Brakteati

Kaj je brakteat

Brakteat je tanka zlata ploščica, vtisnjena z ene strani, tako da motiv izstopa v reliefu, opremljena z ušescem ter nošena na vrvici ali verižici. Večina jih dosega velikost večjega kovanca. Zlato je pogosto izjemno tanko, kar je del njihovega namena: predmet je bil namenjen razkazovanju in ne hrambi surove kovine.

Pripadajo ozkemu časovnemu obdobju. Izročilo se začne v petem stoletju, doživi razcvet v šestem in se nato zaključi. Ohranilo se je približno tisoč primerkov, zbranih predvsem na Danskem, v južni Švedski in Norveški, posamezne najdbe pa segajo vse do Anglije in evropske celine.

Njihov izvor temelji na posnemanju. Rimski cesarji so zaveznikom in barbarskim voditeljem ob meji delili zlate medaljone, na katerih je bil v profilu upodobljen cesarjev doprsni kip. Skandinavski obrtniki iz obdobja preseljevanja ljudstev so to obliko posnemali in jo postopoma preoblikovali: cesarjeva glava se spremeni v veliko moško glavo, konj pod njo se poveča, pojavijo se ptice, celotna podoba pa se v nekaj generacijah iz portreta razvije v povsem samosvojo ikonografijo.

Brakteat je torej prestižni predmet, katerega oblika je nastala kot posnemanje prestižnega predmeta nekoga drugega.

Zaklinjevalne besede

Približno petina ohranjenih brakteatov nosi rune, prav v tem pa je njihov pomen za to pisavo.

Ozek nabor besed se ponavlja dovolj pogosto, da ga prepoznamo kot ustaljene obrazce:

alu: najpogostejša beseda, ki se pojavlja na brakteatih, amuletih in žarah za upepelitev po vsem območju starega Futharka. Njena etimologija jo povezuje s pivom in opojnostjo, v širšem pomenu pa z ekstatičnimi stanji, zaščito in stikom z mrtvimi. Čemu je bila dejansko namenjena, ostaja nepojasnjeno, kar je za tako pogosto izpričano besedo izjemno.

laukaz: por oziroma luk. Lukovke so imele pomembno mesto v germanskih predstavah o zdravljenju in življenjski moči, beseda pa je včasih skrajšana v lauz ali v eno samo runo. Predstavlja eno od dveh enakovrednih rekonstrukcij za ime rune Laguz.

auja: sreča ali božanska naklonjenost.

To so najbližji približki ustaljenim formulam v celotnem korpusu, njihovega pravega namena pa v resnici ne poznamo. Pošteno znanstveno stališče priznava, da jih sicer znamo prebrati, njihove funkcije pa ne moremo z gotovostjo razložiti.

Ukradena abeceda

Dva brakteata sta pomembnejša od vseh drugih, eden od njiju pa je izgubljen.

Brakteat iz Vadstene, najden na Švedskem in datiran v čas okoli leta 500, prinaša celotno vrsto štiriindvajsetih run starega Futharka, ki je s pikami razdeljena v tri skupine po osem. To je neposreden dokaz za ættir, tridelno razdelitev runske vrste, ki jo vsaka knjiga o runah jemlje za samoumevno in na kateri temeljijo srednjeveški islandski šifrirni sistemi.

Brez Vadstene in njenega poškodovanega dvojnika, brakteata iz Grumpana, ki kaže enako razporeditev, bi bil pojem ættir le rokopisna konvencija brez starodavne potrditve.

Brakteat iz Vadstene so leta 1938 ukradli iz Švedskega zgodovinskega muzeja in ga niso nikoli več našli. Ohranil se je le na fotografijah, odlitkih in risbah.

To je že drugič v tem sklopu, da temeljni dokument obstaja le še kot kopija: Staroangleška runska pesem je zgorela leta 1731 in se ohranila po zaslugi Wanleyjevega prepisa, primarni dokaz za ættir pa je bil ukraden leta 1938 in živi le še skozi reprodukcije.

Kdo jih je nosil

Brakteate najdemo v zakladnih najdbah in grobovih, pri čemer so grobne najdbe zelo zgovorne: kadar je brakteat odkrit v grobu, gre praviloma za ženski grob, in to pripadnice visokega družbenega sloja.

To nasprotuje razširjeni predstavi, da gre za amulete bojevnikov. V resnici so to prestižni okrasi, položeni k uglednim ženskam v obdobju, ko so skandinavske družbe ustvarjale izjemne količine zlata in ga velik del tudi zakopale v zemljo.

Drugi kontekst predstavljajo zakladne najdbe, pri čemer zakopavanje zlata v tem obdobju ni služilo le preprosti hrambi pred nevarnostjo. V petem in šestem stoletju so v tla odlagali velike količine zlata, ki ga niso nikoli več izkopali. Zlasti vzorec polaganja v vlažna tla deluje premišljeno in namerno, ne pa kot zgolj obrambni ukrep.

Pomen tega početja ostaja predmet razprav. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da se je pot brakteata pogosto zaključila z namerno odločitvijo, da se ga položi na mesto, od koder ga nihče več ne bo vzel.

Težava z označevanjem za amulete

Brakteate pogosto opisujejo kot zaščitne amulete, kar je morda celo resnično. Vendar je treba poudariti, da gre za sklep in ne za neposredno dokazano dejstvo.

V prid tej razlagi govori več okoliščin: predmeti so prenosni in primerni za nošenje; nosijo besede, kot sta alu in auja, ki delujejo kot ustaljene formule; njihova ikonografija vključuje podobe, ki jih poznejše nordijsko izročilo povezuje z Odinom, ter konje, ki jih nekateri razlagajo kot prizore zdravljenja; povrhu pa so bili najdeni v premišljeno položenih depojih.

Razlogi proti temu, da bi to imeli za dokončno dejstvo, pa so prav tako tehtni: nihče v petem stoletju ni zapisal, čemu so bili namenjeni; pomen besede alu ostaja nepojasnjen; prepoznavanje podob iz šestega stoletja kot Odina temelji na literarnih virih, zapisanih sedemsto let pozneje; prestižni nakit premožne ženske pa sploh ne potrebuje nujno magične razlage. Nakit je sam po sebi zadostna razlaga za nakit.

Previdna znanstvena opredelitev se zato glasi: brakteati so prestižni okrasi elite, med katerimi nekateri nosijo obrazne besede z neznano funkcijo, izvirajo pa iz obdobja, katerega religija ni neposredno pisno dokumentirana. To je sicer manj privlačna opredelitev kot oznaka amulet, vendar natančno ustreza dejanskim dokazom.