Afriške kozmologije

Dva sistema, ena pot spoznanja

Ta stran predstavlja dve zahodnoafriški tradiciji, ki ju pogosto uvrščajo k astrologiji, čeprav delujeta na povsem drugačen način. Jorubi v jugozahodni Nigeriji, Beninu in Togu usodo berejo skozi Ifá, orakelj, ki izbere eno od 256 znamenj ter se nato opre na poezijo, shranjeno pod tem znamenjem. Dogoni na pečinah Bandiagare v Maliju ohranjajo izjemno zapleteno pripoved o stvarjenju in so zasloveli po zvezdnem izročilu o Siriju. Nobeden od obeh sistemov ob rojstvu ne riše planetarne karte. Z astrologijo pa delita prepričanje, da je svet urejen in berljiv ter da človeško življenje nepreklicno pripada temu redu.

Oba sistema temeljita tudi na pogledu na znanje, ki se razlikuje od šolskega modela. Spoznanje v teh izročilih prinašajo čuti, podedovani nauk, intuicija in vedeževanje, ki seže tja, kamor čuti ne morejo. Resničnost se manj presoja po tem, ali je abstraktno pravilna, kot po tem, ali ponovno vzpostavlja ravnovesje: med človekom in njegovo skupnostjo, med živimi in predniki ter med ljudmi in nevidnimi silami. Primerjava Léopolda Sédarja Senghorja z Descartesom, pogosto povzeta kot »Čutim, torej sem«, ter južnoafriška beseda ubuntu, človek je človek le po drugih ljudeh, sta misli, ki se najpogosteje navajata za opis te drže, čeprav noben od izrazov ne izvira neposredno od Jorubov ali Dogonov.

Ustno izročilo in njegovi kritiki

Jorubi in Dogoni so svoje znanje ohranjali v spominu in živi besedi namesto v knjigah. Amadou Hampâté Bâ je pomen tega izrazil povsem neposredno, ko je leta 1960 pred Unescom dejal, da je v Afriki vsak starec, ki umre, kot zgorela knjižnica.

Zaradi ustne narave so kolonialni pisci ta izročila zlahka odpravili kot zgolj ljudske običaje namesto resnične misli. Ostrejša kritika pa je prišla iz same afriške filozofije. Beninski filozof Paulin Hountondji je zavrnil tisto, kar je poimenoval etnofilozofija – pristop iz dela Bantu Philosophy (1945) Placida Tempelsa in ruandskega učenjaka Alexisa Kagameja, ki je skupna, anonimna verovanja ljudstva predstavljal kot njegovo filozofijo. Za Hountondjija je to ponavljalo kolonialno sliko Afričanov kot skupnosti brez posameznih mislecev, medtem ko resnična filozofija zahteva zapisana besedila, o katerih se lahko poznejši bralci kritično prepirajo.

Zgodovinar Jan Vansina je odgovoril iz druge smeri. Pokazal je, da imajo ustna izročila svoja pravila izvajanja, pomnjenja in popravljanja ter da jih je mogoče pretehtati kot zgodovinske vire. Pri tem je odkrito priznal njihovo spreminjanje: spomin je izbiren in dlje ko izročilo sega v preteklost, bolj se stiska. Ifá je najmočnejši dokaz proti očitku, da mora biti ustno znanje nujno togo. Njegovi verzi so dovolj ustaljeni, da jih prepoznajo v različnih regijah, in hkrati dovolj gibčni, da jih vedeževalec prilagodi vsakemu novemu spraševalcu.

Jorubska kozmologija: Orun, Aye in oriše

Na vrhu jorubskega vesolja je Olodumare, vrhovno bitje, odmaknjeno od vsakodnevnega čaščenja. Pod njim so oriše, božanstva, ki upravljajo naravne sile in človeško delo, ter predniki. Svet je razdeljen na Orun, nevidni svet, in Aye, vidno zemljo, ki so jo po izročilu oriše prvič dosegle v mestu Ile-Ife, ki ga Jorubi štejejo za zibelko človeštva. Orišam stojijo nasproti ajogun, uničujoče sile smrti, bolezni, izgube in nesreče.

