Idad

Samoglasniška glosa, ki se potrdi

Nobeno od petih imen samoglasnikov ne ustreza zanesljivo domorodnemu drevesu in Idad je temu najbližje med vsemi.

Etimologije ni mogoče obnoviti: za ime idad ni zanesljive izpeljave in podobno kot Edad je bila morda prilagojena svojemu sosedu. Vendar za razliko od Edad kenninga gloso povsem podpirata. Sinem fedo, najstarejše med drevesi, in caínem sen, najlepši med starodavnimi, opisujeta izjemno starost, tradicija dreves pa ji pripisuje ibar, tiso.

To je redka usklajenost v samoglasniški vrsti in razlog, zakaj se Idad obravnava kot tisa z večjo gotovostjo, kot bi jo upravičila zgolj jezikoslovna razlaga. Ime samo tega ne more potrditi; ujemanje kenningov in glose je najboljši dokaz.

Najstarejše med drevesi, dobesedno

Sinem fedo ni pesniško pretiravanje. Tisa je z velikansko prednostjo najbolj dolgoživo drevo v Evropi.

Več primerkov v Veliki Britaniji in na Irskem zanesljivo presega tisoč let, nekatere ocene pa segajo celo do dveh ali treh tisočletij. Ni jih mogoče datirati s štetjem letnic, saj sredica stare tise povsem strohni, drevo pa preživi z zunanjim plaščem. Votlo deblo prastare tise torej nikakor ne pomeni, da rastlina umira.

Iz te trpežnosti izvira tudi tradicionalna navzočnost tise ob cerkvah in na pokopališčih. Pogosto opazimo, da so pokopališke tise starejše od cerkva ob njih; običajen sklep je, da je drevo označevalo posvečeno mesto že pred postavitvijo cerkve. Ta domneva je utemeljena, čeprav ne predstavlja stvarnega dokaza o prvotnem namenu kraja.

Besedno zvezo caínem sen velja brati zbrano. Sen pomeni staro, tako v smislu ostarelih ljudi kot starodavnih reči; izrek torej sega onkraj drevesa k prednikom. Najlepši med starodavnimi zveni kot priznanje, ki bi ga namenili častitljivemu človeku.

Pet zarez in sklep

Idad sestavlja pet zarez, vrezanih pravokotno čez središčno črto: najvišje število na končnem položaju in s tem zadnja črka, ki jo ta sistem lahko izriše.

Abeceda se tu ustavi zaradi zakonitosti človeškega vida, ne zaradi skrivnih simbolov. Zanesljiva subitizacija, sposobnost ocene količine na mah brez štetja, se pri odraslih ustavi pri štirih ali petih zarezah. Šest vzporednih črt bi bilo treba premišljeno prešteti, kar bi podrlo smisel pisave, namenjene hitremu branju ob robu kamnitega stebra.

Štiri skupine po pet zarez sklenejo nabor pri dvajsetih znakih, zato je bilo treba vse po črki Idad oblikovati drugače. Pozneje dodana forfeda so sestavljene oblike (zanke, križi, rešetke) prav zato, ker je bil sistem preštevnih potez izčrpan.

Dvajseta črka je torej točka, kjer zasnova doseže lastno mejo, in povsem naravno je, da znak na tem mestu pomeni najstarejše živo bitje, kar jih poznamo.

Druga črka tise

Tudi germanske runske vrste so tisi namenile svojo črko in primerjava med njimi je zelo poučna.

V starejšem futharku runa Eihwaz nosi ime po tisi, staroangleška runska pesem za njeno naslednico Eoh pa opisuje drevo z grobo skorjo, trdno v zemlji in podprto s koreninami: natančen opazek o votlem deblu, ki se ohranja skozi zunanji ovoj.

Obe pisavi sta neodvisno opazili isto lastnost pri istem drevesu: zmožnost kljubovanja času daleč onkraj točke, kjer bi drugo življenje ugasnilo.

Nordijsko izročilo dodaja oster poudarek, ki ga Idad ne pozna. Tisa je skoraj v celoti strupena in ponuja najboljši les za loke; islandski kenning za to runo se glasi bendr bogi, napeti lok. Irski kenningi po drugi strani ostajajo povsem pri toku časa in ne omenjajo ne strupa ne orožja.

To je resnična razlika v poudarku: irska črka govori o času, skandinavska pa povezuje čas z bojevniškim orodjem.

Pri branju

Idad pomeni tisto, kar je bilo tu na začetku in bo tu ostalo tudi potem.

Pri branju označuje trden, trajen temelj: izročilo, družino, pradavno zavezo ali človeka, ki je obstajal pred trenutnimi razmerami in jih bo preživel. Njena časovna razsežnost ni človeška in pri vprašanjih o času napoveduje zelo dolga obdobja.

Caínem sen ji daje neposreden pomen povezanosti s predniki. To je črka tistega, kar je bilo podedovano namesto narejeno na novo, in ljudi, ki so hodili pred nami.

Prav tako je pomemben njen položaj. Idad je zadnja črka, peta zareza, sklep vsega, kar sistem lahko prešteje. Prinaša jasen občutek dovršitve zaporedja: ne konec v smislu smrti, ampak trenutek, ko je neka oblika povsem izpolnjena in vsak nadaljnji korak zahteva drugačen pristop.

Sodobni razlagalci pod vplivom Roberta Gravesa tiso radi povezujejo s smrtjo in ponovnim rojstvom. Stari kenningi govorijo o starosti in poreklu, razlika, ki jo velja ohraniti: tiso hvalijo, ker je preživela stoletja, ne zaradi načina, kako mineva.