Mannaz

Oblika

Dve navpični stebli, ki ju pri vrhu povezujeta poševni potezi, ki se med seboj križata. Gre za obliko rune Ehwaz (ᛖ), le da se povezovalni črti prekrižata, namesto da bi se stikali v točki, obe runi pa v nizu stojita druga ob drugi.

Mlajši futhark je konstrukcijo z dvojnim steblom povsem opustil in runo preoblikoval v ᛘ, enojno steblo z dvema dvignjenima krakoma. Ta oblika je na videz zelo blizu runi Algiz, kar je v poznejšem rokopisnem izročilu povzročalo precejšnjo zmedo.

Ime

Pragermanski koren mann-, ki pomeni človeško bitje. Iz njega izvirajo staroangleški man, staronordijski maðr, gotski manna, nemški Mann in Mensch ter sodobni angleški man.

Pomensko zožitev velja jasno pojasniti. V staroangleščini je beseda man označevala osebo katerega koli spola. Izraza za izrecno odraslega moškega ali žensko sta bila wer in wif. Beseda wer je danes ohranjena le še v izrazu werewolf (volkodlak, dobesedno človek-volk). Sodobna omejitev besede man zgolj na odrasle moške se je v angleščini uveljavila šele pozneje in ne odraža izvirnega pomena runskega imena.

Mannaz je torej runa človeka kot bitja in ne runa moškega spola. Sodobni priročniki za rune, ki jo postavljajo ob Berkano kot moško-ženski par nasprotij, vnašajo razlikovanje, ki ga izvirna beseda nikoli ni vsebovala.

Vse tri pesmi omenjajo smrt

To je najbolj presenetljiva značilnost rune Mannaz, ki se dosledno ponavlja v vseh treh virih, kar je v runskem korpusu redkost.

Staroangleška kitica se začne toplo: veseli človek je drag svojemu rodu. Nato pride oster prelom: Sceal þeah anra gehwylc oðrum swican, vendar se mora vsakdo izneveriti drugemu. Glagol swican ne pomeni nujno izdaje, temveč odpoved, popuščanje ali nezmožnost vztrajanja. Vsakdo bo nazadnje pustil druge na cedilu preprosto zato, ker vsak človek umre. Sledi krščanski okvir: Gospod želi, da se to ubogo meso izroči zemlji.

Norveška kitica celotno misel strne v štiri besede: maðr er moldar auki, človek je pridavek prahu. Kdor koli že ste, ste tisto, česar bo zemlja nazadnje imela več.

Islandska pesem isto besedno zvezo postavi v sredo med tri metafore. Maðr er manns gaman, človek je človeku v veselje. Nato prah. Nato skipa skreytir, krasilec ladij.

Če islandsko kitico preberemo po vrsti, dobimo popolno opredelitev človeškega obstoja: drug drugemu smo v veselje, nazadnje odidemo v zemljo, v vmesnem času pa ustvarjamo lepoto. Trije stavčni členi. To je najbolj jedrnato besedilo v celotnem korpusu runskih pesmi.

Človek obstaja le v množini

Niti staroangleška niti islandska kitica ne opisujeta posameznika kot osamljene enote. Obe osebo opredeljujeta skozi odnos do drugih: drag sorodnikom, v veselje sočloveku.

To spoznanje je pomemben popravek sodobnega razumevanja Mannaz kot rune posameznikovega jaza. V družbi, kjer so sorodstvene vezi določale pravni položaj, zaščito in odškodninsko vrednost, človek brez rodu skorajda ni bil oseba. Izgnanec v kitici za runo Gebo ponazarja isto resničnost z nasprotne strani.

Mannaz sicer predstavlja jaz, vendar jaz kot stičišče v mreži in ne kot osamljen otok. Kadar se pojavi v postavitvi o osebni identiteti, pravo vprašanje običajno ne glasi, kdo sem, temveč med kom živim.

V napisih

Kot črka za glas m se pojavlja po vsem korpusu.

Runa sodi tudi v skupino znakov, ki se ponavljajo ali zlagajo na brakteatih, ob runah Tiwaz, Algiz in Sowilo, ter ponuja verjetno razlago več nejasnih zarez. Kot vedno pri tovrstnih zaporedjih ostajajo nedešifrirana in bi lahko pomenila abecedno magijo, štetje ali zgolj okras.

Beseda manna ali njene sklonjene oblike se pojavljajo v več besedilih starejšega futharka v vsakdanji rabi. Nobenega potrjenega primera samostojne magične rabe kot amuleta ni.

