Talismani · Severni zaščitniki

Čarovniška steklenica

Znan tudi kot: Bellarmine steklenica, bradati vrč

Vrč z bucikami in urinom, zakopan pod ognjiščem v prepričanju, da bo čarovnica občutila vsako izmed njih.

Na kratko

Območje
Anglija, kasneje Nova Anglija
Obdobje
Predvsem 17. stoletje
Posoda
Kamnit vrč Bartmann (bellarmine), kasneje steklo
Vsebina
Bucike, žeblji, lasje, odstriženi nohti, srca iz blaga, urin
Mesto zakopa
Ognjišče, prag, dimnik
Doslej izkopanih
Več kot 200 v Angliji; ena nepoškodovana, Greenwich 2004

Kaj je čarovniška steklenica

Posoda, napolnjena z ostrimi kovinskimi predmeti in snovjo iz telesa začarane osebe, nato pa zatesnjena in zakopana pod ognjiščem, pragom ali dimnikom hiše.

V sedemnajstem stoletju je bila običajna posoda vrč Bartmann, v angleščini znan kot bellarmine: solno glazirana rensko-kamnita posoda z obrazom bradatega divjega moža, odlitim na vratu. Šlo je za povsem vsakdanjo uvoženo posodo, prav ta značilni obraz pa arheologom omogoča, da jih tako zlahka prepoznajo med najdbami. Kasnejše steklenice so bile steklene, primerki iz osemnajstega in devetnajstega stoletja pa so postajali vse preprostejši.

Vsebina je dovolj enotna, da deluje kot ustaljen recept: upognjene bucike in žeblji, pogosto po več deset kosov. Človeški lasje in odstriženi nohti. Blago, izrezano v obliki srca in prebodeno z bucikami. Trnje. In urin, ki ga je mogoče kemično dokazati v številnih izkopanih primerkih.

Logika v ozadju

Gre za protimagijo in ne za preventivno zaščito; razlika med njima je bistvena. Čarovniška steklenica ni ščit. Je past in orožje, ki ga uporabi nekdo, prepričan, da je že tarča napada.

Utemeljitev temelji na isti simpatični povezavi, s katero naj bi delovala domnevna čarovnica. Kot pojasnjuje arheolog Brian Hoggard, urin in lasje delujejo kot biometrična vaba: ker ohranjajo povezavo z žrtvinim telesom, kletev po tej vezi prispe v zaprto posodo, polno upognjenega železa, namesto v človeka. Bucike nato čarovnici povzročijo to, kar je sama prizadejala gospodinjstvu. Tedanji viri odkrito navajajo, da je bil cilj povzročiti hude bolečine, nekateri zapisi pa omenjajo, da jo bo to prisililo, da se osebno pojavi pred vrati.

Delo Josepha Glanvilla Saducismus Triumphatus iz leta 1681 ta postopek natančno opisuje, vključno s primerom, ko so steklenico postavili na ogenj, zdravilo pa je delovalo šele tedaj, ko so jo namesto tega zakopali.

Zakaj je pomembna za zgodovino magije

Skoraj vse v tej zbirki poznamo iz besedil, muzejskega nakita ali še živečih praks. Čarovniško steklenico pa poznamo neposredno iz zemlje. V Angliji so jih izkopali več kot dvesto, z izrazito zgoščenostjo v Vzhodni Angliji, nekaj manj pa tudi v kolonialni Novi Angliji. Popolnoma nepoškodovan primerek z izvirnim zamaškom so leta 2004 našli globoko pod zemljo v Greenwichu in analizirali njegovo vsebino, kar je najboljši približek neoporečnemu zgodovinskemu vzorcu na tem področju.

To ji daje prednost, ki je nima noben drug amulet v tej zbirki: resnično arheološko razširjenost, posode z določljivo starostjo, analizljivo vsebino in jasne okoliščine najdb. Kadar zgodovinarji razpravljajo o tem, kako razširjena je bila vsakdanja protimagija v zgodnjem novem veku v Angliji, se opirajo prav na te dokaze.

Umešča se v širšo prakso skrivanja predmetov v stavbah. To so bili čevlji v dimnikih, posušene mačke v stenah in zaščitne zareze ob odprtinah. Zgradbo so dojemali kot telo z odprtinami, te odprtine pa so zahtevale posebno zaščito.

Konec te prakse

Čarovniške steklenice so se v osemnajstem stoletju začele opuščati, ko so se sodni pregoni čarovništva končali in je tovrstno verovanje izgubilo institucionalno oporo, čeprav so posamezni primeri segli še v devetnajsto in celo dvajseto stoletje.

Danes obstajajo sodobne oživitve, predvsem v neopoganskih krogih in sodobni ljudski magiji, praviloma brez urina ter z namenom obrambne zaščite namesto maščevanja. To pomeni temeljito spremembo samega namena predmeta. Zgodovinska steklenica je bila dejanje povračilnega napada na določenega soseda; če jo dojemamo le kot blagodejen hišni amulet, spregledamo bistvo njenega prvotnega delovanja.

Kako so izdelovali čarovniško steklenico

Rekonstruirano na podlagi arheoloških izkopanin in zapisov iz sedemnajstega stoletja.

  1. Vzemite kamnit vrč, v tistem obdobju običajno vrč bellarmine z bradatim obrazom na vratu.
  2. Napolnite ga z upognjenimi bucikami, žeblji in trnjem; izkopani primerki jih pogosto vsebujejo na desetine.
  3. Dodajte snovi prizadete osebe: urin, lase in odstrižene nohte.
  4. Dodajte srce iz blaga, prebodeno z bucikami, ki se pojavlja v precejšnjem delu najdb.
  5. Posodo tesno zaprite, v tistem času s plutastim zamaškom in včasih z voskom.
  6. Zakopljite jo z dnom navzgor pod ognjišče, prag ali dimnik ter jo pustite tam. Izkopana steklenica izgubi svojo moč.

To je eden redkih amuletov v tej zbirki, ki je bil usmerjen proti točno določeni živi osebi. V zapise sodi kot zgodovinsko pričevanje in ne kot navodilo za uporabo; sodobne zaščitne različice so povsem drugačen predmet pod istim imenom.

S čim se čarovniška steklenica povezuje

Hišna protimagija in snovi, ki so jih pri tem uporabljali.

Vprašanja za razmislek

  • Ta urok predpostavlja, da vam škoduje točno določen sosed. Kaj se spremeni, ko strah dobi prepoznaven obraz?
  • Steklenica je zakopana in se nikoli več ne odpre. Zakaj mora biti zaščitni predmet skrit pred očmi, da bi deloval?
  • Sodobne različice so opustile povračilno agresijo. Gre pri tem za obnovo izročila ali za povsem drug predmet?

Pogosta vprašanja

Naslednji Podkev
Vseh dvajset amuletov

Najnovejše objave

Odkrijte starodavno modrost tarot kart in odklenite skrivnosti svoje duhovne poti. Naš blog je vaša vrata do razumevanja bogate simbolike, pomenov in praktičnih aplikacij branja tarota.