Slovanske črte in zareze

En stavek in kaj v njem ne piše

Vse se začne z eno samo vrstico, ki jo je okoli leta 890–900 napisal bolgarski menih Črnorizec Hraber v kratkem spisu O pismenih (O črkah). V njem je branil novo slovansko pisavo pred grškim podcenjevanjem in mimogrede opisal stanje pred njo: Slovani, ko so bili še pogani, niso imeli knjig, temveč so šteli in prerokovali s pomočjo črt in zarez (črty i rezy).

Ta stavek je celotna dokumentarna podlaga za predkrščansko slovansko pisavo. Že več kot tisoč let nosi izjemno težo.

Če ga beremo dobesedno, pove zelo malo. Črte so poteze, risi ali praske; zareze so vrezi ali rovaške zareze. Obe besedi spadata v besedišče rezbarjenja in brazdanja, ne pa branja ali govora – v enakem razmerju, kot se finski izraz runo, zgodaj izposojen iz germanskih jezikov, nanaša na svoj izvor vrezanega znaka. Hraber nam tudi natančno pove, čemu so služili: za štetje in prerokovanje. Ne pravi, da so Slovani z njimi pisali. Pravi ravno nasprotno – da niso imeli knjig.

V nasprotno smer se pogosto navaja en protiargument, ki je povsem tehten. Zgodnji Slovani so živeli v gozdnatem okolju. Vse, kar je bilo vrezano v lesene deščice, lubje ali kosti, bi sčasoma strohnelo; molk arheoloških virov je natanko to, kar bi pričakovali, ne glede na to, ali je pisava obstajala ali ne. To drži in pomeni, da je odsotnost dokazov v tem primeru šibek dokaz.

Vendar tak sklep deluje le v eno smer. Dovoljuje nam sklepati, da obstoja ne moremo povsem izključiti. Ne dovoljuje pa, da si izmislimo nabor črk in ga razglasimo za ponovno odkritega.

Kako so znaki za štetje in vedeževanje dejansko videti

Praksa, ki jo opisuje Hraber, ni niti eksotična niti izgubljena. Sistemi natanko te vrste so izpričani po vsej Evraziji: tamge, lastniški in rodovni znaki stepskih ljudstev; lončarski znaki, ki označujejo delavnico ali lastnika; rovaši z zarezami za beleženje dolgov, dni in količin; ter žrebi, metani iz označenih lesenih ploščic.

Vsi ti sistemi so pristni, uporabni in včasih zapleteni – vendar nobeden od njih ni pisava. Rovaš ne more zapisati stavka. Lastniški znak identificira predmet, ne da bi o njem povedal karkoli jezikovnega. Strokovnjaki to imenujejo prapisava: simboli, ki nosijo pomen, vendar ne kodirajo jezika.

Arheološke najdbe se v ta okvir povsem prilegajo. Keramika iz četrtega stoletja črnjahovske kulture – mešanega območja, kjer so se stikala slovanska, germanska in sarmatska ljudstva – ter iz poznejše praško-korčaške in sorodnih kultur nosi pred žganjem vrezane znake: križe, geometrijske vzorce in rotacijske like. Verjetne razlage so lastništvo, prepoznavnost delavnice, oznaka vsebine ter varovalni pomen za shranjeno blago.

Opozoriti velja tudi na simbol, ki se nenehno pojavlja. Motivi vrtečega se križa in svastike se pojavljajo na zgodnji keramiki po vsej Evraziji, vključno s slovanskim gradivom. Ime kolovrat in politični naboj, ki ga simbol nosi v sodobni panslovanski nacionalistični rabi, sta sodobna dodatka k zelo staremu in razširjenemu okrasnemu motivu. Oblika je starodavna; sodobni pomen ji je bil pripisan pozneje in ne sega v preteklost.

Posoda iz Alekanova

Jeseni 1897 je ruski arheolog Vasilij Gorodcov izkopal slovanski grob v vasi Alekanovo v Rjazanski oblasti. V grobu starejše ženske iz 10. ali 11. stoletja je našel majhen, grobo izdelan glinen lonec z neprekinjenim vodoravnim trakom štirinajstih znakov, vrezanih po obodu.

