Ponaredki in izmišljene pisave

Tri različne oblike neresnice

Te pojave velja strogo ločevati, saj zahtevajo povsem različen pristop.

Ponaredek je namerna prevara: predmet ali besedilo, izdelano z namenom, da bi se izdajalo za starodavno, pri čemer se avtor dobro zaveda prevare. Šolski primer tega je kensingtonski runski kamen.

Iskrena zmota je dobronamerna trditev, ki temelji na napačnem sklepanju. Primer tega je srednjeveška ogamska drevesna abeceda. Pisci razprave Auraicept na n-Éces niso nikogar slepili; izhajali so iz sheme, ki je zahtevala, da vsaka črka predstavlja določeno drevo, in so jo dosledno izpeljali. Večina neresničnih trditev na tem področju sodi prav v to kategorijo.

Ubežna fikcija je izmišljeno gradivo, ki nikoli ni imelo namena zavajati, a je kljub temu zaživelo lastno življenje. Najbolj očiten zgled je drevesni koledar Roberta Gravesa: delo Bela boginja (The White Goddess) je pesniška knjiga, ki je avtor ni predstavljal kot znanstveno razpravo, danes pa je vir več ogamskih povezav kot vsi ohranjeni srednjeveški rokopisi skupaj.

Če vse tri primere označimo preprosto za potegavščine, izgubimo bistvene nianse. Ponarejevalec ravna nepošteno, srednjeveški glosator se je zmotil, pesnik pa je ustvarjal poezijo.

Kensingtonski runski kamen

Gre za kamnito ploščo, ki jo je leta 1898 v bližini Kensingtona v Minnesoti našel švedski kmet in priseljenec Olof Öhman. Plošča nosi runski napis z letnico 1362, ki opisuje skupino nordijskih raziskovalcev, med katerimi jih je deset umrlo nasilne smrti.

Dokazi proti pristnosti kamna niso osamljeni, temveč tvorijo celotno verigo.

Jezik. Skandinavski strokovnjaki, ki so kamen preučili kmalu po najdbi, so ga takoj zavrnili, jezikoslovni pomisleki pa z leti niso zbledeli: besedilo meša narečne oblike, vsebuje skladenjske zgradbe iz 19. in ne iz 14. stoletja ter uporablja besedišče, ki se do leta 1362 še sploh ni razvilo.

Same rune. Več znakov v srednjeveški skandinavski rabi sploh ni izpričanih: prečrtani l, pikčasti v, prečrtani o in p z nepikčastima zankama. Stoletje so ti znaki veljali zgolj za negativen dokaz, saj nihče ni mogel pojasniti, od kod v resnici izvirajo. Leta 2003 pa so jih odkrili v zapiskih Edwarda Larssona, krojaškega vajenca iz Dalarne. Larsson je v letih 1883 in 1885 zapisal sedemindvajsetčrkovno runsko abecedo za sodobno švedščino, ki vsebuje prav te oblike, ob njih pa še pentadna števila, uporabljena za zapis letnice 1362 na kamnu, in prostozidarsko šifro (pigpen cipher). Te črke so torej pristne in so se jih ljudje res učili, le da so nastale štiristo let prepozno. Podrobna razlaga je na voljo na strani Dalekarlijske rune.

Arheološki kontekst. V več kot stoletju iskanja v tej regiji, na območju z intenzivnim kmetijstvom in številnimi izkopavanji, niso nikoli odkrili nobenih sočasnih nordijskih predmetov.

V znanstveni skupnosti vlada prepričljivo soglasje, da gre za sodobno tvorbo. Z odkritjem Larssonovih zapiskov je postalo jasno tudi, iz katere sodobne tradicije napis izvira. Kamen kljub temu ostaja na ogled v muzeju, še vedno ima vnete zagovornike, razprave o njem pa se nenehno obujajo.

Kamen je vreden preučevanja predvsem zaradi vprašanja, zakaj je nastal. Pojavil se je v skupnosti skandinavskih priseljencev ravno v obdobju ostrih razprav o tem, kdo je prvi dosegel Ameriko, njegovo sporočilo pa je bilo jasno: tukaj smo bili pred drugimi. Ponaredki namreč vedno odgovarjajo na vprašanja, ki vznemirjajo tedanjo skupnost.

Izmišljene pisave

Druga skupina ne ponareja posameznega predmeta, temveč si izmisli celoten pisni sistem.

Glavni primer tega je Velesova knjiga. Pojavila se je v dvajsetih letih 20. stoletja kot nabor lesenih deščic, na katerih naj bi bila v doslej neznani pisavi zapisana slovanska poganska kronika iz 9. stoletja. Izvirniki so med drugo svetovno vojno nadvse priročno izginili, ohranili pa so se le fotografski posnetki in prepisi.

Slavisti so si od tedaj povsem enotni: jezik je umetna mešanica slovanskih oblik iz različnih obdobij in regij, ki niso nikoli soobstajale, pisava ni izpričana nikjer drugje, celotno delo pa je nastalo v 20. stoletju. Kljub temu v nekaterih rodnoverskih krogih še danes kroži kot pristno sveto besedilo.

Frizijski ustreznik temu je Knjiga Oera Linda: rokopis, ki so ga v šestdesetih letih 19. stoletja predstavili kot starodavno kroniko frizijske zgodovine in vere. Danes velja za ponaredek iz 19. stoletja, ki pa so ga v nacistični Nemčiji jemali resno prav zato, ker je ponujal laskavo podobo mitske preteklosti.

