Islamska in arabska astrologija

Kaj je islamska in arabska astrologija

Islamska ali arabska astrologija je astrologija, ki se je v arabščini in perzijščini razvijala po vsem islamskem svetu med 8. in 14. stoletjem. Njeni ustvarjalci so bili muslimani, judje, kristjani in sabijci, zato zgodovinarji pogosto raje uporabljajo poimenovanje »arabska« glede na jezik namesto »islamska« glede na vero. Avtorji so jo imenovali 'ilm ahkam al-nujum – znanost o sodbah zvezd – in jo strogo ločevali od matematične astronomije ('ilm al-hay'a), ki ji je zagotavljala računske podatke. Astrolog (munajjim) je bil tako dvorni uradnik kot osebni svetovalec. Izdeloval je rojstne karte, a je obenem napovedoval usodo dinastij, izbiral ugodno uro za vojaški pohod ali kronanje ter odgovarjal na konkretna vprašanja vezirjev in trgovcev. To izročilo ni le pasivno ohranjalo grške astrologije. Združilo je grško geometrijo, perzijske cikle svetovne zgodovine in indijsko matematiko v enoten sistem, ga utemeljilo s pojmi Aristotelove fizike ter izročilo posredovalo srednjeveški Evropi.

Bagdad: mesto, ki so ga utemeljile zvezde

Abasidska dinastija je prevzela oblast leta 750 in si zamisel o kraljevskem dostojanstvu v veliki meri izposodila od sasanidske Perzije, vključno z navado, da se vladarska usoda bere v zvezdah, in z vladarsko podporo učenosti. Njena najbolj znana astrološka gesta je bila ustanovitev Bagdada. Kalif al-Mansur je svoja astrologa, Perzijca Navbahta in Juda Mašaallaha iz Basre, prosil, naj določita najugodnejši trenutek za polaganje prvih opek njegovega Okroglega mesta; izbrala sta popoldne 31. julija 762. V rojstni karti mesta, kot so jo rekonstruirali sodobni zgodovinarji, vzhaja Strelec, njegov vladar Jupiter – veliki dobrotnik – pa leži v prvi hiši, kar je bila obljuba dolge in plodne vladavine. Mars, planet vojne, je postavljen v šesto hišo. Šesta je šibka, kadentna hiša, kar omejuje škodo, ki bi jo Mars lahko povzročil, hkrati pa je po helenistični shemi hiša Marsovega veselja, s čimer naj bi mesto ohranilo vojaško moč, ne da bi jo obrnilo proti samemu sebi. Zgodovinarji še danes razpravljajo o podrobnostih, tudi o tem, ali sta astrologa delala s sideričnim perzijskim zodiakom ali s tropskim.

Prevajalsko gibanje

V naslednjih dveh stoletjih je Bagdad postal središče izjemnega prevajalskega podviga. Kalifi, zlasti al-Mamun (vladal 813–833), in premožne dvorne rodbine so bogato financirali prevajanje grških, sirskih, perzijskih in sanskrtskih del v arabščino. Knjižnično in akademsko izročilo, znano kot Hiša modrosti (Bayt al-Hikma), je postalo simbol tega celotnega gibanja. Ptolemajev Tetrabiblos je postal Kitab al-Arba'a (Knjiga štirih); astrološka pesnitev Doroteja iz Sidona je prispela prek perzijske različice; znan je bil Vetij Valens; perzijske in indijske astronomske tabele (zidž) pa so astrologom zagotovile nepogrešljive lege planetov. Sabijci iz Harana, skupnost, ki je ohranila starodavno zvezdno religijo in hermetično modrost, so imeli pri tem ključno vlogo. Njun najbolj znani učenjak Tabit ibn Kura je obvladal grščino, sirščino in arabščino ter prevedel in popravil matematična dela, od katerih je bila odvisna celotna astrologija.

Al-Kindi: astrologija kot fizika

Helenistična astrologija je bila ovita v stoiško usodo, astralno religijo in hermetični misticizem – vse to pa je bilo težko uskladiti s tavhidom, absolutno Božjo enostjo, in s Stvarnikom, ki deluje povsem svobodno. Astrologi, ki so si želeli mesto v islamskem intelektualnem življenju, so potrebovali naravni mehanizem in ne panteona bogov. Filozof al-Kindi, ki je umrl okoli leta 873, je ponudil prav to. V delu O zvezdnih žarkih (ki se je v latinščini ohranilo kot De radiis) je trdil, da vsaka stvar na svetu oddaja žarke v vse smeri ter da zvezde kot neizmerna, večna telesa iz čiste nebesne substance oddajajo najmočnejše in najbolj urejene žarke med vsemi. Ti žarki se spuščajo v svet pod Luno ter tam delujejo kot vzroki – segrevajo in hladijo, premikajo in spajajo štiri elemente. Na ta način astrologija ni bila več branje znamenj, temveč raziskovanje fizikalne sile, ki deluje na daljavo. Taista zamisel o sevanju je oblikovala srednjeveško optiko in pozneje naravno magijo evropskih piscev.

