Vsakdanja pismenost

Kaj je razkril požar

Leta 1955 je velik požar opustošil Bryggen, staro hanzeatsko pristanišče v Bergnu. Obnova je terjala globoka arheološka izkopavanja v vlažnih srednjeveških plasteh, kjer se organski material ohrani, namesto da bi zgnil.

Na dan je prišlo okoli 670 popisanih predmetov, pretežno lesenih palčk, datiranih približno v čas od dvanajstega do štirinajstega stoletja. To je največja zbirka runskih besedil na svetu, ki je na mah podvojila celoten dotlej znani korpus vsakdanjih runskih zapisov.

Strokovni izraz za te predmete se glasi rúnakefli (runske palčke): štirioglato tesane lesene letvice, dolge nekaj centimetrov, popisane vzdolž robov. Bile so poceni, namenjene enkratni rabi in ponovnemu obrezovanju, kar pojasnjuje, zakaj so jih toliko zavrgli in zakaj se zunaj mokrih tal skoraj nobena ni ohranila.

V tem se kaže klasična težava arheološkega vzorca: iz večjega dela runskega obdobja poznamo le tisto, kar je bilo vklesano v kamen in kovino, preprosto zato, ker sta to trajna materiala. Bryggen razkriva zapise na lesu, torej to, kar so navadni ljudje pisali, ko niso nikogar slavili.

O čem govorijo sporočila

Predvsem o poslih.

Precejšen delež predstavljajo lastniške oznake: palčka, privezana na vrečo ali balo, z enostavnim sporočilom Þorkell ima to v lasti. Blago v skupnem skladišču je moralo biti označeno in runska palčka je služila kot etiketa.

Sledijo računi in rovaši: količine blaga, dolgovi, potrdila in navodila poslovnim partnerjem. Na eni znanih palčk mož prosi svojo ženo, naj mu pošlje denar; na drugi zahtevajo pivo.

Najdemo tudi dopisovanje: kratka sporočila, očitno spisana za osebno izročitev med prebivalci istega mesta.

In nazadnje gradivo, ki ga ezoterične knjige najraje zamolčijo: šolske vaje, vključno z latinskim stavkom, zapisanim z runami; molitve in liturgični odlomki, deloma v latinščini; drobci skaldske poezije; ljubezenske izpovedi v latinščini in stari nordijščini; ter obilo grobih šal in bahanja, včasih tako nespodobnih, da so jih starejše znanstvene izdaje raje le povzele, namesto da bi jih dobesedno prevedle.

Na eni od palčk je zgolj začetek futharka, očitno vrezan za vajo roke.

Kaj te najdbe izključujejo

Predstava, da so bile rune ezoterična tehnologija, pridržana duhovniškemu stanu, se ob teh najdbah povsem sesuje.

Med pisci so bili trgovci, ženske, vajenci in učenci, ki so se učili oblikovati pismenke. Teme segajo od tovornih listov do erotičnih šal. Pisava se je uporabljala vzporedno z latinico, se z njo neovirano prepletala in občasno služila za neposredni zapis latinščine.

Tako je videti običajna pismenost v vsaki družbi, ne pa zaprt posvečeni kult.

Dve tehnični podrobnosti to še posebej poudarjata. Prvič: rune brez stebel (skrajna stenografska pisava iz Hälsinglanda, ki odstrani navpično steblo skoraj z vsakega znaka) delujejo le, če bralec bere tako tekoče, da pomožnih črt ne potrebuje. Stenografija predpostavlja širok krog izurjenih bralcev, ne peščice posvečencev.

Drugič, kratkovejnata različica je nastala prav zato, ker lesna vlakna pokajo pri dolgih poševnih rezih. Pisava, ki razvije hitropis, prilagojen poceni materialu, je pisava v vsakodnevni rabi.

Nič od tega ne pomeni, da rune niso bile nikoli uporabljene za obredne namene. Kamni s prekletstvi, kot je tisti v Björketorpu, dejansko obstajajo. Vendar to dokazuje, da je bila magična raba le posamičen del, ne pa namen pisave.

Maeshowe in napisi na tujih spomenikih

Drugi veliki sklop spontanega runskega pisanja so grafiti, najlepši primeri pa so se ohranili na Orkneyjskih otokih.

Maeshowe je neolitska grobnica, stara že okoli tri tisoč let, ko so vanjo v dvanajstem stoletju vdrli nordijski obiskovalci. Na kamnitih ploščah so pustili okoli trideset napisov: največjo zbirko runskih grafitov zunaj Skandinavije.

Vsebina je povsem običajna za grafite: trditve o odnesenem zlatu, hvalisanje, da je te rune vrezal najboljši rezbar na zahodnem morju s sekiro, ki je ubila določenega moža, opazke o privlačnosti neke ženske in preprosti podpisi, ki potrjujejo obisk.

Grafit v Hagiji Sofiji v Carigradu izhaja iz enakega vzgiba na drugem koncu nordijskega sveta: delno berljivo ime, običajno brano kot Halfdan, ki ga je v marmorno ograjo vpraskal bojevnik varjaške straže.

Ljudje so vrezovali rune iz natanko istih razlogov, kot se danes piše po stenah: da bi označili posest, potrdili kupčijo, bili predrzni ali preprosto dokazali svojo navzočnost.

Zakaj se ti viri zamolčijo

Obstaja preprost razlog, zakaj se najdbe iz Bryggena redko omenjajo v poljudnih knjigah o runah, in to ni nepoznavanje: poročila so bila že zdavnaj objavljena in so raziskovalcem dobro znana.

Razlog tiči v tem, da je to gradivo vsakdanje natanko na način, ki mu daje neprecenljivo zgodovinsko vrednost. Palčka z besedilom Gyða ti sporoča, da pojdi domov nič ne koristi tistim, ki želijo v runah videti zakladnico prastare modrosti. Kitica o toči zveni skrivnostno; trgovska pobotnica ne.

Rezultat je obsežen, stvaren nabor dokazov, ki neusmiljeno ruši večino sodobnih mitov o runski mistiki, zato se ga preprosto prezre.

Vsakdo, ki želi presoditi tehtnost trditev o runskih skrivnostih, se lahko vpraša, kako se dotična teorija sooča z najdbami iz Bryggena.