Mezoameriški koledarji

Čas kot živo bitje

V starodavni Mezoameriki dan ni bil prazna posoda, ki jo velja napolniti. Vsak je prišel s svojo številko, svojim imenom in vladajočo silo, ta trojica pa je odločala o tem, ali je to ugoden trenutek za setev, poroko, potovanje, vojno ali rojstvo. Olmeki, Zapoteki, Maji, Mixteki in Azteki (Mehičani) so govorili nepovezane jezike in se med seboj stoletja bojevali, vendar so vsi merili čas z istima prepletenima cikloma: svetim krogom 260 dni in sončnim letom 365 dni. Kjer je babilonska in helenistična astrologija usodo brala iz položajev planetov glede na zvezde, so mezoameriški varuhi dni usodo razbirali iz koledarja samega. Nebo je bilo pomembno in njihovi astronomi so Venero ter mrke opazovali z izjemno natančnostjo, vendar je bilo prvo vprašanje ob vsakem trenutku vedno to, kateri dan teče.

Najzgodnejši dokazi

Koledar je v tej regiji starejši od pisave. Velike obredne ploščadi v Aguadi Fénix v Tabascu in v Ceibalu v Gvatemali, zgrajene okoli leta 1000 pr. n. št., so zasnovane kot skupine E: zahodna piramida stoji nasproti dolge vzhodne ploščadi, razporejene tako, da je opazovalec lahko spremljal gibanje sončnega vzhoda vzdolž obzorja skozi leto. Ime izvira iz Skupine E v Uaxactunu, kjer so ta vzorec prvič prepoznali. Pregled olmeških in zgodnjih majevskih najdišč iz leta 2023, ki so ga opravili Ivan Šprajc, Takeshi Inomata in Anthony Aveni, je pokazal, da so številni od teh kompleksov usmerjeni proti sončnim vzhodom na datume, ki jih ločujejo večkratniki 13 in 20 dni – pogosto prav 260 dni –, kar dokazuje, da so graditelji že delali s svetim štetjem.

Pisni viri se začnejo v prvem tisočletju pred našim štetjem. Spomenik 3 v San Joséju Mogoteju v Oaxaci, izklesana podoba ujetnika, običajno datirana v čas okoli leta 600 pr. n. št., med nogami nosi ime dneva, ki se bere kot »1 Potres« ali »1 Oko«. To je najzgodnejši primer prakse, ki je trajala dve tisočletji: ljudje so dobivali imena po dnevu svojega rojstva. V San Bartolu v Gvatemali odlomki poslikane stene iz obdobja med 300 in 200 pr. n. št. prikazujejo dan »7 Jelen«, zapisan s črtico in dvema pikama za število sedem nad jelenjo glavo. Objavljen leta 2022 velja za najstarejši zanesljivo potrjen majevski koledarski zapis. Klasični majevski pisarji so isto znamenje kasneje pisali kot roko, zato jelen iz San Bartola razkriva zgodnejšo, bolj slikovito stopnjo istega sistema.

260-dnevno štetje

Sveti koledar je zgrajen iz dveh koles, ki se vrtita skupaj: števil od 1 do 13 ter zaporedja 20 poimenovanih dni. Vsak dan premakne obe kolesi za en korak. Začenši z 1 Imix majevsko štetje teče z 2 Ik', 3 Ak'bal, 4 K'an in tako naprej do 13 B'en; naslednji dan se števila začnejo znova, imena pa tečejo naprej, kar da 1 Ix. Ker števili 13 in 20 nimata skupnega delitelja, se isti par števila in imena znova ponovi šele po 13 × 20 = 260 dneh.

Azteki so to štetje imenovali tōnalpōhualli, štetje dni. Njegovo najbolj znano majevsko ime, Tzolk'in, je sodobna skovanka učenjaka Williama Gatesa iz leta 1921; Maji K'iche' v gvatemalskem višavju, ki ga še vedno ohranjajo, pa ga imenujejo Chol Q'ij, red dni. Nihče z gotovostjo ne ve, zakaj cikel traja natanko 260 dni. Pogosto se navajajo tri razlage, ki se med seboj ne izključujejo: 260 dni je blizu trajanju človeške nosečnosti, kar višavske babice in varuhi dni povezujejo sami; blizu 15° severne zemljepisne širine, na zemljepisni širini Izape in Copána, sonce skozi zenit preide na dva datuma, ki leto delita na razpona približno 105 in 260 dni; poleg tega pa 260 dni ustreza rastni dobi koruze v določenih delih regije.