Abu Mašar in Veliki uvod

Abu Mašar iz Balha (787–886) je osrednja osebnost tega izročila. Zgodbe njegovega učenca Šadhana pravijo, da je začel kot poznavalec hadisov in se k astronomiji ter astrologiji obrnil šele v zrelih letih po sporu z al-Kindijem; postal je najbolj plodovit in slovit astrolog svojega stoletja, nekateri sodobniki (pozneje med njimi al-Biruni) pa so mu očitali, da si je od al-Kindija izposodil več, kot je bil pripravljen priznati. Njegov Veliki uvod v znanost o sodbah zvezd se odpira z obširno obrambo veščine, oprto na Aristotelovo Fiziko ter razpravo O nastajanju in propadanju. Večno krožno gibanje nebes po njegovem deluje na štiri elemente, povzroča njihovo mešanje, segrevanje, ohlajanje in ločevanje. L箇ge planetov, njihovi aspekti in razdalje zato določajo vreme, živa telesa in človeške zadeve spodaj. Bog ostaja prvi vzrok, ki premika zunanjo sfero; planeti so drugotni vzroki, zobniki, prek katerih Njegov red doseže zemljo. Ta razlaga je odgovorila na glavni teološki ugovor tistega časa. Obenem je imela pomen daleč zunaj same astrologije: zgodovinar Richard Lemay je pokazal, da sta bila latinska prevoda te knjige (Janez Seviljski leta 1133 in Herman Koroški leta 1140) med prvimi besedili, ki so Aristotelovo naravno filozofijo vrnila v zahodno Evropo, še preden so tja v latinščini prispela sama Aristotelova temeljna dela.

Zgodovina, zapisana v konjunkcijah

Helenistična astrologija se je osredotočala predvsem na posamezne rojstne karte. Arabsko izročilo je na podlagi sasanidskih perzijskih zamisli o svetovnih dobah mundano astrologijo – astrologijo narodov, dinastij, religij in vremena – spremenilo v obsežno in urejeno področje. Knjiga tisočletij Abu Mašarja je ogromne indijske in perzijske cikle svetovnega časa prilagodila zgodovini svetih spisov, postavila konjunkcijo vseh planetov na začetek Ovna leta 3102 pr. n. št. in nanjo vezala vesoljni potop. Njegova Knjiga o konjunkcijah je delovno metodo zgradila na Jupitru in Saturnu, dveh najpočasnejših s prostim očesom vidnih planetih. Ta dva planeta se srečata približno vsakih dvajset let, vsako naslednje srečanje pa se zgodi približno 243 stopinj naprej od prejšnjega, zaradi česar vrsta konjunkcij ostane v znamenjih enega elementa približno 240 let, preden preide v naslednjega. Po približno 960 letih cikel preide skozi vse štiri elemente in se vrne na svoje izhodišče. Astrologi so te tri ravni brali kot tri velikostne razrede dogodkov:

• posamezna konjunkcija vsakih približno 20 let za upore, lokalne vladarje in kratkotrajne pretrese;
• prehod v nov element vsakih približno 240 let za nova verska gibanja, vzpon in propad držav ter menjavo vladarskih dinastij;
• vrnitev v izhodiščni element vsakih približno 960 let za prenos svetovne oblasti in prihod velikih prerokov.

To shemo so uporabljali tako za pogled nazaj kot naprej. Astrologi so opozarjali, da se je prerok Mohamed rodil leta 571, kmalu po tem, ko so konjunkcije s srečanjem v Škorpijonu prestopile v vodna znamenja, ter so poznejše dogodke zgodnjega islama presojali skozi isti cikel. Pri pogledu naprej so v prihodnjih prehodih iskali znamenja konca abasidske vladavine; poznejši pisci so mongolsko opustošenje Bagdada leta 1258, ko je Hulagu kan usmrtil zadnjega abasidskega kalifa, brali kot izpolnitev teh svaril. Znamenita konjunkcija vseh planetov v Tehtnici leta 1186, ki je po vsej Evropi in Bližnjem vzhodu sprožila val apokaliptičnih prerokb, zgovorno priča o tem, kako resno so jemali ta nauk.