Za vedeževanje sta najpomembnejši dve osebnosti. Orunmila je oriša modrosti in zavetnik sistema Ifá. Med njegovimi častnimi imeni je Eleri ipin, priča usode, saj je bil zraven, ko si je vsaka duša izbirala svojo življenjsko pot. Ešu je božanski sel, ki stoji na razpotjih in nosi daritve od ljudi k višjim silam. Ni ne dober ne hudoben: uveljavlja pravila izmenjave med orišami in ajoguni, zaradi česar so ga v preteklosti tako pogosto napačno prevajali kot hudiča.

Ori, usoda in zakaj je vedeževanje potrebno

Jorubski človek ima tri dele: ara, telo; emi, dih življenja; in ori, notranjo glavo, ki nosi posameznikovo usodo. V znani pripovedi sistema Ifá se trije prijatelji, Oriseeku, Orileemere in Afuwape, odpravijo v nebesa, da bi si izbrali glave. Le Afuwape se posvetuje z orakljem Ifá in opravi predpisano daritev ter le on izbere dober ori. Nauk zgodbe ni v tem, da je usoda dokončno zabetonirana pred nebeškimi vrati, temveč da modri nasvet in daritev določata, kako se bo življenje odvilo.

Ko se človek enkrat rodi, usodo, ki si jo je izbral, pozabi. Od nje se lahko oddalji zaradi lastnih napak, zavisti in čarovništva ali zaradi vpliva sil ajogun. Ifá je orodje za ugotavljanje, kje človek stoji glede na svoj ori in kaj je treba storiti, da se znova uskladita. Usoda v tem pogledu pomeni življenjsko smer in ne nepreklicne obsodbe.

Izročilo izvor oraklja pojasnjuje z zgodbo o umiku. Orunmila je nekoč živel na zemlji, a ko ga je eden od lastnih otrok užalil, se je vrnil v nebesa. Na zemlji je zavladal nered: ženske niso mogle rojevati, dežja ni bilo in nič ni uspevalo. Ko so ga otroci rotili, naj se vrne, je to zavrnil, dal pa jim je šestnajst palmovih oreščkov ter jim naročil, naj se z njimi posvetujejo, kadar koli ga bodo potrebovali. Drugi verzi pripisujejo pomembno vlogo pri nastanku vedeževanja Ošun, oriši sladkih voda, ki je tesno povezana z orakljem šestnajstih kaurijev.

256 znamenj Odu

Aritmetika sistema Ifá je preprosta in izjemno učinkovita. Znamenje sestavljata dva stolpca po štiri črtice, pri čemer je vsaka črtica enojna ali dvojna. Štirje znaki v stolpcu omogočajo šestnajst različnih stolpcev, dva stolpca pa dajeta 16 × 16 = 256 znamenj Odu. Kadar sta oba stolpca enaka, je znamenje eno od šestnajstih Meji, dvojčkov, ki veljajo za glavne Odu. Preostalih 240 znamenj so sestavljene kombinacije, poimenovane po obeh polovicah, kot je Ogbe-Oyeku.

Spodaj so navedeni običajni vrstni red in pomeni šestnajstih znamenj Meji v jorubski praksi. Teme služijo kot vodilo in ne kot tog slovar: vsak Odu vsebuje na stotine verzov, ki kažejo v različne smeri, razvrstitev nižjih znamenj pa se med jorubskimi mesti, ljudstvom Fon v Beninu in kubanskim izročilom nekoliko razlikuje. Eji Ogbe povsod zaseda prvo mesto.

Šestnajst likov s štirimi znamenji ni posebnost zgolj jorubskega sveta. Ljudstvo Fon v Beninu ta sistem imenuje Fa, Ewe pa Afa. Madagaskarski sistem sikidy uporablja natanko istih šestnajst likov, prav tako arabska peščena geomantija ʿilm al-raml, ki je v Evropo prišla kot geomantija. Bascom in drugi raziskovalci so v tem videli dokaz o zgodovinskih stikih prek Sahare. Sami liki tega seveda ne morejo neizpodbitno dokazati, saj ima vsak sistem štirih dvojiških znakov točno šestnajst oblik; skupna poimenovanja, zaporedja in načini uporabe pa predstavljajo precej trdnejše dokaze.

Postopek vedeževanja

Posvetovanje vodi babalawo, »oče skrivnosti«, ali posvečena svečenica, iyanifa. Njuna orodja so šestnajst oreščkov ikin, palmovih oreščkov z vsaj štirimi očesi; veriga opele; opon Ifa, vedeževalski pladenj; iroke, tolkač, pogosto izrezljan iz slonovine ali lesa; agere, posoda s pokrovom za oreščke; iyerosun, svetlo rumen prah, ki ga v lesu drevesa irosun ustvarijo lesne žuželke; ter ibo, drobni predmeti za odgovarjanje z da ali ne, na primer par povezanih kaurijev in košček kosti.