Dvajset dnevnih znamenj nosi tesno povezane pomene po vsej regiji, tudi tam, kjer se imena razlikujejo:

Azteki so 260 dni razdelili tudi na dvajset skupin po trinajst dni, ki se danes imenujejo trecene, od katerih je vsaka spadala pod zavetno božanstvo, katerega značaj je obarval vseh njenih trinajst dni. Poslikani koledarji, kot je Bourbonski kodeks, se odpirajo s temi zavetniki, svečenik, ki je razbiral rojstvo ali poroko, pa se je posvetoval tako s treceno kot z dnem samim.

365-dnevno leto

Sončni koledar, Haab' pri Majih in xiuhpōhualli pri Aztekih, je imel osemnajst obdobij po dvajset dni, torej skupaj 360 dni, ki jim je sledilo pet dodatnih dni. Maji so teh pet dni imenovali Wayeb'; Azteki so jih klicali nēmontēmi, dnevi, ki se iztečejo zaman. Niso pripadali nobenemu božanstvu in so veljali za nevarne ter nesrečne, v tem času pa so ljudje ostajali doma, se izogibali prepirom in niso začenjali nobenih novih del. Majevski meseci si sledijo: Pop, Wo', Sip, Sotz', Sek, Xul, Yaxk'in, Mol, Ch'en, Yax, Sak', Keh, Mak, K'ank'in, Muwan, Pax, K'ayab in Kumk'u. Majevski pisarji so dneve vsakega meseca šteli od 0 do 19, pri čemer je bil dan 0 zapisan kot »ustoličenje« meseca.

Za Azteke je bilo vsako dvajsetdnevno obdobje, ki so ga španski kronisti poimenovali veintena, javni praznik z lastnimi božanstvi in obredi. Spodnje zaporedje sledi Florentinskemu kodeksu Bernardina de Sahagúna; drugi viri leto začenjajo na drugi točki in se v nekaterih podrobnostih razhajajo.

Noben od obeh koledarjev ni poznal prestopnega dne, zato je 365-dnevno leto za pravim sončnim letom zaostajalo za približno en dan vsaka štiri leta. Mezoameriški astronomi so to vedeli, vendar štetja niso nikoli spreminjali. Namesto tega so odstopanje beležili v svojih tabelah, kar je omogočilo, da so vsi datumi od samega začetka sistema ostali v enem samem neprekinjenem zaporedju.

Koledarski krog in nosilci leta

V medsebojnem teku oba koledarja vsakemu dnevu podelita dvojno ime, kot je majevski 4 Ajaw 8 Kumk'u. Natanko ista kombinacija se ponovi šele po najmanjšem skupnem večkratniku števil 260 in 365: to je 18.980 dni, kar ustreza 52 letom po 365 dni in 73 ciklom po 260 dni. To 52-letno obdobje, koledarski krog, je bilo »stoletje« Mezoamerike, posameznik pa je le redko dočakal, da bi isti datum koledarskega kroga videl dvakrat.

Računica prinaša elegantno posledico. Ker deljenje 365 z 20 da ostanek 5, se vsako novo leto začne pet dnevnih znamenj kasneje kot prejšnje, kar pomeni, da lahko leto kadarkoli odprejo le štiri od dvajsetih znamenj. To so nosilci leta, vsako leto pa je dobilo ime po svojem nosilcu in pripadajočem številu. Ker deljenje 365 s 13 da ostanek 1, število vsako leto naraste za ena: azteško zaporedje teče 1 Trst, 2 Kremen, 3 Hiša, 4 Zajec, 5 Trst in tako naprej skozi štiri sklope po trinajst let.

Različna ljudstva so uporabljala različne nosilce, saj so začetek leta vezala na različne dni:

• Azteki in Mixteki: Trst, Kremen, Hiša in Zajec.
• Klasični Maji: Ik', Manik', Eb' in Kab'an, dnevi, ki padejo na ustoličenje meseca Pop.
• Postklasični jukateški Maji, kot jih je popisal Diego de Landa: K'an, Muluk, Ix in Kawak.
• Današnji višavski Maji: ljudstvo K'iche' in druga višavska ljudstva še vedno uporabljajo Iq', Kej, E in No'j, kar je neposredno nadaljevanje klasičnega sklopa.