Hiše, pripomočki in natančen čas

Helenistični astrologi so večinoma uporabljali hiše celih znamenj, pri katerih je vsako zodiakalno znamenje ena hiša, šteto od vzhajajočega znamenja. Astronomi v islamskem svetu, vešči sferne trigonometrije in zavezani natančnemu določanju molitvenih časov ter smeri proti Meki, pa so dajali prednost kvadrantnim sistemom, ki nebo delijo glede na opazovalčevo lastno obzorje in poldnevnik. Najbolj razširjen je bil sistem, ki ga je učil al-Kabisi (v latinščini znan kot Alcabitius). Njegov Uvod v veščino sodb zvezd, napisan za dvor Sajfa al-Davlata v Alepu in preveden po zaslugi Janeza Seviljskega, je postal standardni učbenik astrologije na srednjeveških evropskih univerzah. Njegova metoda temelji na času: vzame dnevni pol-lok stopinje ascendenta – čas, ki ga ta stopinja potrebuje za pot od vzhodnega obzorja do Medium Coeli –, ga razdeli na tri enake dele in te delitve po urnih krogih prenese nazaj na ekliptiko, da dobi vrhove enajste, dvanajste, druge in tretje hiše. Za ročni izračun so bile potrebne trigonometrične tabele. Astrolab je ta postopek izjemno pospešil: ta medeninasti instrument s stereografsko projekcijo preslika nebesno kroglo na ravno ploskev, izdelovalci v Bagdadu in pozneje v al-Andaluzu pa so na plošče za določeno geografsko širino vgravirali črte hiš, tako da je zasuk zvezdne karte na pravo uro v hipu razkril vrhove hiš.

Točke ali arabski deleži

Točka (ali lot) je točka v karti, ki jo dobimo tako, da izmerimo razdaljo med dvema dejavnikoma in jo nato znova odmerimo od ascendenta. Grki so uporabljali majhen nabor, med katerimi je najbolj znanih sedem hermetičnih točk, ki jih navaja Pavel Aleksandrijski. Arabski astrologi so jih razširili na skoraj vsako področje človeškega življenja, al-Birunijeva Knjiga navodil v prvinah veščine astrologije iz leta 1029 pa jih podrobno popisuje. Evropa jih je poznala kot arabske dele (Partes). Najbolj znane med njimi so:

• Točka sreče: ascendent plus Luna minus Sonce v dnevni karti; lunarna točka telesa, zdravja in gmotnih okoliščin;
• Točka duha: ascendent plus Sonce minus Luna v dnevni karti; solarna točka volje, delovanja in življenjskega poslanstva;
• Točka bogastva: ascendent plus vrh druge hiše minus vladar druge hiše; za premoženje in posest;
• Točka smrti: ascendent plus vrh osme hiše minus Luna; za teme osme hiše, zaključke, izgube in dediščino, kar se je bralo simbolno in ne kot napoved točnega datuma.

V nočni karti Sonce in Luna v prvih dveh formulah zamenjata mesti. S tem ko so določeno vprašanje spremenili v točko, ki jo je bilo mogoče natančno umestiti in opazovati, so točke astrologu omogočile, da je skoraj vsako zadevo preučil povsem samostojno – od poroke do izida bolezni.

Dostojanstva in almuten

Ob tolikšnem številu planetov, hiš in točk so astrologi potrebovali zanesljiv način za določitev, kateri dejavniki imajo največjo težo. Formalizirali so bistvena (esencialna) dostojanstva – moč, ki jo planet črpa iz svojega znamenja prek sedeža, eksaltacije, tripliciteta, termina in dekana –, ter jim dodali naključna (akcidentalna) dostojanstva, kot so položaj v hiši, hitrost in vidnost. Iz tega je nastal almuten (iz arabskega al-mubtazz, kar pomeni zmagovalec). Astrolog točkuje dostojanstvo vsakega planeta nad ključnimi točkami karte – običajno nad ascendentom, Soncem, Luno, Točko sreče ter predrojstvenim mlajem ali polno Luno –, planet z najvišjim seštevkom pa je almuten celotnega rojstva, ki velja za njegov osrednji vladajoči vpliv in pomemben kažipot pri presoji dolžine življenja. Mašaallah in Abu Mašar sta uporabljala takšne metode, Guido Bonatti pa jih je v 13. stoletju prenesel v latinsko astrologijo.