Gorodcov se je javno vprašal, ali gre morda za avtohtone slovanske rune. Primerjalna analiza njegove domneve ni potrdila: le dva od štirinajstih znakov sta bila podobna čemurkoli v germanskem ali turškem runskem repertoarju. Naslednje leto so v isti vasi na drobcih keramike odkrili še več enakih znakov, kar je dokazalo vsaj to, da posoda ni bila zgolj naključna risarija enega posameznika.

Po več kot stoletju raziskav alekanovski napis ostaja popolnoma nerazvozlan.

Prav je, da jasno pojasnimo, zakaj, saj se ta skrivnost pogosto napihuje. Štirinajst znakov je premalo gradiva za razvozlavo katere koli pisave v zgodovini – uspešno dešifriranje zahteva obseg, ponavljanje in v idealnem primeru dvojezični napis. Tudi če bi šlo za popolnoma fonetično abecedo, bi štirinajst znakov na eni sami posodi ostalo neberljivih. Razlage, ki ustrezajo dokazom, vključujejo lokalni vjatiški nabor znakov, serijo lončarskih oznak ali prapisavo, ki se ni nikoli dovolj razširila, da bi se ustalila, preden je cirilica odpravila potrebo po njej.

Kar Alekanovo dokazuje, je resnično in hkrati skromno: zgodnji Slovani so ustvarjali urejena zaporedja abstraktnih znakov. To je pristno odkritje, vendar to ni abeceda.

Kost iz Lányja

Najpomembnejše odkritje na tem celotnem področju je novejšega datuma in ni bilo tisto, kar je kdorkoli pričakoval.

Med izkopavanji naselbine iz 6. do 7. stoletja na najdišču Břeclav-Lány na Južnem Moravskem so arheologi v odpadni jami našli odlomek govejega rebra, odloženega ob ročno izdelani keramiki praškega tipa – nedvoumno zgodnjeslovanskem gradivu. Med laboratorijskim čiščenjem je študentka Alena Slámová na površini opazila namerne vreze. Skupina pod vodstvom Jiříja Macháčka z Masarykove univerze je analizo objavila v reviji Journal of Archaeological Science leta 2021.

Raziskava je bila temeljita. Z vrstičnim elektronskim mikroskopom in analizo sledi obrabe so dokazali, da so bili znaki vrezani z orodjem in da ne gre za zajedanje korenin ali sledi živalskih zob. Radiokarbonska datacija kolagena ob potrditvi živalske vrste z analizo starodavne DNA je kost umestila v čas med leti 585 in 640 n. št.

Vrezi so nedvomno rune – in to rune starejšega futharka, torej germanskega niza. Natančneje, šest od zadnjih osmih znakov iz štiriindvajsetrunskega zaporedja, zapisanih po vrsti. Ker gre za abecedarij – del abecednega niza in ne za besedo ali ime – ga je runolog Robert Nedoma opredelil kot vajo. Pisec ni bil posebej vešč: dve runi iz zadnje skupine manjkata, razmerja med znaki nihajo, črte pa so večkrat ponovljene.

Nekdo je v slovanski vasi okoli leta 600 vadil germanski alfabet na odvrženi kosti, približno tri stoletja pred nastankom glagolice.

Razlage ostajajo odprte. Morda je vrezovalec pripadal germanskemu prebivalstvu, ki je ostalo na območju, namesto da bi se odselilo v Italijo, in je živelo med Slovani. Morda se je Slovan učil pisave svojih sosedov. Morda pa je nekdo zgolj posnemal oblike, ki jih je razumel kot magične simbole in ne kot črke.

Česar ta najdba ne dokazuje, je obstoj slovanske pisave. Je dokaz stikov in morda tega, da so se Slovani učili pisati v tujem sistemu – kar je izjemno zanimivo samo po sebi ter spodkopava staro predstavo o popolni ločenosti in sovražnosti med tema skupnostma. O natančni razlagi se še vedno razpravlja. O starosti in vrezih pa dvoma ni.