Obred novega ognja

Konec koledarskega kroga je bil za Azteke najbolj nevaren trenutek. Če sonce ne bi vzšlo na prvi dan novega cikla, bi se tzitzimimeh, zvezdne pošasti teme, spustile na zemljo in pogoltnile svet. V zadnjih dneh starega cikla so gospodinjstva ugasnila ognje, razbila ali zavrgla ognjiščne kamne in kuhinjske lonce ter domače podobe bogov vrgla v vodo. Nosečnice so zaprli v kašče z maskami iz listov agave na obrazu, da se ne bi spremenile v zveri, otroke pa so držali budne, da se ne bi preobrazili v miši.

Opolnoči so svečeniki na Zvezdnem hribu Huixachtlan blizu današnje Iztapalape opazovali Plejade. Če je zvezdna kopica prečkala poldnevnik, je to pomenilo, da bo svet obstal. Na prsih žrtvovanega ujetnika so s svedrom zanetili nov ogenj, tekači pa so ga ponesli do templja Templo Mayor ter od tam do vsakega templja in domačega ognjišča. Obred se je imenoval vezanje let, xiuhmolpilli, in je potekal v letu 2 Trst namesto 1 Zajec – to je bila sprememba, ki so jo Azteki uvedli v svoji lastni zgodovini. Zadnji tovrstni obred je potekal leta 1507 in je naslikan na 34. strani Bourbonskega kodeksa.

Dolgo štetje

Koledarski krog je lahko datum natančno določil znotraj ene človeške dobe, ne pa skozi celotno zgodovino, saj se je vsak datum ponovil po 52 letih. Dolgo štetje je to zagato rešilo s tekočim seštevanjem dni od fiksne začetne točke, zapisanim v prilagojenem dvajsetiške sistemu:

Tretje mesto uporablja število 18 namesto 20, tako da se tun približa sončnemu letu. Vsa višja mesta se nato znova vračajo k številu dvajset. Učenjaki so poimenovali tudi višje enote, kot so piktun (2.880.000 dni), kalabtun, k'inchiltun in alawtun (23.040.000.000 dni), vendar so ta poimenovanja sodobni dogovori. Maji so takšne enote dejansko zapisovali: Stela 1 v Cobáju mesta nad b'ak'tunom zapolnjuje s številom trinajst, kar pomeni časovni razpon, ki večkratno presega starost znanega vesolja.

Datum dolgega štetja se zapisuje s petimi števili, na primer 9.12.11.5.18, ki štejejo b'ak'tune, k'atune, tune, winale in k'ine. Izhodišče sedanje dobe se zapisuje kot 13.0.0.0.0 4 Ajaw 8 Kumk'u. Na Steli C v Quiriguáju je to dan, ko so bogovi postavili tri kamne stvarjenja, kozmično ognjišče, na mestu Ležečega neba. V Palenqueju templji Skupine križa, ki jih je leta 692 n. št. posvetil K'inich Kan Bahlam II., beležijo rojstva bogov pred začetkom sedanjega obdobja, s čimer so kraljevo vladavino neposredno povezali s tem mitskim časom.

Najstarejši ohranjeni datumi dolgega štetja sploh niso majevski. Stela 2 v Chiapi de Corzo prinaša datum, ki ustreza letu 36 pr. n. št., Stela C v Tres Zapotesu datum iz leta 32 pr. n. št., Stela 1 v El Baúlu pa datum iz leta 37 n. št. Najzgodnejši majevski primer iz nižavja je Stela 29 v Tikalu z datumom 8.12.14.8.15, kar ustreza letu 292 n. št.

Uskladitev majevskih datumov z našim koledarjem

Za pretvorbo datuma dolgega štetja v evropskega raziskovalci potrebujejo julijansko številko dneva za izhodiščni datum. Vrednost, ki jo večina uporablja, je 584.283, imenovana korelacija GMT po Josephu Goodmanu, Juanu Martínezu Hernándezu in J. Ericu S. Thompsonu, ki so jo utemeljili med letoma 1905 in 1950. Ta postavlja datum 13.0.0.0.0 na 11. avgust 3114 pr. n. št. po proleptičnem gregorijanskem koledarju oziroma na 6. september 3114 pr. n. št. po julijanskem koledarju. Bližnja tekmica, korelacija 584.285, premakne vsak datum za dva dni kasneje. Družino korelacije GMT podpirajo kolonialni zapisi, ki povezujejo majevske datume s španskimi, tabele mrkov in Venere, ki se le pod njo ujemajo z nebom, ter radiokarbonsko datiranje izrezljanih lesenih preklad iz Tikala, objavljeno leta 2013.

