Dalekarlijske rune

Rune, ki so preživele rune

Krščanstvo in državni aparat sta v Skandinavijo prinesla latinico, do konca srednjega veka pa je bilo runsko pisanje izrinjeno iz vseh področij javnega življenja. Z izjemo enega območja.

V Dalarni, natančneje v okraju Ovansiljan in župnijah Älvdalen, Mora, Våmhus, Orsa, Sollerön ter Venjan, so rune preprosto živele naprej. Vztrajale so skozi reformacijo, tridesetletno vojno, razsvetljenstvo in industrijsko revolucijo ter ugasnile šele na prelomu v 20. stoletje. Zadnja oseba, ki se jih je naučila v domačem okolju, je umrla leta 1980.

Imenujejo se dalekarlijske rune, dalrunor ali elfdalske rune. Ugled Dalarne kot zadnje trdnjave germanske pisave sloni prav na njih, in to upravičeno. Vendar štiri stoletja rabe niso pomenila zgolj statičnega ohranjanja. Pisava se je ves čas spreminjala, njena preobrazba pa je najbolj presenetljiv del celotne zgodbe.

Konservativna pisava za konservativen jezik

Rune so se tukaj ohranile, ker se je ohranilo marsikaj drugega. Območje Ovansiljana je bilo kmetijsko, pretežno samooskrbno, geografsko težko dostopno in zavestno navezano na lastne običaje: ista povezanost, ki je ohranila narodno nošo, je ohranila tudi abecedo.

Ohranila je tudi jezik. Elfdalščina (övdalsk), ki jo danes okoli Älvdalena govori morda tri do pet tisoč ljudi, je najbolj konservativna severnogermanska jezikovna zvrst sploh. Ohranja staro zlogovno zgradbo, zapleten sklanjatveni in spregatveni sistem, zveneči th (kot v angleški besedi father) ter glas w, ki ga je standardna švedščina izgubila. Najbolj osupljivo pa je, da ohranja nosne samoglasnike, izpričane v stari islandščini v 13. stoletju in izginule drugod po Skandinaviji; sodobni elfdalski pravopis jih označuje z ogonkom: ą, ę, į, ų.

Ob tem konservatizmu pa se kažejo tudi resnične novosti. Dolgi samoglasniki so se razcepili v nove dvoglasnike: kjer ima švedščina is in ute, ima elfdalščina ais in aute, namesto švedskega solen (sonce) pa elfdalščina pravi sola.

Rune so tem premikom sledile. Rezbar, ki je za pretekli deležnik zapisal kart, je beležil to, kar so ljudje okoli njega dejansko govorili (gart, giärt), ne pa tistega, kar je predpisovala tiskana Biblija. To je prednost pisave, ki je ne nadzoruje nobena uradna oblast.

Stena, ki je razkrila konec futharka

Leta 2014 so raziskovalci v ohranjeni leseni hiši v Älvdalenu odkrili abecedo, vrezano v leseno steno. Zgradba je bila na podlagi drevesnih branik datirana v leto 1285, vrezani napis pa slogovno sodi v konec 16. stoletja – hiša je torej stara, napis pa ne.

Ključno je bilo zaporedje znakov. Runske vrste si sledijo po zaporedju f, u, þ, a, r, k, iz katerega izhaja sama beseda futhark. Ta napis pa si je sledil po vrsti a, b, c, d.

Nekdo je rune preuredil po vrstnem redu latinice, kar ima smisel le tedaj, ko jih ne dojemate več kot samostojen pisni sistem, temveč kot nadomestni nabor znakov za že znano abecedo. Dalekarlijske rune so postale neposredna vzporednica latinici od znaka do znaka.

Dokaz za to je ravnanje z vrzelmi. Latinica pozna črke C, Q in X, ki jih rune niso nikoli potrebovale, saj jih ni imela nobena runska tradicija. Rezbarji so si jih preprosto izmislili: ustvarili so nove rune za latinične črke brez vsakega runskega prednika. Od te točke naprej pisava ne sledi več staronordijski fonologiji, temveč abecedi.

