Onkraj Vzhodne Azije

Zahodni sprejem

Jezuit v Pekingu je Leibnizu poslal diagram štiriinšestdesetih heksagramov, v katerem je ta prepoznal svojo dvojiško aritmetiko. Dve stoletji in pol pozneje je bila ista knjiga uspešnica v San Franciscu. Malo besedil se je s prevajanjem tako temeljito preobrazilo.

12
tokov
12
osebnosti
300
let na Zahodu

Tokovi

Vsaka generacija je v njej našla drugačno knjigo: dokaz krščanskega razodetja, zanimivost orientalske logike, psihološki pripomoček, protikulturni orakelj in nazadnje dokument bronaste dobe.

✝️

Jezuitski figurizem

Peking in Pariz 17. do 18. stoletje

Manjšina jezuitskih misijonarjev je trdila, da kitajske klasike vsebujejo popačen spomin na svetopisemsko razodetje, zato so v heksagramih iskali sledi očakov. Rim je takšno početje zavračal, vendar je ta poskus kljub temu prinesel prvi resnejši evropski stik z besedilom.

🔟

Dvojiška aritmetika

Hannover 1701–1703

Joachim Bouvet je Leibnizu poslal Fuxijevo razporeditev štiriinšestdesetih heksagramov. Leibniz je ugotovil, da branje prekinjenih črt kot ničel in celih kot enic zapovrstjo ustvari števila od nič do triinšestdeset. To je razumel kot starodavno potrditev svojega sistema.

📘

Prvi prevodi

Velika Britanija in Evropa 19. stoletje

Prevod Thomasa McClatchieja iz leta 1876 in različica Jamesa Leggea iz leta 1882 za zbirko Sacred Books of the East sta celotno besedilo prenesla v angleščino. Legge je delo odkrito označil za neprijetno, kar se v prevodu tudi pozna.

📙

Izdaja Wilhelm-Baynes

Nemčija in Združene države 1924 in 1950

Nemški prevod Richarda Wilhelma, pripravljen v sodelovanju z učenjakom Lao Naixuanom, je v angleščino z Jungovo spremno besedo prevedla Cary F. Baynes. Postal je standardno zahodno besedilo in oblikoval predstavo večine bralcev o tem, kaj ta knjiga pravzaprav je.

🎲

Sinhroniciteta

Zürich od 30. do 50. let 20. stoletja

Jungova opredelitev akavzalnega povezovalnega načela, razvita deloma z namenom pojasniti izkušnje ob posvetovanju s Premenami. Zahodnim bralcem je ponudila okvir za resno obravnavo oraklja, ne da bi morali vedeževanje sprejeti po njegovih lastnih merilih.

🎼

Naključnostni postopki v umetnosti

New York od leta 1951 dalje

John Cage je z metanjem heksagramov določal višino tonov, trajanje in dinamiko v skladbi Music of Changes ter številnih poznejših delih. S tem je knjigo spremenil v kompozicijsko orodje ter vplival na celotno generacijo umetnikov in koreografov.

📗

I Ching v književnosti

Evropa in Amerika 20. stoletje

Philip K. Dick se je s Premenami posvetoval med pisanjem romana Človek v visokem gradu, v katerem se z njimi posvetujejo tudi knjižne osebe. Knjigo so sprejeli Hesse, Borges in številni drugi, s čimer je postala prepoznaven del povojne literature.

🌻

Protikultura

Združene države in Evropa 60. in 70. leta 20. stoletja

Izdaja Wilhelm-Baynes se je prodajala v izjemnih nakladah med bralci brez zanimanja za sinologijo ter postala stalnica ob zenu, vedanti in psihedelikih. Iz tega obdobja izvira večina splošne zahodne seznanjenosti s knjigo.

🔺

Zahodni okultizem

Velika Britanija in Evropa 20. stoletje

Aleister Crowley je Premene več desetletij uporabljal kot svoj osrednji orakelj ter skušal heksagrame povezati s kabalističnim drevesom življenja. Takšno spajanje se še danes ohranja v delih zahodnega ezoteričnega okolja.

🧬

Primerjava z genetskim kodom

Evropa in Amerika od 70. let 20. stoletja dalje

Dejstvo, da obstaja štiriinšestdeset heksagramov in štiriinšestdeset kodonov DNK, je spodbudilo nastanek literature, ki oba sistema preslikava drugega v drugega. Gre bolj za numerologijo kot biologijo, a povezava je bila dovolj trdoživa, da zahteva jasno razmejitev.