Horarna in elekcijska astrologija

Vladarski dvor je potreboval tudi hitre odgovore. Kalifi, vezirji in trgovci so spraševali o trgovini, vojni, bolezni in poroki, astrologi pa so jim odgovarjali s horarno astrologijo (karto, postavljeno za trenutek, ko je vprašanje zastavljeno) in elekcijsko astrologijo (izbiro pravega trenutka za začetek določenega podviga). Sahl ibn Bišr, judovski astrolog iz 9. stoletja, v latinščini znan kot Zahel, je obema veščinama postavil praktična delovna pravila. Njegove knjige so določale, kdaj približujoči se aspekt med dvema planetoma pomeni uresničitev zadeve in kdaj jo bo drug planet prekinil, oviral ali izničil. Njegova pravila sploh niso potrebovala podatkov o rojstvu, zato so bila dostopna vsakomur z vprašanjem. Sahl je bil med prvimi avtorji, prevedenimi v Španiji dvanajstega stoletja, njegova pravila pa so prešla v vso poznejšo evropsko horarno prakso.

Kritiki: teologija, astronomija in zgodovina

Od 11. stoletja naprej se je ta velika sinteza znašla pod udarom z več strani. Teolog al-Gazali se je v delu Nesmisel filozofov lotil samih temeljev obrambe Abu Mašarja z zanikanjem, da bi katerikoli vzrok svoj učinek povzročal po nujnosti. Ogenj ne zažge bombaža po svoji naravi; Bog ustvari gorenje ob njunem stiku in običajno ohranja ta ustaljeni red (Božjo navado), da lahko ljudje živijo v urejenem svetu, pri čemer pa ostaja popolnoma svoboden, da ga kadarkoli prekine. Če ustvarjene stvari nimajo lastne moči, planeti ne morejo ničesar povzročiti, napovedovalna astrologija pa postane poskus nedovoljenega branja Božjih odločitev. Ibn Rušd iz Córdobe mu je točko za točko odgovoril v delu Nesmisel nesmisla ter dokazoval, da brez stalnih vzrokov sploh ne more biti nobene znanosti, vendar je bil kljub temu skeptičen do konkretnih napovedi astrologov. Astronomi so odprli drugačne dvome. Ibn al-Hajtamovo delo Dvomi o Ptolemaju je razkrilo fizikalna protislovja v grških modelih, v observatoriju v Maragi, ustanovljenem leta 1259 pod vodstvom Nasirja al-Dina al-Tusija, pa se je matematično preučevanje neba razvilo v samostojno disciplino, ki je ustvarila modele, kot je Tusijev par, ki se znova pojavi pri Koperniku – pri čemer je astrologija med astronomi izgubila precej veljave, čeprav je al-Tusi sam mongolskemu vladarju služil kot astrolog. Nazadnje je zgodovinar Ibn Haldun v svoji Mukadimi iz leta 1377 zavrnil nauk o konjunkcijah kot orodje za razumevanje zgodovine. Države se dvigajo in padajo zaradi asabije (družbene povezanosti, ki združuje skupnost) in ekonomskih silnic, ne pa zaradi prehodov Jupitra in Saturna iz enega elementa v drugega. Trditve astrologov, da vidijo v skrito prihodnost, je imel za neutemeljene in prepovedane.

Zapuščina v Evropi

Kritiki so oslabili astrologijo v islamskem svetu, vendar je takrat to izročilo že prestopilo Sredozemsko morje. V Toledu, na Siciliji in v južni Franciji so prevajalci dvanajstega stoletja, kot sta bila Janez Seviljski in Herman Koroški, dela Abu Mašarja, al-Kabisa, Sahla in Mašaallaha prelili v latinščino. Te knjige so postale učni načrt novih univerz, kjer so astrologijo poučevali skupaj z medicino in matematiko, evropska astrologija pa si je skupaj z besedili iz arabščine izposodila tudi svoje strokovno izrazoslovje. Teorija Velikih konjunkcij, kvadrantne hiše, arabske točke, almuten in pravila horarne astrologije so na Zahod prispeli po tej poti ter še danes tvorijo hrbtenico tradicionalne zahodne astrologije.

Kako brati to poglavje

Zgornje kartice poglavij sledijo izročilu od ustanovitve Bagdada do kritike Ibn Halduna, osebnosti spodaj pa predstavljajo može, ki so ga ustvarili. Zgodnja poglavja preberite za razumevanje nastanka veščine, osrednja za njene tehnike, zadnja pa za argumente njenih nasprotnikov in pot njenega prenosa v Evropo. Astrologija je tu predstavljena kot zgodovina in kot simbolni jezik za premislek, ne kot zagotovilo vnaprej določene usode. To izročilo in njegove metode so na voljo v dvainpetdesetih jezikih ekosistema Tarot Academy.