Bureusov zapis iz leta 1599

Prvi, ki je pisavo uradno popisal, je bil Johannes Bureus (1568–1652), prvi švedski državni antikvar (riksantikvarie), kraljevi knjižničar in ena najbolj nenavadnih osebnosti v zgodovini runologije. Bil je resen terenski raziskovalec runskih kamnov, hkrati pa rožnovarski mistik, prepričan, da Skandinavija hrani ostanke božanskega pradavnega jezika, ki je ustvaril tudi lasten ezoterični petnajstznakovni sistem, imenovan Adalrunor.

Leta 1599 je po potovanjih po deželi in beleženju napisov izdal grafiko z naslovom Runakänslanäs läräspan. Pod naslovom Nostri secli Dalecarl(is) (Dalekarlijci našega stoletja) je po abecednem redu razvrstil štiriindvajset run z njihovimi imeni.

Imena jasno kažejo, kaj se je zgodilo s pisavo. Nekatera so podedovana: is, ar, ur, sol, tir, lagh, birkä, madhär, hagal. Druga očitno niso. Imeni qua in äcs obstajata izključno zato, ker ima latinica Q in X. Runa knäsol (upognjeno sonce) je bila skovana za črko C po vzoru islandske rune knésól, uporabljene za Z.

Bureus je nepogrešljiv vir, a ne povsem zanesljiv. Del tega, kar navaja, je plod njegovega lastnega urejanja: znake, izposojene s koledarskih palic, kot je bälgturs, je vključil za latinične črke, čeprav kmetje v Dalarni v resnici niso pisali tako. Leta 1611 je šel še dlje in izdal Svenska ABC boken medh runor, prvi natisnjeni švedski abecednik, z željo, da bi narod naučil pisati z runami namesto z latinico. Poskus je spodletel, a je zapustil zanimivo dediščino: med tridesetletno vojno so švedski častniki z njegovimi runami šifrirali vojaška poročila, kar je bil prvi od dveh primerov, ko se je ta pisava prelevila v tajno kodo.

Les, ker je bil papir drag

Dalekarlijskih runskih kamnov ni. Papir in pergament sta bila draga, pisanje pa neuradno, zato so ljudje pisali na to, kar jim je ponujal gozd. Ohranjenih je več kot tristo petdeset napisov, več kot devet desetin pa jih izvira iz same župnije Älvdalen.

Najdemo jih na skledah, poročnih skrinjicah, skrinjah, kuhinjskih deskah, merilnih palicah, pohištvu in brunih stavb. Beležijo lastništvo, imena, letnice in kratka sporočila. Latinica je v tej družbi pripadala duhovščini, sodnikom in kroni; rune pa so pripadale preprostemu ljudstvu (allmoge) in so služile vsakdanjim namenom.

Najstarejši zanesljivo datirani primer je lesena skleda iz vasi Åsen z zapisom, da jo je Anders izdelal leta 1596. V Orsblecku stoji kašča iz leta 1635 z imenoma dveh mož, ki sta jo zgradila, znana je še ena skleda iz Åsna iz leta 1692, ki zaznamuje leto lakote, ter skrinja iz Kittana iz leta 1720.

Koledarske palice in vaški sklici

Najbolj dovršeni predmeti so rimstavar, runske koledarske palice. Na te palice so vrezovali nedeljske črke in zlata števila, potrebna za izračun cerkvenega leta ter premičnih praznikov: priročen koledar v družbi, kjer tiskanih almanahov niso prodajali.

Približno dvajset takih palic nosi še nekaj drugega: vaška obvestila. Palica iz Åsna iz 18. stoletja neposredno opozarja: plikt fölieir den som int går (globa čaka tistega, ki ne pride). Druga iz Älvdalena iz leta 1818 naznanja, da je nocoj ob običajnem času vaško zborovanje na običajnem mestu.

To je bila prava oglasna deska. Kdor koli jo je vrezal, je pričakoval, da bodo vaščani leta 1818 rune prebrali brez težav.