🏺

Rokopisne najdbe

Kitajska od leta 1973 dalje

Svileni rokopisi iz Mawangduija in poznejše najdbe v Guodianu ter drugod so razkrili zgodnejše različice z drugačnim vrstnim redom heksagramov in besedilnimi različicami, kar je korenito spremenilo strokovno razumevanje nastanka besedila.

🔬

Zgodovinski obrat

Velika Britanija in Amerika od 80. let 20. stoletja dalje

Richard Rutt, Edward Shaughnessy, Richard J. Smith in drugi so Zhouyi brali kot vedeževalski zapis iz bronaste dobe namesto kot knjigo modrosti ter ustvarili prevode, ki se presenetljivo razlikujejo od Wilhelmovega.

Osebnosti

Misijonarji, matematiki, prevajalci, psiholog, umetniki, ki so jo uporabljali kot delovno metodo, ter sinologi, ki so jo vrnili k njenim začetkom.

Joachim Bouvet

1656–1730 Francija in Peking

Jezuitski misijonar in matematik na dvoru cesarja Kangxija ter vodilni figurist. Več let si je dopisoval z Leibnizom in mu poslal diagram heksagramov, ki je privedel do dvojiškega spoznanja.

Gottfried Wilhelm Leibniz

1646–1716 Hannover

Dvojiško aritmetiko je razvil že pred prejemom Bouvetovega diagrama leta 1701. Fuxijevo ureditev je prepoznal kot neodvisno starodavno potrditev in o tem pisal, s čimer so Premene dobile svojo prvo oporo v evropski intelektualni zgodovini.

Thomas McClatchie

1812–1885 Šanghaj

Anglikanski misijonar, ki je leta 1876 pripravil prvi celotni angleški prevod ter besedilo razlagal skozi primerjalno mitologijo. Legge ga ni cenil, danes pa ga beremo predvsem kot zgodovinsko zanimivost.

James Legge

1815–1897 Škotska, Hongkong, Oxford

Najvidnejši viktorijanski prevajalec kitajskih klasik, čigar Yi King iz leta 1882 je izšel v zbirki Sacred Books of the East. Z izjemno natančnostjo se je lotil knjige, ki se mu je zdela neprijetna, njegov prevod pa ostaja dragocen zaradi dobesednosti.

Lao Naixuan

1843–1921 Qingdao

Kitajski učenjak, ki je Richarda Wilhelma več let poučeval o Premenah ter z njim pregledoval besedilo vrstico za vrstico. Wilhelmov prevod je v enaki meri plod njegovega poučevanja kot Wilhelmovega znanstvenega dela.

Richard Wilhelm

1873–1930 Qingdao in Frankfurt

Misijonar, ki je postal sinolog, preživel več kot dvajset let na Kitajskem ter leta 1924 prevedel Premene v nemščino. Njegova različica bere besedilo skozi konfucijansko komentatorsko izročilo in je bolj kot katerakoli druga zaznamovala zahodno razumevanje.

Cary F. Baynes

1883–1977 Združene države

Prevajalka in analitičarka, ki je Wilhelmovo nemško besedilo prelila v angleško izdajo, objavljeno leta 1950. Zaradi njenega skrbnega dela je knjiga dosegla angleško govoreči svet v obliki, ki so jo ljudje dejansko brali.

C. G. Jung

1875–1961 Zürich

Premene je več desetletij uporabljal za posvetovanje in napisal spremno besedo k izdaji Cary F. Baynes, v kateri je vrgel heksagram o sami knjigi. Njegov pojem sinhronicitete se je razvil deloma prav z namenom pojasniti to izkušnjo.

Hellmut Wilhelm

1905–1990 Nemčija in Seattle

Sin Richarda Wilhelma in poklicni sinolog, čigar predavanja ter eseji so Zahodu ponudili prvo resno strokovno razlago strukturnega delovanja Premen.

John Cage

1912–1992 New York

Od skladbe Music of Changes leta 1951 dalje je štiri desetletja z metanjem heksagramov sprejemal kompozicijske odločitve. Po njegovi zaslugi ima knjiga pomembno mesto v zgodovini glasbe dvajsetega stoletja.