Ista korelacija je konec trinajstega b'ak'tuna, 13.0.0.0.0 4 Ajaw 3 K'ank'in, postavila na 21. december 2012. Edini klasični napis, ki ta datum omenja – Spomenik 6 v Tortugueru –, govori o spustu boga in ne o koncu sveta, dolgo štetje pa se po tem datumu preprosto nadaljuje v štirinajsti b'ak'tun.

Gospodarji noči in mesec

Napisi klasičnih Majev datumu dolgega štetja običajno dodajo dopolnilni niz nadaljnjih hieroglifov. Prvi poimenuje enega od devetih gospodarjev noči – to je devetdnevni cikel, ki je tekel vzporedno z drugimi štetji. Majanisti jih označujejo od G1 do G9, saj večina njihovih majevskih imen ni znana. Azteki so ohranjali natanko isti cikel, Bourbonski kodeks pa njihovih devet gospodarjev noči navaja po vrsti: Xiuhtecuhtli, Itztli, Piltzintecuhtli, Centeotl, Mictlantecuhtli, Chalchiuhtlicue, Tlazolteotl, Tepeyollotl in Tlaloc. Ker devet ne deli števila 260, isto ime dneva ob vsaki ponovitvi pade pod drugega nočnega gospodarja, kar razlagi dodaja še eno pomensko plast.

Lunarni niz, ki sledi, beleži luno: koliko dni je preteklo od mlaja, kje v skupini šestih lunacij se nahaja trenutni mesec ter ali ima mesec 29 ali 30 dni. Glih C, ki šteje lunacije, nosi eno od treh krožečih božanskih glav. Skupine po šest lunacij so temeljni gradniki za napovedovanje mrkov, zato je bilo te podatke vredno vklepati v kamen.

Venera, mrki in planeti

Venera je bila najbolj pozorno opazovan planet v Mezoameriki, njenega prvega jutranjega vzida v vlogi jutranje zvezde pa so se bali. Letopisi iz Cuauhtitlana opisujejo azteškega boga Venere Tlahuizcalpantecuhtlija, kako s sulico prebada različne skupine žrtev glede na to, na kateri dan se zvezda prikaže – od starcev do mladeničev in vladarjev. Maji so planet imenovali Chak Ek', Velika zvezda. Njegovo sinodsko periodo – čas od enega jutranjega vzida do naslednjega – so določili na 584 dni, pri čemer prava povprečna vrednost znaša 583,92 dneva. Pet takšnih period da 2.920 dni, natanko osem let po 365 dni, 65 period pa sestavlja 37.960 dni, kar sta natanko dva koledarska kroga in 146 svetih štetij. Po teh 104 letih se vsi trije cikli znova poravnajo.

Strani o Veneri v Dresdenskem kodeksu (stran 24 ter strani od 46 do 50) pregledujejo pet Venerinih ciklov ter vključujejo drobne popravke, tako da tabela ostane točna skozi stoletja. Mehiški kodeks Majev, dolgo znan kot Kodeks Grolier, je še en koledar Venere, z radiokarbonsko metodo datiran med približno 1021 in 1154 n. št. ter pristno potrjen leta 2018. Gre za najstarejšo ohranjeno knjigo na tleh obeh Amerik.

Strani od 51 do 58 v Dresdenskem kodeksu vsebujejo tabelo mrkov, ki pokriva 11.960 dni, kar je natanko 46 svetih štetij in skoraj natanko 405 lunarnih mesecev. Do mrkov pride le takrat, ko polna luna ali mlaj pade blizu vozlov lunine tirnice, takšna obdobja pa se ponavljajo v razmikih šestih lunacij (približno 177 ali 178 dni) ter občasno petih lunacij (148 dni). Tabela ta obdobja niza skupaj, da označi tiste dele 260-dnevnega štetja, v katerih je bil mrk mogoč. Nič v njej se ne opira na babilonsko ali grško znanje; gre za povsem samostojno rešitev istega astronomskega problema.

Nekoliko bolj nenavaden cikel se pojavlja le na klasičnih spomenikih v Palenqueju, Copánu, Yaxchilanu in nekaj drugih mestih: to je 819-dnevno štetje. Vsako štetje je zaporedoma dodeljeno eni od štirih strani neba in barv (vzhod in rdeča, sever in bela, zahod in črna, jug in rumena) ter povezano z bogom K'awilom. Število je zmnožek 7 × 9 × 13, torej treh svetih števil. Leta 2023 sta John Linden in Gerardo Aldana dokazala, da se to štetje ujema tudi z vidnimi planeti: 819 dni je natanko sedem sinodskih period Merkurja, šest štetij ustreza trinajstim Saturnovim periodam, devetnajst štetij devetintridesetim Jupitrovim, dvajset štetij (16.380 dni) pa enaindvajsetim Marsa.