Skandinavske rune na slovanskih rekah

Tri stoletja pozneje so rune ponovno prispele na slovanska ozemlja, tokrat v večjem številu in z živimi ljudmi. Skandinavski trgovci in bojevniki – Varjagi, Rusi – so pluli po rečnih poteh vzdolž Dnjepra, Volge in Volhova proti Bizancu ter pustili globok pečat v političnem razvoju Kijevske Rusije.

Za seboj so pustili zelo malo runskih kamnov, in sicer iz dveh razlogov, ki nimata nobene zveze s Slovani. Skandinavska navada je zahtevala obilico površinskega granita, ki ga gozdovi, stepe in močvirja Vzhodne Evrope ne ponujajo. Arabski odposlanec Ibn Fadlan, ki je opazoval pogreb varjaškega veljaka ob Volgi, pa je zapisal, da so spominski napis vrezali v lesen drog, postavljen nad gomilo – kar v vlažnem podnebju ne pusti nobenih sledi.

Glavni ohranjeni spomenik je berezanski runski kamen, ki ga je leta 1905 odkril Ernst von Stern na otoku Berezan, kjer se Dnjeper izliva v Črno morje. Gotlandski trgovec Grani ga je dal vklesati za Karla, svojega poslovnega tovariša (félag). Zapis je v mlajšem futharku, povsem pristno skandinavski: gre za baltsko trgovsko prakso, preneseno ob rečni poti, in ne za krajevno slovansko pisavo.

Ko so se varjaški veljaki s porokami zlili z večinskim slovanskim prebivalstvom, so njihove rune izginile z njimi, prostor pa je v celoti prevzela cirilica.

Dve stoletji ponarejanja dokazov

Očitna vrzel skupaj z narodnim zanosom je zanesljiv recept za ponaredke – in ta vrzel jih je ustvarila precej.

Leta 1768 so v bližini vasi Prillwitz v Mecklenburgu odkrili zbirko bronastih kipcev, ploščic in obrednih predmetov. Teolog Andreas Gottlieb Masch, ki jih je objavil leta 1771, in pozneje grof Jan Potocki sta trdila, da predmeti izvirajo iz Retre, velikega izgubljenega svetišča polabskih Slovanov. Več kot sto osemdeset predmetov z runskimi napisi naj bi bilo neizpodbiten dokaz pismene poganske slovanske civilizacije.

V resnici gre za ponaredke. Tehnika vlivanja ustreza 18. stoletju, napisi pa so zgolj znaki, prepisani iz tedaj objavljenih germanskih runskih nizov, vrezani brez kakršnega koli smisla.

Poljska je svojo različico dobila sredi 19. stoletja: to so mikorzynski kamni, okrašeni s podobo konja, človeške figure in runskimi znaki. Vodilni poljski slavisti so jih navdušeno sprejeli kot dokaz domače pismenosti, a so bili še pred koncem stoletja razkrinkani kot domoljubni ponaredki.

Vzorec je enak tistemu, ki se ponavlja pri vseh primerih na strani o ponaredkih. Najprej se pojavi povpraševanje. Nato se pojavi artefakt, ki to povpraševanje poteši – in na njem je natanko tisto, kar je občinstvo že vnaprej želelo najti.

Od kod v resnici izvira osemnajst run

Osemnajstznakovni „slovanski runski alfabet“, ki je danes v obtoku, ima natančno sledljivo zgodovino, ki pa se ne začne v slovanski antiki.

Začne se na Dunaju leta 1902 z avstrijskim okultistom Guidom von Listom. Po operaciji sive mrene je bil enajst mesecev slep in v tem času je poročal o videnju, v katerem naj bi se mu razkrile prvotne rune starodavnega arijskega duhovništva, ki ga je poimenoval Armanen. Vzel je zgodovinski 16-runski mlajši futhark, ga predrugačil in rezultat objavil kot armanenski futhark (Armanen-Futharkh) z osemnajstimi znaki. Število osemnajst ni naključno in tudi nima germanske zgodovinske podlage: izbral ga je po osemnajstih čarobnih pesmih, ki jih Odin našteva v razdelku Rúnatal v staronordijskem spevu Hávamál.