Philip K. Dick

1928–1982 Kalifornija

Med pisanjem romana Človek v visokem gradu se je posvetoval s Premenami, s katerimi se v njem posvetujejo tudi knjižne osebe, pozneje pa je dejal, da je orakelj dejansko izoblikoval zaplet. Roman je leta 1963 prejel nagrado hugo.

Edward L. Shaughnessy

rojen 1952 Chicago

Vodilni zahodni strokovnjak za zgodnje kitajske rokopise, ki je prevedel Premene iz Mawangduija in bistveno prispeval k ugotavljanju, kako je bilo besedilo videti, preden se je ustalila kanonična različica.

Knjiga, ki se spreminja s svojimi bralci

Zahodna zgodovina Knjige premen je zgleden primer sprejemanja besedila v tujem okolju. Na vsaki stopnji so evropski in ameriški bralci v njej našli natanko tisto knjigo, na katero so bili pripravljeni. Zaporedje teh branj skorajda povzema tri stoletja zahodnih intelektualnih tokov: dokaz svetopisemskega razodetja, zanimivost orientalske logike, psihološki pripomoček, protikulturni orakelj in nazadnje dokument bronaste dobe o darovanjih ter vojskovanju.

Leibniz in dvojiški diagram

Prvi resni evropski stik z delom se je zgodil prek jezuitske misije v Pekingu. Skupina misijonarjev, znana kot figuristi, je trdila, da kitajske klasike ohranjajo popačen spomin na svetopisemsko razodetje, zato so v starodavnih besedilih iskali njegove sledi. Rim nad tem ni kazal navdušenja in to stališče nikoli ni postalo uradna usmeritev misije, vendar je kljub temu spodbudilo prvo dolgotrajno evropsko preučevanje Premen.

Joachim Bouvet, matematik na dvoru cesarja Kangxija, si je vrsto let dopisoval z Leibnizom in mu leta 1701 poslal diagram štiriinšestdesetih heksagramov v ureditvi, pripisani Fuxiju. Leibniz je dvojiško aritmetiko razvil že prej. Ko je prekinjene črte bral kot ničle in cele kot enice, je spoznal, da ta ureditev zapovrstjo ustvarja cela števila od nič do triinšestdeset.

Njegova razlaga je bila značilna za tisti čas: diagram je razumel kot starodavno potrditev in dokaz, da je zelo stara civilizacija dojela isto resnico. Sodobna znanost jasno kaže, da je ureditev Shao Yonga iz enajstega stoletja nastala z zaporednim dvojiškim deljenjem iz kozmoloških razlogov in ne zaradi aritmetike. Kljub temu je formalno ujemanje popolno, Premenam pa je prineslo prvo pravo oporišče v evropski misli.

Prevajanje

Thomas McClatchie je leta 1876 objavil prvi celotni angleški prevod, ki ga je osvetlil skozi prizmo primerjalne mitologije, vendar se ta pristop ni dobro obnesel. Prevod Jamesa Leggea iz leta 1882 za zbirko Sacred Books of the East je bil neprimerljivo tehtnejše delo. Legge je odkrito priznal, da mu je knjiga tuja in neprijetna, ustvaril pa je različico, ki je zaradi svoje dobesednosti še danes uporabna.

Odločilni premik je pomenilo delo Richarda Wilhelma. Misijonar, ki je postal učenjak, je na Kitajskem preživel več kot dvajset let in Premene več let preučeval z Lao Naixuanom, qingovskim učenjakom stare šole, vrstico za vrstico. Njegov nemški prevod je izšel leta 1924, v angleščino ga je prelila Cary F. Baynes, bollingenska izdaja iz leta 1950 pa je vsebovala Jungovo spremno besedo.

Ta izdaja je razlog, da večina angleško govorečih bralcev v Premenah vidi knjigo filozofske modrosti o ravnanju plemenitega človeka. Wilhelm je zvesto prenašal konfucijansko komentatorsko izročilo, s tem pa je posredoval le eno izmed več možnih branj. Vedeževalec iz obdobja Zhou v tem besedilu svoje tradicije ne bi prepoznal.

