Džjotiša (vedska)

Oko Ved

Džjotiša je dobila ime po besedi jyoti, sanskrtskem izrazu za svetlobo in sijoča nebesna telesa. Je ena od šestih vedang, pomožnih ved, ki so se razvile ob Vedah, izročilo pa jo imenuje oko Ved, saj duhovnikom razkriva pravi trenutek za opravljanje obredov. Začela se je kot koledar. V približno treh tisočletjih se je razvila v celovito matematično astronomijo in ob njej v sistem horoskopske astrologije, ki ga v Južni Aziji še danes vsakodnevno uporabljajo. Njena temeljna misel je, da ima trenutek v času svojo kakovost in ne le dolžine ter da se red na nebu ponavlja v redu posameznega človeškega življenja.

Vedanga Džjotiša in petletna juga

Najstarejša ohranjena razprava je Vedanga Džjotiša, ki jo izročilo pripisuje modrecu Lagadhi in se je ohranila v dveh redakcijah – ena je pripeta k Rigvedi, druga k Jadžurvedi. Besedilo v obliki, ki jo poznamo danes, se običajno umešča v zadnja stoletja pred našim štetjem, vendar lege solsticijev, ki jih beleži – zimski solsticij na začetku nakšatre Šravišttha in poletni v Ašleši –, ustrezajo nebu okoli leta 1400 do 1200 pr. n. št. Nekateri raziskovalci ta opazovanja pomikajo še dlje v preteklost, čeprav ima takšna razlaga manj zagovornikov.

To delo je obredni koledar in ne priročnik za rojstne karte. Opredeljuje petletni cikel, jugo, ki vsebuje 1.830 koledarskih dni, 62 sinodskih mesecev, 67 sideričnih lunarnih mesecev in 1.860 tithijev oziroma lunarnih dni. Ker je lunarno leto približno enajst dni krajše od sončnega, se koledar vsakih približno trideset mesecev za cel mesec razide z letnimi časi. Juga ta razkorak premosti z dodajanjem dveh prestopnih mesecev, adhika-masa, v vsakem petletnem ciklu. Ista petletna juga se pojavlja v Kautiljevi Arthašastri, indijski razpravi o državništvu, kjer je služila upravljanju države in kmetijskemu letu.

Grško, babilonsko ali indijsko?

Kako je indijska astronomija od tega koledarja prišla do planetarnih modelov prvega tisočletja našega štetja, ostaja ena od dolgih razprav v zgodovini znanosti. David Pingree je trdil, da so odločilne sestavine prišle od zunaj: babilonska aritmetika in grška geometrija, ki so ju prinesla besedila, kot je Javanadžataka (»Izreki Grkov«), ki jo je Javanešvara prevedel v sanskrt leta 149 ali 150 n. št., Sphudžidžvadža pa zložil v verze v letih 269 ali 270 n. št., ter izgubljena Romaka Siddhanta. Po tem stališču je sam horoskop z ascendentom in hišami helenistični vcep. Drugi učenjaki, med njimi Jukio Ohaši in Subhaš Kak, dajejo večjo težo neprekinjenosti z vedsko matematiko ter opozarjajo na geometrijo ognjenih oltarjev v Šulba sutrah ter zgodnja opazovanja mrkov in lunarnih vozlov.

Določeni prevzemi niso vprašljivi. Sanskrtska astrologija je polna grških izposojenk: hora, kendra, trikona, apoklima in grška imena znamenj. Varahamihira je v šestem stoletju zapisal, da si Grki, čeprav tujci, zaslužijo čast kot modreci, saj je bila znanost med njimi trdno uveljavljena. Vendar je bilo vse, kar je sledilo temu prevzemu, temeljito predrugačeno v indijskem duhu, nastali sistem pa nima prave vzporednice nikjer drugje.

Bagdad in al-Biruni

Znanje je teklo tudi v obratno smer. V osmem stoletju je indijska odprava na abasidski dvor v Bagdadu prinesla sanskrtsko siddhanto, Ibrahim al-Fazari pa jo je prevedel v arabščino pod naslovom Zidž al-Sindhind – po vsej verjetnosti je šlo za različico Brahmaguptovega dela. Mohamed ibn Musa al-Hvarizmi je nato v lastnih astronomskih tabelah združil indijske in grške metode, po isti poti pa so v Evropo prispele indijske številke. Tri stoletja pozneje je perzijski učenjak al-Biruni več let preživel v severni Indiji, se naučil sanskrta in okoli leta 1030 napisal svojo Indiko. V njej je obširno prevedel in pojasnil indijska astronomska pravila, občudoval delo Arjabhate in Brahmagupte ter odkrito opozoril na mesta, kjer so po njegovem mnenju astrologi zašli.