Listovih osemnajst run je postalo temelj germanskega okultizma 20. stoletja, vključno z njegovimi völkisch in nacionalsocializmu bližnjimi tokovi.

Po letu 1991 je preporod slovanske rodne vere – rodnoverstva – v Rusiji, Ukrajini in na Poljskem ustvaril povpraševanje po sveti avtohtoni pisavi z mističnim ugledom, kakršnega so imele germanske rune. Ruski ezoterični avtorji, med katerimi je izstopal Anton Platov, so tak sistem ponudili. Sestavili so niz osemnajstih znakov, jim pripisali slovanska božanstva – Peruna, Velesa, Dažboga, Mokoš –, vanje vpletli folklorno kozmologijo nivojev Nav, Prav in Jav ter kamen Alatir in vse skupaj predstavili kot ponovno odkrite črte in zareze iz Hrabrovega zapisa.

Izposoja je razvidna že iz same strukture, zato ne gre le za neutemeljeno obtožbo:

• Niz ima osemnajst znakov. Osemnajst je število pesmi v nordijski pesnitvi, ki si ga je leta 1902 izbral Avstrijec. Noben slovanski vir ne omenja števila osemnajst.
• Runa Mir je narisana kot germanska runa Algiz, runa Černobog pa je ista oblika, obrnjena na glavo. Ta nasprotni par natančno posnema Listovi runi Man in Yr.
• Znakom so pripisane glasovne vrednosti, ki ustrezajo ciriličnim črkam – pisavi, ustvarjeni v 9. stoletju s krščanstvom, pred katerim naj bi ta runski niz domnevno nastal.

Religiologi imajo za tak pojav ustaljen izraz, ki ne pomeni zgolj ponaredka: gre za izmišljeno tradicijo (invented tradition). Konstrukcija je sodobna in zatrjevani izvor neresničen, toda praksa, zgrajena na njej, je resnična, mnogi jo uporabljajo povsem iskreno in zanje izpolnjuje svoj namen.

Osemnajst run, kot se dejansko uporabljajo

Ta preglednica dokumentira živo sodobno prakso. Ne gre za starodavno abecedo in ničesar v njej ni mogoče izslediti do predkrščanskega vira. Kdor se sreča s temi simboli, ima več od celotnega seznama z navedenim datumom nastanka, kot če bi ga preprosto zavrnili.

Runa	Glas	Povezava z božanstvom	Pomen v rabi
Mir	M	Belobog, svetovno drevo	Red, zaščita, skupnost, božanska iskra v človeku
Černobog	Č	Černobog, kaos	Entropija, prekinitev starih vezi, nujno uničenje
Alatir	A	Sveti kamen in gora	Središče, oltar, začetki in konci
Raduga	R	Mavrični most	Pot med svetovi, potovanje, ugodni izidi
Nužda	N	Veles kot gospodar mrtvih	Neizogibna usoda, omejitev, stiska, prepoved
Krada	G, K	Žrtveni ogenj	Očiščenje, sežig laži, razkriti namen
Treba	T	Bojevnik duha	Žrtvovanje – lastnega ega namesto gmotnih dobrin
Sila	S	Zmaga	Celovitost, združena moč telesa in duha, zmagoslavje
Veter	V	Veles kot zavetnik magije	Navdih, dih, poezija, vzpon
Bereginja	B	Mokoš, Mati Zemlja	Plodnost, zaščita, usoda; rojstvo in smrt
Ud	U	Jarovit, ustvarjalni ogenj	Strast, mladost, oplajajoča sila
Lelja	L	Lelja, živa voda	Intuicija, podzavest, pretok, pomlad
Rok	—	Nemanifestirani duh	Usoda onkraj človeškega nadzora; predaja višjemu redu
Opora	O	Steber prednikov	Prizemljitev, domovina, podpora prednikov
Dažbog	D	Dažbog, darovalec	Bogastvo, žetev, neusahljiv tok darov
Perun	P	Perun, gromovnik	Pravičnost, srd, obramba resnice, moč proti zlu
Jest	E	Živa, življenjska sila	Življenje, gibanje, obnova, optimizem
Istok	I	Led	Mirovanje, stagnacija, nakopičeni potencial, čakanje

