Týr

Volčji ostanek

Ulfs leifar. To je najbolj zgoščen kenning v islandski pesmi in pomeni Týrovo manjkajočo roko.

Zgodba se jemlje kot znana in se je ne ponavlja. Bogovi so morali zvezati volka Fenrirja, ki mu je bilo usojeno ubiti Óðinna ob Ragnaröku. Dve verigi sta popustili. Tretjo vez, Gleipnir, so skovali škratje iz šestih nemogočih reči (zvoka mačjih korakov, ženske brade, korenin gora, medvedjih kit, ribjega diha in ptičje sline), in je bila videti kot svilnat trak. Fenrir je posumil zvijačo in pristal na vezanje le pod pogojem, da kateri od bogov položi roko v njegovo žrelo kot poroštvo dobre vere.

Týr je to storil. Vez je zdržala. Volk mu je odgriznil roko. Gylfaginning beleži, da so se smejali vsi razen Týra.

Podrobnost, ki daje runi njen pomen, je ta, da je bila obljuba lažna, a je bila vseeno v celoti poravnana. Týr je vedel, da bo trak zdržal, in je roko dal z zavedanjem, da jo bo izgubil, saj brez navideznega poroštva do uklenitve sploh ne bi prišlo. Bog priseg je tisti, ki je plačal polno ceno za zaobljubo, ki je bogovi od začetka niso nameravali pošteno držati.

To je precej bolj večplastna podoba kot zgolj bog pravičnosti in zato ta runa nikoli ne napoveduje lahke zmage.

Kovač mora pogosto pihati v meh

Drugi norveški verz deluje kot običajno rimano polnilo, toda tukaj opravlja jasno nalogo.

Opt værðr smiðr blása: kovač mora pogosto pihati v meh. Rima povezuje ása in blása, kar je neposreden razlog za njegovo prisotnost.

Postavljen pod omembo enorokega boga pa se bere kot ugotovitev o delu, ki obrodi sadove le, če poteka neprekinjeno. Kovaško peč je treba ure in ure vzdrževati pri visoki temperaturi; prenehaj pihati in celotno taljenje je izgubljeno. Skupaj brana verza povezujeta enkratno žrtev z naporom, ki ga je treba nenehno obnavljati. Oboje je cena, da nekaj obstane.

To je morda globlje od pesnikovega prvotnega namena. Pogosto so drugi verzi norveške pesmi zgolj rima.

Navodilo o zmagovalnih runah

To je stvaren razlog, zakaj ima Týr v nordijskem izročilu večjo težo kot v starejšem futharku.

Kitica 6 v Sigrdrífumál v Poetični Eddi prikazuje valkuro Sigrdrífo, ki uči Sigurðra, katere rune naj vreže. Začne z zmagovalnimi runami: vreži jih na ročaj meča, na branik in na rezilo ter dvakrat izgovori Týrovo ime.

To je edino mesto v staronordijski literaturi, kjer je določena runa izrecno predpisana za točen magični namen v nizu praktičnih navodil. Preostanek pesmi obravnava pivske rune, porodne, morske, rune za ude, govor in um, toda nobena druga kitica ne navaja posamezne črke na ta način.

Potrebna sta dva pomisleka. Pesem izvira iz 13. stoletja in beleži bajeslovno preteklost; priča o verovanjih srednjeveških Islandcev in ne nujno o praksi vikinških mojstrov. Kljub temu se arheologija sklada: ponavljajoče se in naložene t-rune se dejansko pojavljajo na okovih orožja po vsem germanskem svetu.

Ta povezava (izrecno literarno navodilo ob ustreznem materialnem vzorcu) je najmočnejše pričevanje za katero koli runo v korpusu. Vseeno to ni dokončen dokaz.

Vladar svetišč

Tretji kenning islandske kitice je hofa hilmir, vladar svetišč, in skriva posebnost.

V času nastanka pesmi je bil Týr stranski lik v ohranjeni mitologiji, daleč za Óðinnom in Þórrom. Vendar jezikoslovje kaže v nasprotno smer: Tíwaz izhaja iz praindoevropskega nebeškega očeta, istega korena kot Zevs in Jupiter, kar nakazuje, da je nekoč vodil panteon, preden je bil potisnjen v ozadje.

Hofa hilmir je morda ostanek tega nekdanjega položaja. Krajevna imena na Danskem potrjujejo resničen kult: Tyrseng, Tislund, pa tudi torek v germanskih jezikih (Tuesday), ki posnema latinski dies Martis. Islandski glosator podaja isto istovetenje s povezavo z Marsom, tako kot je Óðinna povezal z Jupitrom.

Rimljani so do te enačbe prišli neodvisno. Tacit imenuje Marsa med germanskimi bogovi, ki so prejemali daritve.

Pri razlagi

Týr pooseblja pravičnost s pripeto ceno in nordijsko izročilo to ceno izraža precej bolj neposredno kot anglosaško.

V pokončnem položaju je naklonjena tistemu, ki ima resnično prav, in je ena redkih run, ki je neugodna za spraševalca, ki tega nima. Ustreza pravnim vprašanjem, uradnim sporom in vsemu, kar se presoja s postopkom in razsodbo.

Kar neizogibno označuje, je trenutek, ko pravična rešitev zahteva resnično odpoved. Ne gre za simbolno dejanje: Týrova roka ne zraste znova. V postavitvi to pogosto opozarja na izgubo, ki jo bo moral spraševalec sprejeti, da doseže želeni razplet.

Navodilo iz Sigrdrífumál prinaša bojevniško branje (uspeh v boju), vendar je vredno opaziti, da se celo tam rune vrezujejo na orožje, s katerim se mora človek osebno bojevati.