Pri branju: pokončna lega

Mannaz ponuja dve razlagi, ki vlečeta v različni smeri, katera velja, pa je navadno razvidno že iz samega vprašanja.

Kot posamezna oseba je najbolj dobesedna runa v celotnem nizu. Pogosto označuje določenega človeka v okoliščinah vpraševalca, v postavitvi pa preprosto pomeni, da gre za nekoga konkretnega. Kdo je ta oseba, je po navadi jasno iz sobesedila.

Kot človeštvo je runa skupnega stanja: tistega, kar si delimo vsi, običajnih človeških omejitev in spoznanja, da določena težava ni nič posebnega. Zelo dobro deluje pri vprašanjih, kjer se je vpraševalec postavil za izjemo. Mannaz v takem primeru odgovarja, da izjema ni.

Zajema tudi razum in izrecno človeške zmožnosti: razsodnost, jezik, ustvarjanje. Islandski izraz skipa skreytir (krasilec ladij) predstavlja obrtno spretnost in človeško navado okraševanja tistega, kar je sicer le uporabno.

Minljivost ostaja prisotna, ne glede na to, ali je prijetna ali ne. Vse tri pesmi to potrjujejo. Pokončna Mannaz ni zloslutno znamenje smrti, vendar nosi v sebi jasno obzorje; pri vprašanjih o tem, kako dolgo je mogoče nekaj odlagati, je to obzorje pogosto sam odgovor.

Pri branju: obrnjena lega

Mannaz se povsem jasno obrne.

V obrnjenem položaju predstavlja človeka, ki je odrezan od skupnosti. Pomeni osamljenost, odtujenost, posameznika, ki se je sam osamil ali pa so ga izločili drugi. Glede na to, kako pesmi opredeljujejo človeka, gre za resen in ne zgolj blag preobrat.

Kaže tudi na to, da se določena oseba v postavitvi izkaže za težavo: sovražnika, lažnega prijatelja ali nekoga, čigar interesi niso takšni, kot predvideva vpraševalec. Če pokončna Mannaz sporoča «gre za določenega človeka», obrnjena pogosto dodaja «in ta ni na vaši strani».

Tretja razlaga je samoprevara. Obrnjena Mannaz pogosto opozarja na vpraševalca, ki se v svoji razlagi dogodkov vidi kot izjemo, kar je natanko tisto, čemur pokončna runa nasprotuje.

Sodobne ezoterične plasti

Pripis dreves, elementa zraka in povezave s Heimdallom izvirajo iz obuditve v 20. stoletju, predvsem iz del Thorssona in Aswynnove. Povezava s Heimdallom temelji na edski pesnitvi Rígsþula, v kateri lik, prepoznan kot ta bog, spočne tri družbene stanove človeštva; to je pristno starodavno besedilo, ki pa te rune nikjer ne omenja.

Opredelitev Mannaz kot moškega nasprotja runi Berkano je sodobna in se naslanja na angleško besedo man namesto na germanski izraz, iz katerega ta izhaja.

Armanski sistem Guida von Lista vsebuje runo Man, ki je bila med njegovimi privrženci ena najpogosteje uporabljenih oblik; različico z dvignjenima rokama so v nacionalsocialističnih krogih poleg Algiz prevzeli kot Lebensrune (runo življenja). Znak mlajšega futharka ᛘ in Algiz ᛉ sta si po obliki dovolj blizu, da so ju v tisti literaturi pogosto zamenjevali. Nič od tega nima podlage v zgodovinskih napisih.

Z drugimi runami

Mannaz z runo Ehwaz (ᛖ) povezuje dve runi s skupnim ogrodjem ter pomeni konkreten odnos med dvema določenima osebama.

Mannaz z runo Wunjo (ᚹ) ali Gebo (ᚷ) postavlja človeka med njegove bližnje: tovarištvo, medsebojna zavezanost in delujoča skupnost.

Mannaz z runo Isa (ᛁ) že v pokončnem položaju prinaša pomen osamitve, osebe, ki stoji ločeno od drugih.

Mannaz z runo Ansuz (ᚨ) sporočilo zoži na konkretnega prinašalca in navadno pomeni nasvet točno določene osebe namesto splošnih informacij.

Mannaz z runo Dagaz (ᛞ) ali Jera (ᛃ) človeško življenje postavlja nasproti širšemu ciklu; pri časovnih vprašanjih običajno pomeni, da je omejitveni dejavnik vpraševalčeva potrpežljivost in ne sam položaj.