Pri palmovih oreščkih vedeževalec drži vseh šestnajst v levi roki in jih poskuša z enim samim zamahom desnice zajeti čim več. Če v levi roki ostane en orešček, v prah zariše dve črtici; če ostaneta dva, nariše eno črtico; pri vsakem drugem številu poskus ponovi. Osem veljavnih zajemov ustvari celotno znamenje, ki se zabeleži v dveh stolpcih po štiri znake, pri čemer se najprej zapolni desni stolpec. Veriga opele opravi isto delo v enem samem metu: osem polovičk semenskih strokov na verigi pristane z vbočeno ali izbočeno stranjo navzgor, vsaka stran verige pa izriše po en stolpec.

Obred se začne z udarjanjem tolkača iroke ob pladenj, da se pokliče Orunmila. Spraševalec svoje vprašanje običajno zašepeta kovancu ali predmetu ibo, namesto da bi ga povedal vedeževalcu na glas, tako da diagnoza izvira neposredno iz oraklja in ne iz vedeževalčevega ugibanja.

Vedeževalski pladenj

Pladenj opon Ifá je izrezljan iz enega kosa lesa – okroglega, kvadratnega ali pravokotnega – s plitvo vdolbino za prah. Rob je prostor, kjer spregovori rezbar. Zgornji del pladnja, oju opon, obraz, leži nasproti vedeževalca in skoraj vedno prikazuje obraz Ešuja, ki opazuje branje, katerega sporočilo bo ponesel v nebesa. Dno, ese opon, stopalo, je najbližje vedeževalcu, obe strani pa tvorita nadaljnji četrtini, tako da pladenj izrisuje križišče svetov.

Ob robu se pojavljajo ribe blatnice in želve, bitja vode in kopna ter s tem podoba vedeževalca, ki prehaja med svetovoma; ptice; prepletene kače; konjeniki kot simbol kraljevske moči; ter klečeče ženske s skledami v drži nekoga, ki orišo prosi za milost. Umetnostni zgodovinarji Rowland Abiodun, Henry John Drewal in John Pemberton III so opisali, kako nekateri robovi pripovedujejo enotno sklenjeno zgodbo, medtem ko drugi nizajo nepovezane like drugega ob drugem kot številne neodvisne sile, ki hkrati pritiskajo na vedeževalca in spraševalca.

Verzi Ifá in žrtvovanje

Ko je znamenje enkrat zarisano na pladnju, se vedeževanje iz računanja prevesi v literaturo. Vsak Odu vsebuje številne na pamet naučene pesnitve, imenovane ese Ifa, babalawo pa preživi leta vajeništva, da si jih vtisne v spomin. UNESCO je korpus Ifá leta 2005 razglasil za mojstrovino ustne in nesnovne dediščine človeštva ter ga leta 2008 vpisal na reprezentativni seznam.

Wande Abimbola je pokazal, da popoln verski spev ese Ifá sledi pravilnemu vzorcu osmih delov. Začetni deli so najbolj ustaljeni, medtem ko so poznejši bolj odprti za vedeževalčeve lastne besede; krajši verzi pa nekatere dele lahko tudi izpustijo.

Vedeževalec zrecitira več verzov iz razbranega znamenja, spraševalec pa med njimi izbere zgodbo, ki ustreza njegovemu položaju. Zgodbe delujejo prek prispodob. Verz o slonu, ki se ne zmeni za opozorilo vedeževalca in pade pod roko lovca, spraševalec razume kot svarilo zase in ne kot pouk o zoologiji.

Večina posvetovanj se sklene z ebo, daritvijo: darom hrane, živali, blaga, denarja ali dela, ki se razdeli med oriše, prednike in sosede. Ešu ponese pripadajoči del višjim silam ter zadrži uničujoče sile ajogun. Žrtvovanje tu pomeni obliko izmenjave, ki obnavlja odnose, in ne zagotovljenega nakupa želenega izida. Ker verzi prenašajo tudi zeliščna zdravila, zgodovino, tabuje in etična načela, Ifá deluje kot celovita enciklopedija, urejena po kazalu 256 znamenj.