Prostor, prerokba in kolo k'atunov

Za mezoameriške mislece so dnevi od nekod prihajali. Prva stran rokopisa Codex Fejérváry-Mayer svet prikazuje kot križ z drevesom, ptico in parom bogov v vsaki od štirih smeri ter bogom ognja Xiuhtecuhtlijem v središču. Vseh 260 dni teče okoli tega okvirja, tako da ima vsaka stran neba svoj delež časa, minevanje dni pa postane pravo potovanje okrog sveta.

Na Jukatanu po propadu klasičnih mest dolgo štetje ni bilo več v rabi. Namesto tega so ohranjali krajše štetje k'atunov, pri čemer je bil vsak poimenovan po dnevu Ajaw, s katerim se je zaključil. Ker vsak k'atun traja 7.200 dni, število zaključnega dneva Ajaw vsakič pade za dve: 11 Ajaw, 9 Ajaw, 7 Ajaw in tako navzdol, nato pa 13 Ajaw za 2 Ajaw, kar tvori krog trinajstih k'atunov, ki traja približno 256 let. Kolonialne Knjige Chilama Balama ta krog obravnavajo kot preroško kolo: kar se je zgodilo pod določenim k'atunom, naj bi se ponovilo ob njegovi vrnitvi. K'atun 8 Ajaw je bil znan po padcu velikih mest in razpršitvi ljudstev. Ko so Maji Itzá iz Tayasala, zadnjega neodvisnega majevskega kraljestva, leta 1697 dokončno predali svojo prestolnico, je bil to znova k'atun 8 Ajaw, njihove lastne prerokbe pa so na ta k'atun že dolgo kazale kot na čas prelomnih sprememb.

Koledar, ki se ni nikoli ustavil

Španska osvojitev je odpravila javne praznike 365-dnevnega leta, vendar se je 260-dnevno štetje umaknilo v ilegalo in preživelo. Leta 1704 so kolonialne oblasti v okrožju Villa Alta v Oaxaci od zapoteških skupnosti zasegle 103 rokopisne knjižice. Zgodovinar David Tavárez je ugotovil, da 99 med njimi vsebuje prepise 260-dnevnega koledarja, ki so ga za vedeževanje in poimenovanje otrok uporabljali še skoraj dve stoletji po padcu Tenochtitlana.

V gvatemalskem višavju se štetje ni nikoli prekinilo. Varuhi dni pri ljudstvih K'iche', Kaqchikel, Ixil in Mam – v k'ichejščini imenovani ajq'ijab' – ohranjajo koledar Chol Q'ij v popolnem skladu s klasičnim koledarjem do dneva natančno, njegova oblika pa se ohranja tudi med Mixi v Oaxaci. K'ichejski varuh dni na vprašanje odgovori tako, da na mizo položi pest rdečih semen tz'ite' koralnega drevesa skupaj z drobnimi kristali, jih razdeli na manjše kupčke ter odšteva dneve kupček za kupčkom. Dan, na katerem se kupček ustavi, spregovori o zastavljenem vprašanju. Skupnosti še danes praznujejo praznik Waqxaqi' B'atz', 8 Opica, kot dan, ko posvečujejo nove varuhe dni in izkazujejo čast koledarju.

Kako brati to poglavje

Zgornje kartice sledijo mezoameriškemu koledarju od njegove prve pojavitve v arhitekturi do današnjih varuhov dni. Obravnavajo dve temeljni štetji, koledarski krog, ki je zrasel iz njiju, obrede ob njegovem zaključku, dolgo štetje z njegovimi dopolnilnimi cikli, astronomijo v kodeksih, preroško kolo k'atunov ter živo izročilo v višavju. Osebnosti, naštete za njimi, so vladarji, menihi in učenjaki, po katerih je koledar prišel do nas. Kot vsako izročilo na teh straneh je tudi to predstavljeno kot zgodovinska in kulturna praksa. Dnevno znamenje ali datum rojstva opisuje način razmišljanja o času in značaju; ne določa pa nepreklicno človekovih dejanj in ne zagotavlja vnaprej določenega izida.