V to skupino sodi tudi Armanenski futhark, čeprav ga tja le redko uvrščajo. Osemnajstčlenska vrsta, ki jo je leta 1902 ustvaril Guido von List, je izmišljena pisava, predstavljena kot prvotna oblika, iz katere naj bi se vse zgodovinske abecede izrodile. Dejstvo, da je izvirala iz domnevnega mističnega razodetja in ne iz ponarejenega predmeta, njenega značaja prav nič ne spremeni.

Podobno velja za slovanske rune nasploh: potrjene slovanske runske abecede v zgodovini ni. Gradivo, ki se prodaja pod tem imenom, je sodobna izmišljotina, kar v tem spletnem indeksu tudi jasno navajamo.

Drevesni koledar

Najuspešnejša iznajdba na tem področju sprva sploh ni bila mišljena kot prevara.

Leta 1948 je Robert Graves izdal knjigo Bela boginja (The White Goddess), posvečeno pesniškemu mitu. V njej je zasnoval trinajstmesečni keltski drevesni koledar, v katerem je ogamske črke povezal z meseci in drevesi ter na tej podlagi zgradil zapleten mitološki sistem.

Zamisel nima nikakršne zgodovinske podlage. Trinajstmesečni keltski koledar v zgodovini ni obstajal. Srednjeveški ogamski seznami dreves so bili že sami po sebi poznejši vrivek, kot dokazujejo keningi iz traktatov Bríatharogaim, poleg tega pa se Gravesov sistem niti z omenjenimi srednjeveškimi seznami ne ujema.

Graves ni imel namena nikogar zavajati. Svojo knjigo je označil za plod pesniškega navdiha in kot taka se tudi bere.

Pravi zaplet je sledil pozneje: koledar je ušel iz okvirov knjige. Danes predstavlja daleč največji vir ogamskih ustreznih povezav v javnem obtoku, pojavlja se v številnih sicer zanesljivih virih in ljudje, ki za Gravesa sploh še niso slišali, ga redno navajajo kot starodavno keltsko izročilo.

Prav ta vzorec je vreden pozornosti: fikcija z jasno notranjo logiko zlahka prevlada nad neurejenim zgodovinskim gradivom. Dejanski zapisi so polni protislovij, kjer ista runa v eni deželi pomeni žlindro, v drugi pa pršeči dež, medtem ko je domišljijski sistem vedno pregleden in urejen.

Kako prepoznamo ponaredke

Metode preverjanja so dosledne in večinoma neprizanesljivo stvarne, prav zato pa tako zanesljive.

Jezik ne ustreza navedenemu obdobju. Jeziki se neprestano spreminjajo po dobro dokumentiranih zakonitostih. Ponarejevalec mora natančno zadeti jezikovno stanje določenega stoletja, pri čemer se skoraj vsi uštejejo: kensingtonski kamen, Velesova knjiga in Knjiga Oera Linda so bili razkriti predvsem po tej poti.

Oblika črk ne sodi v navedeni čas. Tudi pisave se razvijajo. Znak, ki je potrjen v koledarju iz 19. stoletja in ga ni v nobenem srednjeveškem viru, je jasen opozorilni znak.

Sistem je preveč urejen. Pristna zgodovinska izročila so polna neskladij. Ogamske črke poleg štirih dreves poimenujejo kovinski ingot, polje in barvo; runske pesmi si medsebojno nasprotujejo; ista runa v treh različnih deželah pomeni tura, žlindro ali pršeči dež. Sistem, v katerem vsaka črka predstavlja drevo in vsako drevo ustreza svojemu mesecu, je sistem, ki si ga je nekdo zamislil za pisalno mizo.

Podezirljivo natančno odgovarja na sodobna vprašanja. Kdo je bil tu prvi, čigavi predniki so bili plemenitejši ali kateri narod je bil oropan svoje duhovne dediščine. Ponaredki so predvsem dokumenti časa, v katerem so nastali.

Izvirnik ni dostopen. Deščice z Velesovo knjigo so med vojno skrivnostno izginile. To je stalnica tovrstnih zgodb.

Zakaj to poglavje sodi na to spletno mesto

Pregled run bi to tematiko zlahka izpustil, vendar je vključen iz dveh tehtnih razlogov.

Prvi razlog je, da so ponaredki bolj razširjeni in sprejeti kot zgodovinski dokazi. Veliko več ljudi zna opisati keltski drevesni koledar kot navesti en sam kenning iz traktatov Bríatharogaim. Veliko več ljudi je videlo simbol Vegvísir, označen kot vikinški, kot pa slišalo za rúnakefli. Vsakdo, ki se začne zanimati za to področje, najprej naleti na izmišljotine, zato je bistveno bolj koristno razumeti njihov izvor kot pa se jim zgolj izogibati.

Drugi razlog pa je, da je pristno gradivo neprimerno zanimivejše. Abeceda, katere pismenke pomenijo železni ingot, tkalsko brdo, žveplo, grozo, žalost sužnje in rdečico na obrazu, je veliko bolj nenavadna ter privlačna od umetno zglajenega koledarja svetih dreves. Leseni zapisi iz Bryggena, šeststo lesenih palčk z zaznamki o dolgovih, tovoru in spolnosti, povedo o dejanskih uporabnikih run več kot katero koli izmišljeno izročilo.

Ponaredki niso sovražnik runologije. So zgolj njena najbolj razširjena različica, glavni razlog za spoznavanje pristnih virov pa je v tem, da ponujajo neprimerljivo globlje razumevanje.