Razkropljeno prek Atlantika

Jorubsko izročilo padec cesarstva Oyo povezuje s prekletstvom. Okrog devetdesetih let 18. stoletja naj bi vladar Alaafin Awole, ki ga je lastna vojska zavrnila, izstrelil puščice proti severu, jugu, vzhodu in zahodu ter razbil glineno posodo z besedami, da se bodo njegovi ljudje, tako kot razbite posode ni mogoče več sestaviti, kot sužnji razkropili na vse strani sveta. Ko je cesarstvo v zgodnjem 19. stoletju dokončno razpadlo, so vojne na tisoče jorubskih ujetnikov ponesle čez Atlantik, predvsem na Kubo in v Brazilijo. Tam sta se Ifá in čaščenje oriš ponovno rodila v santeríji (lucumí) in kandombleju, zaradi česar se danes o 256 znamenjih Odu posvetujejo tako v Havani, Salvadorju, Miamiju in New Yorku kot v Nigeriji.

Kozmologija Dogonov: Amma, Nommo in Bleda lisica

Dogoni so se naselili na pečinah Bandiagare in pod njimi – gre za peščene stene, visoke do 500 metrov – med približno štirinajstim in šestnajstim stoletjem. Klifi so jih varovali pred napadi vojsk z ravnic in pomagali ohraniti njihovo religijo pred širjenjem islama v regiji. Vaško življenje je organizirano okrog te vere: hogon je najvišji svečenik določenega območja, nizka streha zgradbe toguna, kjer se možje zbirajo k pogovoru, pa je prenizka, da bi v njej lahko stali pokonci, kar po izročilu poskrbi, da vsi prepiri ostanejo sedeči in mirni.

Zunanji svet dogonsko misel pozna predvsem po zaslugi francoskega etnografa Marcela Griaulea in njegove sodelavke Germaine Dieterlen. Griaule je v te kraje prvič prispel z odpravo Dakar–Džibuti leta 1931. Leta 1946 se je triintrideset dni pogovarjal s slepim starešino Ogotemmêlijem, čigar pripoved je postala knjiga Dieu d'eau (1948). Zahtevnejša monografija Le Renard pâle (Bleda lisica) je sledila leta 1965, devet let po Griauleovi smrti.

V tej pripovedi je stvarnik Amma oblikoval svet znotraj jajca, kjer so se semena vseh stvari razvijala v parih dvojčkov. Bitja Nommo, dvoživke in dvojčki, povezani z vodo, govorom in redom, naj bi na svet prišli v popolnem sožitju. Eno od bitij, Ogo, pa je v iskanju svoje dvojčice predčasno predrlo ovojnico ter odtrgalo del posteljice, iz katere je nastala zemlja. Njegov upor je v stvarstvo vnesel nered, sušo in nepopolnost, Amma pa ga je spremenil v bledo lisico Yuruguja. Da bi se red ponovno vzpostavil, je bil žrtvovan eden od Nommov, ki se je nato v barki s prvimi predniki spustil na zemljo ter prinesel govor, obrti in poljedelstvo. Dogonski obredi po tej razlagi pomenijo nenehno popravljanje sveta, ki je bil poškodovan ob samem rojstvu. Dogoni še danes berejo lisičje sledi na vedeževalskih mizah v pesku, saj upornik, ki pozna skrivnosti stvarjenja, ve tudi, kaj prinaša prihodnost.

Griauleov namen je bil deloma polemičen. Dokazati je želel, da ima afriško ljudstvo enako popoln in usklajen filozofski sistem kot katero koli drugo na svetu, ter s tem ugovarjati kolonialni znanosti, ki je Afričane obravnavala kot ljudstva brez sistematičnega mišljenja.

Polemika o Siriju

Leta 1950 sta Griaule in Dieterlenova objavila članek o tem, kar sta poimenovala sudanski sistem Sirija. Poročala sta, da dogonski posvečenci vedo, da ima Sirij (sigi tolo) nevidnega spremljevalca (po tolo), poimenovanega po foniju, najmanjšem gojenem žitu. Po njunih navedbah naj bi bil po tolo najmanjša in najtežja med vsemi zvezdami, sestavljena iz kovine sagala, Sirij pa naj bi po eliptični tirnici obkrožila enkrat v petdesetih letih. Dodala sta še tretjo zvezdo, emme ya tolo, zvezdo ženskega sirka, z lastnim satelitom. Griaule in Dieterlenova sta s tem ciklom povezala tudi šestdesetletni obred Sigui.