Jung in sinhroniciteta

Jung se je s knjigo posvetoval več desetletij in temeljito premišljeval o tem, zakaj se zdi, da deluje. V svojem predgovoru k izdaji Cary F. Baynes je storil nekaj nenavadnega: vrgel je heksagram z vprašanjem, kaj imajo Premene povedati o svojem vstopu v angleško govoreči svet, ter predstavil dobljeni odgovor.

Njegov pojem sinhronicitete, akavzalnega povezovalnega načela, ki duševna stanja povezuje z zunanjimi dogodki, se je razvil prav zato, da bi osmislil takšna doživetja. Ne glede na to, kako nanj gledamo danes, je opravil natančno določeno zgodovinsko delo: izobraženim zahodnim bralcem je ponudil način za resno obravnavo oraklja brez sprejemanja vedeževanja, s čimer se je knjiga v zahodnem svetu uveljavila kot psihološki pripomoček in ne kot praznoverje.

Knjiga kot metoda

John Cage je od leta 1951 dalje z metanjem heksagramov določal tonsko višino, trajanje in dinamiko, kar se je začelo s skladbo Music of Changes ter nadaljevalo naslednjih štirideset let. Namen postopka je bil odpraviti osebni okus pri skladanju; prek Cagea je ta praksa dosegla Mercea Cunninghama, Jasperja Johnsa in širok krog umetnikov.

Philip K. Dick se je s Premenami posvetoval med pisanjem romana Človek v visokem gradu, kjer se z njimi posvetujejo tudi nastopajoči liki, pozneje pa je zatrdil, da je orakelj neposredno določil potek zgodbe. Roman je leta 1963 prejel nagrado hugo.

Nato je nastopila protikultura in izdaja Wilhelm-Baynes se je začela prodajati v nakladah, kakršnih znanstveni prevodi običajno nikoli ne dosežejo. Dve desetletji je skupaj z zenom, vedanto in psihedeliki veljala za obvezno čtivo, prav v tem obdobju pa se je izoblikovala večina splošne zahodne predstave o tej knjigi.

Zgodovinski obrat

Smer razvoja sta zasukali dve okoliščini. Arheologija je na dan prinesla starejše različice besedila: svileni rokopisi iz Mawangduija, izkopani leta 1973, imajo drugačen vrstni red heksagramov in številna drugačna branja, poznejše najdbe v Guodianu in drugod pa so prinesle še dodatna gradiva.

Hkrati se je generacija učenjakov odločila brati Zhouyi kot tisto, kar se zdi, da dejansko je: vedeževalski zapis iz bronaste dobe. Podnaslov Richarda Rutta ga je poimenoval natanko tako. Edward Shaughnessy se je posvetil rokopisom, Richard J. Smith pa je napisal temeljno kulturno zgodovino. Njihovi prevodi so presenetljivo drugačni od Wilhelmovega: manj filozofije, več domače živine, ujetnikov, žrtvovanj in vojaških pohodov.

Dve knjigi, obe resnični

Zahodni bralci imajo danes dostop do dveh precej različnih različic Premen, pri čemer velja jasno poudariti, da sta obe povsem legitimni.

Ena je kanonična klasika, kakor jo je Vzhodna Azija brala dve tisočletji, prepletena z Desetimi krili in konfucijanskimi komentarji, knjiga o ravnanju in okoliščinah. To je Wilhelmova knjiga, in to je tisto, kar je tradicija sama večinoma razumela pod imenom Premene.

Druga je besedilo iz obdobja Zhou, kakršno je obstajalo pred nastankom te razlage: zgoščeno, pogosto nejasno ter osredotočeno na darovanja, lov in vojno. To je knjiga Rutta in Shaughnessyja, ki je bližje prvotno zapisanemu.

Dajanje prednosti starejši plasti ni preprosto vprašanje večje pristnosti. Premene so bile filozofska klasika neprimerno dlje, kot so bile priročnik bronaste dobe, interpretativno izročilo pa je sestavni del dela samega. Kljub temu bi moral bralec vedeti, katero od obeh drži v rokah, česar pa večina izdaj ne pojasni.

Pogosta vprašanja

Vse šole I Chinga

Najnovejše objave

Odkrijte starodavno modrost tarot kart in odklenite skrivnosti svoje duhovne poti. Naš blog je vaša vrata do razumevanja bogate simbolike, pomenov in praktičnih aplikacij branja tarota.