Gätrunor: pastirske rune

V Dalarni so poznali pašniški sistem fäbod: sezonsko preseljevanje živine na odročne gozdne in gorske pašnike za poletne mesece. To delo so večinoma opravljale ženske, same ali v manjših skupinah, več mesecev daleč stran od domače vasi.

Pisale so si sporočila. Na borova debla, balvane ter stene koč in zavetišč so vrezovale kratke zapise, znane kot gätrunor (pastirske rune): začetnice, letnico in besedo gät (pasla). Ti zapisi so sporočali, kdo je pasel na tem pašniku in kdaj.

Zadnji pristni dalekarlijski napis v neprekinjenem izročilu je prav eden od teh. Vrezan je bil v pastirski koči pri Gryvelånu v Älvdalenu. V tistem obdobju se je pisava že skoraj povsem raztopila, saj je med latiničnimi črkami ostalo le še nekaj pravih run. Napis se glasi AAD gät 1900: Anna Andersdotter je tukaj pasla leta 1900.

Dva tisoč let germanskega pisanja se tako zaključi z žensko, ki je zapisala, da je pasla krave.

Kako se je pisava razkrojila

Štiri stoletja razvoja se delijo precej razločno.

Pred približno letom 1580 se rune še vedno vedejo kot rune. Iz tega obdobja se je ohranilo približno trideset napisov; oblike so blizu običajnim srednjeveškim različicam, pravopis pa je bolj glasosloven kot abeceden.

Med približno 1580 in 1650 pride do premika, ki ga beleži stena v Älvdalenu: preslikava na latinico, izum znakov za C, Q in X ter prvi znaki vpliva abecede na same poteze. Runa g se iz treh potez preoblikuje v dve, po vzoru pisanega latiničnega g.

Med približno 1650 in 1750 vpliv latinice prodre povsod. Stebla run a in ä se nagnejo kot pri pisani črki a. Runski i, preprosta navpičnica, se umakne mali latinični črki i s piko. Velike črke Y, L, M in Ö se v runskih besedilih začnejo pojavljati povsem brez prikrivanja. Hkrati se je pod pisavo spreminjal sam jezik: v Älvdalenu je do petdesetih let 17. stoletja izginil glas /h/, s čimer je runa hagal izgubila svojo vlogo in so jo preusmerili v zapis glasu å – izginotje enega glasu je celotno črko potisnilo v novo vlogo.

Po približno letu 1750 ostane le še malo. Polna imena se umaknejo začetnicam. Rune se ohranijo le kot posamične navade pri zelo pogostih narečnih besedah (den, gät), podobno kot se star pravopis ohrani v podpisu.

Vsem obdobjem pa je skupna ena podrobnost. Srednjeveško skandinavsko pisanje je dodatne glasove razlikovalo s pikami na runah: pikčasti i je dal e, pikčasti k je dal g, pikčasti t je dal d. Drugod po Švedskem se je ta pika sčasoma raztegnila v prečko čez steblo; v zahodni nordijščini se je zvila v majhen krog. V Dalarni pa je prerasla v stransko potezo na eni strani – in dalekarlijska pisava je edina, ki uporablja pikčasti kratkovejati a za ä. Ko se je ta pika podaljšala, se je črka približala obliki za å, rezbarji pa so naslednji dve stoletji usklajevali, katera oznaka pomeni kateri glas.

To je odgovor na kensingtonski runski kamen

Leta 1898 je švedski priseljenec in kmet Olof Öhman na svojem posestvu blizu Kensingtona v Minnesoti izkopal ploščo iz sivišča. Na njej je bil dolg runski napis: osem Gotlandcev in dvaindvajset Norvežanov na raziskovalni poti, deset najdenih mrtvih mož, molitev (AVM, Ave Virgo Maria, reši nas zla) ter letnica 1362.

Runologi so kamen skoraj takoj zavrnili. Celotno stoletje so znali natančno pojasniti, kaj je z njim narobe, niso pa mogli dognati, kaj v resnici je. Jezik je bil preveč sodoben. Črke pa so bile nemogoče: prečrtani l, pikčasti v, o s črto skozi sredino in p brez pik v zankah. Nobena runska vrsta iz 14. stoletja takih znakov ni vsebovala; pravzaprav jih ni poznala nobena znana runska vrsta.