Vzporednice s sodobno astronomijo so presenetljive. Sirij B resnično obstaja; je bela pritlikavka, približno enake velikosti kot Zemlja in z maso, primerljivo s Sončevo, tako gosta, da bi čajna žlička njene snovi tehtala več ton. Njena orbita traja 50,1 leta in je elipsa s Sirijem A v enem od gorišč. Njeno prisotnost je iz nihanja Sirija leta 1844 napovedal Friedrich Bessel, prvi pa jo je leta 1862 skozi teleskop ugledal Alvan Graham Clark; s prostim očesom je ni mogoče videti.

Knjiga Roberta Templa The Sirius Mystery (1976) je predlagala, da so bila dvoživkam podobna bitja Nommo v resnici obiskovalci iz sistema Sirija, ki so poučili Dogone in pred njimi že Babilonce, pri čemer je babilonskega ribjega moža Oannesa razlagal kot isto bitje. Carl Sagan je v delu Broca's Brain (1979) odgovoril, da so stiki z Evropejci veliko verjetnejši vir. O Siriju B se je v dvajsetih letih 20. stoletja veliko pisalo, ko so znanstveniki doumeli njegovo izjemno gostoto, dogonsko izročilo o Jupitrovih lunah in Saturnovih prstanih, ki ga je prav tako navajal Temple, pa se je ujemalo z znanjem tedanjega izobraženega Evropejca in ne z vedenjem medzvezdnih popotnikov.

Odločilna raziskava je prišla izpod peresa nizozemskega antropologa Walterja van Beeka. Njegova ekipa je med Dogoni delovala vrsto let ter leta 1991 v reviji Current Anthropology objavila ponovno presojo. Nobeden od njihovih sogovornikov ni poznal zvezde po tolo kot spremljevalke Sirija, mnogi pa za tovrstno izročilo o Siriju sploh še niso slišali. Van Beek je sklenil, da se je ta nauk razvil med dolgimi Griauleovimi izpraševanji, pri čemer so ga oblikovali raziskovalčevo lastno poznavanje astronomije ter želja domačinov, da uglednemu tujcu ponudijo želene odgovore. Geneviève Calame-Griaule, Griauleova hči, je ugovarjala, da je ezoterično znanje v rokah redkih posvečencev in ga ne delijo z vsakim vaščanom. Večina današnjih antropologov sprejema van Beekovo razlago: izročilo se najbolje pojasni z nedavnimi stiki in hkrati ponazarja, kako prožno živa ustna kozmologija sprejema nove vsebine.

Ena odprta podrobnost pa zgodbo še vedno ohranja pri življenju. Leta 1995 sta francoska astronoma Daniel Benest in Jean-Louis Duvent na podlagi nepravilnosti v tirnici predlagala, da bi Sirij lahko imel drobno tretje telo z maso približno 0,05 Sonca – rjavo pritlikavko s šestletno tirnico. Tega telesa z opazovanji niso nikoli potrdili, poznejše meritve s Hubblovim vesoljskim teleskopom pa so obstoj takšnega spremljevalca dokončno izključile. Tudi če bi obstajal, se ne bi ujemal z zvezdo emme ya, ki jo dogonska besedila opisujejo kot večjo od po tola in ji ne pripisujejo šestletnega obhodnega časa.

Kaj si obe izročili delita

Ifá in kozmologija Dogonov do sorodnih zamisli prispeta po različnih poteh. Ifá svoje znanje ohranja z aritmetiko: 256 likov deluje kot zanesljivo kazalo obsežnega ustnega slovstva, materialna orodja – oreščki, veriga in pladenj – pa služijo kot spominski pripomočki izurjenega vedeževalca. Dogonska misel znanje hrani skozi pripoved, prostor in obred: boj med Nommom in Bledo lisico je vrisan v načrte vasi, poljedelska obdobja in šestdesetletni krog obreda Sigui.

V obeh primerih je svet berljiv. Red in nered sta vanj vgrajena od samega začetka, spoznanje prehaja iz nevidnega v vidni svet, ljudje pa pri ohranjanju ravnovesja sodelujejo z obrednimi dejanji in plemenitim značajem. Noben od sistemov ne obljublja, da je prihodnost dokončno zacementirana ali da jo posvetovanje lahko samo po sebi spremeni. Ponujata pa način, kako prepoznati, kje človek stoji – in kaj naj stori v naslednjem koraku.