Notranja zgradba sistema je presenetljivo skladna. Organizirana je v nasprotujoče si pare – Mir nasproti Černobogu, Ud nasproti Bereginji, Kradin ogenj nasproti Leljini vodi, Istokova zamrznitev nasproti Jestovemu oživljanju – z Alatirjem v središču in Rokom zunaj celotnega sistema kot usodo, ki veže celo bogove. Kdor jo je sestavil, je dobro razumel svoje delo.

Vendar notranja skladnost ne pomeni starodavnosti. Dobro narejena sodobna stvar je še vedno sodobna stvar.

Politična razsežnost

To gradivo ima politično razsežnost in pošten pristop zahteva enako obravnavo, kot jo ta razdelek namenja germanskim runam.

Rodnoverstvo ni enovito gibanje. Velik del predstavlja rekonstrukcionistično naravno verstvo ljudi brez kakršnega koli političnega programa, ki jih zanimajo sezonski prazniki, folklora ter povezanost z naravo in predniki. Nekateri tokovi pa so izrecno etnonacionalistični, redki celo odkrito rasistični. Najbolj očiten primer je gibanje inglingov, ki ga je ustanovil Aleksander Hinevič in ki poleg izmišljenih „Slovansko-arijskih Ved“ promovira svojo lastno izmišljeno pisavo. Na psevdoznanstvenem polu si je Valerij Čudinov ustvaril veliko občinstvo s trditvami, da bere slovanske napise v strukturah kamnin, fotografskem šumu in naravnih razpokah.

Povezava je pomembna, saj dejanski izvor tega niza poteka prek von Lista, katerega armanenski sistem se je neposredno napajal v völkisch in poznejši nacistični okultizem. To zgodovinsko dejstvo zadeva preteklost simbolov, ne nujno ljudi, ki jih uporabljajo danes.

Tudi tukaj torej velja enaka stvarna ugotovitev kot drugod na tej spletni strani: nekaj oblik nosi javni pomen, na katerega njihov uporabnik nima vpliva. Večina ljudi, ki jih ti simboli privlačijo, nima nobenih političnih namenov. Nekateri avtorji, ki o njih pišejo, pa jih imajo. Obe trditvi držita hkrati in razumevanje te razlike je praktična vrednost vedenja, od kod teh osemnajst run dejansko izvira.

Zakaj na tej strani ni prikazanega runskega niza

Vsaka druga pisava v tem razdelku vsebuje prikazano vrsto črk in – kjer so črke zgodovinsko izpričane – posebno stran za vsako posamezno runo. Ta tema namesto tega ponuja esej, razlog za to pa je v samih ugotovitvah.

Slovanskega runskega niza, ki bi ga lahko prikazali po posameznih straneh, preprosto ni. Ne gre za izgubljenega ali spornega – noben ni bil nikoli zgodovinsko izpričan. Kar obstaja, je en sam stavek o štetju in prerokovanju, nekaj zarez na posodah, nerazvozlan trak štirinajstih znakov ter – kar je najbolj zanimivo – germanski alfabet, ki so ga vadili v slovanski vasi okoli leta 600 n. št.

Če bi tukaj ustvarili osemnajst strani za posamezne črke, bi sistem, sestavljen v devetdesetih letih 20. stoletja, postavili v povsem enako strukturo kot starejši futhark, ki je izpričan na stotinah predmetov skozi pet stoletij. Že sama zgradba strani bi potrjevala avtentičnost, ne glede na vsa opozorila v besedilu. Ena stvar, ki je ta stran nikakor ne sme storiti, je umetno ustvariti pisavo, o katere neobstoju poroča.

Zato je vseh osemnajst sodobnih znakov v celoti navedenih le zgoraj, skupaj z avtorjem in datumom nastanka – kar je natanko tisto, kar nekdo, ki išče njihov pomen, v resnici potrebuje, in več, kot mu bo povedala večina drugih virov.