Leta 2003 jih je jezikoslovec Tryggve Sköld med raziskovanjem narečnega arhiva v Umeu končno našel. Zapuščina Edwarda Larssona (1867–1950), krojaškega vajenca, odraslega blizu Borlängeja v Dalarni, vsebuje runske abecede, zapisane v letih 1883 in 1885. Larssonov seznam je sedemindvajsetznakovna abeceda za pisanje sodobne švedščine, ki se natanko ujema s kensingtonskimi črkami: prečrtanim L, značilnima Ö in Ü ter nenavadnim G. Vsebuje tudi pentadne številke, številske znake s skandinavskih koledarskih palic, v natanko taki obliki, kot je bila uporabljena za zapis letnice 1362 na kamnu.

Larssonovi zapisi vsebujejo še tretjo abecedo, ki jo sam opisuje kot najstarejšo skrivno pisavo na svetu, pisavo tabel postave. To je prostozidarska šifra prostozidarjev (t. i. pigpen šifra).

To je torej celoten kontekst: pozne dalekarlijske rune, pentadna števila in ložna šifra, ki so v 19. stoletju krožili med potujočimi obrtniki (krojači, gradbeniki, potujočimi učitelji) po Dalarni, Medelpadu in Hälsinglandu. Kmalu so sledile nove potrditve. Leseni jarem iz Månste v Älvdalenu iz leta 1907 uporablja iste znake. Spominska plošča iz leta 1868, delo potujočega učitelja pisanja Erica Ströma iz Medelpada, jih prav tako vsebuje, njegov litografirani učbenik iz leta 1876 pa natisne celoten nabor: rune, pentadna števila in prostozidarske šifre skupaj. Hrastova merilna palica iz Haveröja nosi vse troje ter enaindvajset zlatih števil; gre za vatel (aln), mersko enoto, ukinjeno na Švedskem leta 1889, kar postavlja zanesljivo zgornjo mejo njene starosti.

Kensingtonski kamen ni srednjeveški predmet, pa tudi ne običajen ponaredek v klasičnem pomenu. Je skandinavsko-ameriški predmet iz 19. stoletja, zapisan v resnični, živi in dokumentirani pisavi, ki se je je generacija njegovih najditeljev dejansko učila – in jo v Minnesoto prinesla v istih skrinjah kot vse preostalo imetje.

Zakaj ta razdelek nima posebnih strani za posamezne črke

Za to obstajata dva razloga, pri čemer je drugi še tehtnejši.

Prvi razlog je tehnične narave. Dalekarlijske rune nimajo svojih kodnih točk v standardu Unicode. Runski nabor kodira stari Futhark, Futhorc in standardne skandinavske srednjeveške rune; dalekarlijskih znakov v njem ni. Vsaka objavljena tabela teh run, vključno s tistimi, na katere se opira ta stran, prikazuje približke, izposojene iz drugih runskih vrst ali izrisane s prilagojeno pisavo. Strani posameznih črk drugod v tem razdelku povezujejo glif z njegovo dejansko kodno točko. Tukaj v to polje ne bi bilo mogoče vnesti ničesar verodostojnega.

Drugi razlog pa je, da enotna abeceda sploh ni obstajala. Nabor znakov je štiristo let nenehno spreminjal svojo podobo ter se razlikoval med rezbarji in vasmi: runa a iz leta 1600 ni enaka runi a iz leta 1750, runa g je bila preoblikovana po vzoru latinice, runa hagal je zamenjala vlogo ob izgubi glasu, proti koncu pa je bila večina črk v celoti nadomeščena. Posebna stran za vsako črko bi morala izbrati en sam trenutek tega postopnega razvoja in ga predstaviti kot tisto pravo dalekarlijsko abecedo, kar pa bi ustvarilo ravno tisto navidezno natančnost, ki se ji ta razdelek načrtno izogiba.

Predmet preučevanja je prav ta razvojni premik. Bolje ga je predstaviti celostno in po vrsti kot štiriindvajsetkrat po drobcih.