ᚘ

Ifín

prvotno črka P; pozneje trn ali kosmulja

Nekaj, kar je bilo ustvarjeno z določenim namenom, nato pa preusmerjeno drugam

Ogamski znaki so prikazani v naboru Unicode in razvrščeni od leve proti desni. Na stoječem kamnu so črke tekle od spodaj navzgor vzdolž roba, zato je ta vrstica le vizualna prilagoditev in ne faksimile.

Sound
io prvotno /p/; pozneje dvoglasnik io
Položaj
24
Group
Forfeda
Root meaning
iz latinskega pinus (bor ali trn), od tod prvotno ime Pín
Medieval tree gloss
kosmulja (pripisana po preimenovanju črke)
Unicode
U+1698
Časovno obdobje
Nadomeščeno
Da / Ne
Vloga se je spremenila

Pokončno

  • izposojeni glas
  • spremenjena vloga
  • zastarelost
  • trn
  • nekdaj potrebno, zdaj odveč
  • nadomestitev
  • izposojenka

In the rune poems

milsem fedo

najslajše med drevesi: isti izraz, kot je bil pripisan črki Coll, kar kaže na nestabilnost kenningov pri forfedah

Bríatharogam Morainn mac Moín · Ifín
rokopisna branja za to črko so nezanesljiva

noben zanesljiv drugi kenning se ni ohranil

Bríatharogam Maic ind Óc · Ifín

Irščina ni imela glasu P

To je dejstvo, zaradi katerega ta črka sploh obstaja, in gre za precej nenavadno okoliščino.

Praindoevropski *p se je v keltskih jezikih povsem izgubil: izginil je in na svojem mestu ni pustil ničesar. Latinski pater ustreza staroirski besedi athair, latinski piscis pa irski íasc. Začetni soglasnik je preprosto izginil.

Tako prvotna irščina sploh ni imela fonema /p/, zato abeceda z dvajsetimi črkami glasu P ni potrebovala in ga tudi ni vsebovala. Za zapisovanje irščine to ni bila nikakršna pomanjkljivost.

Nato je prispelo krščanstvo in z njim latinščina: Patricius, pascha, popul, pennit. Besede s črko P, ki so bile v nenehni rabi, abeceda pa jih fizično ni mogla zapisati.

Zato so ustvarili novo črko. Poimenovali so jo Pín, iz latinskega pinus (bor ali trn); to ime so izbrali akrofonično, saj se začne z glasom, ki ga je črka morala nositi. Izposojena beseda za poimenovanje izposojenega glasu.

Nato pa so jo odvzeli

To, kar se je zgodilo zatem, je najbolj zgovorna epizoda v celotni rokopisni zgodovini ogama.

Srednjeveški pisarji so si želeli, da bi forfeda tvorile urejeno peto skupino (aicme), ki bi posnemala četrto: pet črk, samih samoglasnikov, po vzoru samoglasniške vrste. Dejanske forfeda niso bile nič takšnega: šlo je za mešanico soglasnikov in dvoglasnikov, ustvarjenih priložnostno za praktične potrebe.

Namesto da bi sprejeli to neurejenost, so pisarji črke preuredili in jim spremenili pomen. Ébad, ki je na resničnih kamnih nosil glas /k/, je postal ea. Črki Pín, ki je obstajala z enim samim namenom, torej zapisovanjem glasu P, pa so to vrednost odvzeli, ji pripisali dvoglasnik io ter jo preimenovali v Ifín.

Abeceda je rešila resnično težavo, nato pa rešitev izničila zaradi želje po simetriji.

Tako je abeceda znova ostala brez glasu P. Zato so morali izumiti še eno dodatno črko, ki je nadomestila pravkar nevtralizirano: Peith, prirejeno različico črke Beithe, imenovano beithe bog oziroma „mehka breza“.

To zaporedje (potreba, rešitev, pospravljanje, ponovna ista potreba in druga rešitev) ponuja najbolj jasen vpogled v to, kaj je rokopisno izročilo v resnici počelo s to pisavo. Simetrija je bila pomembnejša od uporabnosti, saj takrat te abecede nihče več ni uporabljal za dejansko pisanje.

Kosmulja

Z novim imenom in novo glasovno vrednostjo je Ifín potreboval tudi svoje drevo, zato so mu pripisali kosmuljo, ispín ali sorodne oblike.

Razlog za to je očitno glasovni in ne pomenoslovni: imeni Ifín in ispín sta si dovolj blizu, da spominjata druga na drugo. Gre za besedno igro, ki nadomešča pravo etimologijo.

