede. Vse drugo, kar se omenja kot runska formula, je bodisi bistveno poznejše, precej redkejše ali pa sodobna izmišljotina.

Berljivo, a neprevedljivo

Tu pridemo do neprijetnega jedra te teme.

Besedo alu lahko brez težav preberemo. Rune so povsem jasne, beseda se dosledno ponavlja na desetinah predmetov, njena etimologija pa je razmeroma razumljiva. Vendar nihče ne more z gotovostjo povedati, kaj naj bi vrezovanje te besede na žaro za upepelitev pravzaprav doseglo.

Te vrzeli ne bo zapolnila nobena prihodnja študija. Iz tistega obdobja ni nobenega besedila, ki bi pojasnjevalo to prakso, saj razen samih napisov tedanji čas sploh ni zapustil pisnih virov. Germanski svet petega stoletja je prazgodovinski v dobesednem pomenu besede: obstaja pred lastnim pisnim izročilom.

Vse domneve o namenu besede alu (zaščita, posvetitev, priklic ekstatičnih stanj ali omemba daritve s pijačo) so le sklepi iz etimologije in najdiščnega konteksta. Nekateri sklepi so utemeljeni, vendar nobeden od njih ne predstavlja neposrednega pričevanja.

Enako velja za celotno kategorijo. Poznamo besede, nimamo pa navodil zanje.

Kamni s prekletstvi

Dva spomenika v Blekingeju na južnem Švedskem sta najtrdnejši dokaz, da so ljudje verjeli v dejansko delovanje run.

Kamen iz Björketorpa meri v višino 4,2 metra in v pranordijščini prinaša besedilo, ki se običajno bere: Jaz, mojster run, skrivam tukaj mogočne rune. Nenehno preganjan s hudodelstvom, obsojen na zahrbtno smrt je tisti, ki uniči ta spomenik. Prerokujem uničenje.

Bližnji kamen iz Stentoftena vsebuje sorodno formulo, ob tem pa prinaša še nekaj posebnega: uporablja runo Jera samostojno kot ideogram, ki označuje dobro letino in ne zgolj glasu j. Ta posamezna podrobnost je najtrdnejši dokaz v celotnem korpusu, da so rune lahko delovale kot samostojni pojmi in ne le kot črke.

Ključna beseda na kamnu iz Björketorpa je ginnarunaz, ki se običajno prevaja kot mogočne rune ali rune moči. To je primer, ko korpus spregovori o samem sebi: gre za napis, ki neposredno opisuje lastno delovanje.

Pomembne so tudi same razsežnosti. Nekdo je izkopal, dvignil in vklesal štirimetrski kamen z izključnim namenom groziti vsakomur, ki bi vanj posegel. Karkoli so že verjeli o tej grožnji, so vanjo vložili izjemno veliko truda.

Zaporedja, ki jih nihče ne zna prebrati

Številni napisi vsebujejo runska zaporedja, ki v nobenem znanem jeziku ne tvorijo besed, ravno odnos do teh zaporedij pa predstavlja največji razkol na tem področju.

Amulet iz Lindholma, koščeni predmet s Švedske, se deloma glasi ek erilaz sa wilagaz hateka (jaz, erilaz, se imenujem zviti), nato pa se nadaljuje z dolgim nizom ponavljajočih se run, vključno z nizom osmih run a in nadaljnjimi skupki.

Ročaj sulice iz Kragehula z Danske kaže podoben vzorec: berljiv uvod, ki mu sledi ponavljanje.

Uveljavljena razlaga trdi, da gre za magijo: ponavljanje kot stopnjevanje moči, številčni pomen ali zarisani govorjeni urok.

Ključni pomislek pa opozarja, da nerazvozlano ni isto kot magično. Zaporedje, ki ga ne znamo prebrati, lahko predstavlja neprepoznan jezik, izgubljen sistem krajšav, vajo rezbarja, napako, okras ali pa abecedno gesto, ki ne pomeni nič bolj določenega kot zgolj to je pisava. Pripisovanje magičnega pomena nečemu zgolj zato, ker tega ne znamo prebrati, je zmota z dolgo zgodovino pri preučevanju starodavnih pisav.

Za obema stališčema stojijo uveljavljeni raziskovalci. Stvarno dejstvo ostaja, da so ta zaporedja resnična, namerna, strukturirana in še vedno nepojasnjena.

Literarne formule so nastale pozneje

Velik del tega, kar se danes navaja kot runska magija, izvira iz staronordijske literature in ne iz napisov, to razlikovanje pa je ključno.

Sigrdrífumál opisuje valkuro, ki Sigurðra poučuje o runah zmage, runah piva, runah rojstva, morskih runah, runah za ude, runah govora in runah uma, z natančnimi navodili, kam katero vrezati. Hávamál prinaša Óðinnov seznam osemnajstih urokov, ki jih obvladuje. V pesnitvi Skírnismál Skírnir grozi ženski z vrezovanjem rune þurs in treh dodatnih pismenk. Bósa saga vsebuje Buslubæn, prekletstvo, ki se zaključi z runsko uganko.

Vse to izvira iz trinajstega stoletja ali pozneje, zapisano na krščanski Islandiji o legendarni preteklosti, šeststo do osemsto let po tem, ko je šel stari Futhark iz rabe.

To so izvrstni dokazi o tem, kaj so srednjeveški Islandci verjeli o moči run. Vendar to niso dokazi o delu rezbarjev iz petega stoletja; združevanje obeh plasti v enotno gradivo pa je najpogostejša napaka v poljudnih delih o tej temi.

Kaj je mogoče stvarno trditi

Kratek povzetek, saj pri tej temi prepričano pretiravanje prepogosto prevladuje nad dejstvi.

Da: tri besede se v starejšem korpusu ponavljajo kot ustaljene formule. Dva monumentalna napisa prekolneta vsakogar, ki bi poškodoval spomenik, eden od njiju pa lastne rune imenuje mogočne. Na kamnu iz Stentoftena je ena od run uporabljena kot ideogram. Ponavljajoče se in zložene rune se na orožju in amuletih pojavljajo v vzorcih, ki delujejo premišljeno. Srednjeveška islandska književnost podrobno opisuje razvejano runsko magijo.

Ne: nihče ne more pojasniti točne funkcije besede alu. Iz obdobja napisov se ni ohranilo nobeno besedilo z navodili. Za nerazvozlana zaporedja ni dokazano, da so magična. Literarno gradivo ni sočasno z zgodnjimi napisi. V epigrafskem gradivu ni potrjena nobena formula za vedeževanje, zdravljenje ali ljubezen, ne glede na to, kaj opisujejo sage.

Utemeljeno stališče zahteva sočasno upoštevanje otipljivih dokazov in vrzeli med njimi ter jasno razlikovanje med obema.