Kenningi so temu primerno nestabilni. Najpogosteje pripisana besedna zveza, milsem fedo (najslajše med drevesi), je isti izraz, kot ga seznami Bríatharogaim pripisujejo črki Coll, torej leski. Izraz se je bodisi sčasoma prenesel nanjo bodisi je pisar zapolnil vrzel z besedno zvezo, ki je v sistemu že obstajala.

To podvajanje je zgovorno predvsem po tem, kar razkriva o forfedah na splošno. Te dopolnilne črke nimajo trojnega samostojnega izročila kenningov, kakršnega pozna prvotnih dvajset črk. Njihovi kenningi so fragmentarni, polni protislovij in včasih izposojeni od drugod, saj nikoli niso bili del mnemoničnega sistema, za katerega so bili seznami Bríatharogaim prvotno ustvarjeni.

Pri branju

Pri tej črki ni nobenega ustaljenega tradicionalnega pomena; kdor ga ponuja z gotovostjo, si ga ustvarja na novo.

Tisto, kar podpira zgodovina te črke, pa je nenavadno določno in vredno uporabe: nekaj, kar je bilo ustvarjeno za resnično potrebo, nato pa preusmerjeno drugam. Ifín je rešitev, ki je delovala, a so jo opustili iz razlogov, ki niso imeli nobene zveze z njeno učinkovitostjo, ter jo nadomestili z drugo rešitvijo, ki je opravljala natanko isto nalogo.

Pri postavitvi to sporoča vlogo, ki jo je nekdo na novo opredelil zaradi lastne želje po redu, ali pa osebo oziroma dogovor, ki so ga umaknili, čeprav je še vedno deloval. Gre za resničen položaj, ki je precej pogost, nobena druga črka v abecedi pa ga ne opisuje.

Pomen trna iz besede pinus je na voljo kot drugotno branje, pomen kosmulje pa takrat, ko želite uporabiti srednjeveško razlago. Obe je treba jasno označiti.

Questions to sit with

  • Kaj je delovalo, pa je bilo preusmerjeno drugam iz razlogov, ki niso imeli nobene zveze z njegovo učinkovitostjo?
  • Ali se tukaj nekaj ureja za ceno dejanske uporabnosti?
  • Črko P so odvzeli in nato morali izumiti novo. Kaj se pravkar odpravljate razveljaviti, čeprav boste to kmalu spet potrebovali?

Pogosta vprašanja

Ker je irščina ta glas povsem izgubila. Praindoevropski *p je v keltskih jezikih izginil (latinski pater ustreza staroirski besedi athair, piscis pa besedi íasc), zato prvotna irščina glasu /p/ sploh ni imela in abeceda z dvajsetimi črkami ga ni potrebovala. S krščanstvom pa so prispele latinske besede, kot sta Patricius in pascha, ki jih brez ustrezne črke ni bilo mogoče zapisati.

Ker so si srednjeveški pisarji želeli, da bi forfeda sestavljale urejeno peto skupino (aicme) petih samoglasnikov po vzoru samoglasniške vrste. Črke so temu ustrezno preuredili, zato je Pín izgubil svojo glasovno vrednost /p/, dobil dvoglasnik io in novo ime. Simetrija je imela prednost pred uporabnostjo.

Izumiti so morali še eno črko, ki je nadomestila pravkar nevtralizirano: Peith, spremenjeno črko Beithe, imenovano beithe bog („mehka breza“). Zaporedje potrebe, rešitve, urejanja, ponovne iste potrebe in druge rešitve nazorno kaže delovanje rokopisnega izročila, saj takrat s to abecedo nihče več ni zares pisal.

Očitno zaradi besedne igre in ne zaradi etimologije: imeni Ifín in ispín sta si dovolj blizu, da spominjata druga na drugo. Tudi njeni kenningi so nezanesljivi; najpogosteje pripisana besedna zveza milsem fedo (najslajše med drevesi) je ista, kot jo seznami Bríatharogaim namenjajo črki Coll, torej leski.

Tradicionalni pomen se ni ohranil, zato si vsako razlago ustvarjamo na novo. Zgodovina črke pa podpira zelo določno sporočilo: nekaj, kar je bilo ustvarjeno za resnično potrebo, nato pa preusmerjeno drugam, čeprav je še vedno delovalo. To označuje vlogo, spremenjeno zaradi tuje želje po redu, ali pa še vedno uporaben dogovor, ki so ga kljub temu opustili.

Ogam

Najnovejše objave

Odkrijte starodavno modrost tarot kart in odklenite skrivnosti svoje duhovne poti. Naš blog je vaša vrata do razumevanja bogate simbolike, pomenov in praktičnih aplikacij branja tarota.