Gnomoni, vodne ure in verzi s številskimi kodami

Zgodnji astronomi so delali s preprostimi pripomočki, ki so jih uporabljali izjemno natančno. Šanku, navpični gnomon iz slonovine ali kovine, je iz dolžine svoje sence razkrival glavne smeri neba, lokalno zemljepisno širino in čas dneva; opoldanska senca ob enakonočju, palabha, je bila osnovna konstanta vsakega kraja. Ponoči je čas merila ghati jantra: majhna bakrena skleda z luknjico na dnu, ki je plavala v posodi z vodo, dokler se ni napolnila in potopila natanko po eni ghati, kar ustreza 24 minutam. Poznavanje nočnega časa je bilo ključno, saj je od njega odvisno vzhajajoče znamenje rojstne karte, lagna. Poznejši observatoriji so dodali armilarne sfere (gola jantra) ter umerjene obroče in številčnice za merjenje leg in časov vzhajanja.

Brez tiskanih tabel so si morali dolga astronomska števila zapomniti na pamet. To sta omogočali dve kodi. Pri sistemu bhuta-sankhja se število izrazi z besedami za stvari, ki obstajajo v tej količini: oči (netra) pomenijo 2, ognji (agni) ali kvalitete (guna) pomenijo 3, Vede pomenijo 4, pri čemer se števke berejo od enic navzgor. Pri sistemu katapadžadi vsak soglasnik sanskrtske abecede nosi števko od 0 do 9, zato je lahko vrstica verza hkrati tabela številskih vrednosti. Obe metodi sta astronomu omogočali, da je efemeride nosil v pesniškem metru.

Siddhante in tri veje

Od petega stoletja našega štetja naprej se je veda sistematično podajala v obsežnih razpravah, imenovanih siddhante. Arjabhatajeva Arjabhatija (499 n. št.), Brahmaguptova Brahmasphutasiddhanta (628 n. št.) in skozi več stoletij dopolnjevana Surja Siddhanta so prinesle računska pravila, na katerih še danes temeljijo indijski koledarji. Varahamihirjeva delitev področja na tri veje je postala standard: ganita (matematična astronomija), samhita (mundana astrologija, vreme in znamenja) ter hora (horoskop posameznika).

Siddhante opisujejo geocentrično nebo in izračunavajo, kje se planet dejansko pojavi, glede na lego, ki bi mu jo pripisalo njegovo srednje gibanje. To nalogo opravljata dva popravka. Popravek manda odpravlja neenakomernost lastnega tira planeta: odštejemo planetov apogej (mandoko) od njegove srednje dolžine, dobljena anomalija pa da mandaphalo, enačbo centra. Popravek šighra obravnava vpliv gibanja same Zemlje okoli Sonca, kar se s tal kaže kot zanke in navidezna vzvratna obdobja. Pri Marsu, Jupitru in Saturnu se vrh šighre premika skupaj s srednjim Soncem. Oba popravka uporabljata epicikle, katerih velikost se spreminja s kvadrantom anomalije, oba pa se računata s funkcijama jya in kojya – sinusom in kosinusom, ki sta pozneje prek arabščine prešla v evropsko matematiko.

Ista besedila ocenjujejo velikosti in razdalje planetov. Iz lunarne paralakse so dobili razdaljo do Lune pravega reda velikosti. Nato so privzeli, da se vsi planeti premikajo z enako linearno hitrostjo, zato mora biti planet, ki počasneje prečka nebo, bolj oddaljen. Absolutne razdalje, ki iz tega izhajajo, so sicer napačne, vendar je bila shema dosledna in je odlično služila izračunu navideznih premerov.

Siderični zodiak in ajanamša

Džjotiša uporablja nirajano oziroma siderični zodiak: 0° Ovna je vezanih na zvezde in ne na pomladno enakonočje, kamor ga postavlja tropski (sajana) zodiak zahodne astrologije. Ker Zemljina os počasi opleta, se enakonočje pomika proti zahodu vzdolž ekliptike za približno 50,29 ločne sekunde na leto, kar pomeni približno eno stopinjo vsakih 71,6 leta. Naraščajoči razkorak med obema zodiakoma je ajanamša.

Oba zodiaka sta sovpadala v nekem trenutku v prvem tisočletju našega štetja, natančen datum pa je odvisen od tega, katera zvezda je izbrana za sidro. Leta 1952 je indijska vlada ustanovila Odbor za reformo koledarja pod vodstvom astrofizika Meghnada Sahe z N. C. Lahirijem med astronomi, da bi približno trideset regionalnih koledarjev nadomestili z enotnim. Odbor je sprejel ajanamšo Čitrapakša, ki se danes običajno imenuje Lahiri in zvezdo Spika (Čitra) postavlja natanko na 180°, torej na začetek Tehtnice. Po tej opredelitvi sta zodiaka sovpadala leta 285 n. št., do leta 2026 pa ajanamša znaša približno 24°13′. Planet na 10° Ovna v zahodni karti se zato v vedski karti nahaja na približno 16° Ribi.

Lahiri je najbolj razširjena vrednost, vendar ne edina. Ajanamša B. V. Ramana postavlja sovpad v leto 397 n. št.; ajanamša K. S. Krishnamurtija, ki se uporablja v njegovem sistemu KP, ga postavlja v leto 291 n. št.; Revati pakša pa zodiak sidra na zvezdo Revati (zeta Piscium) blizu konca znamenja Rib. Ta izbira ima v džjotiši veliko večjo težo kot v večini drugih sistemov. Obdobja daš se namreč merijo od natančne stopinje Lune, deljene karte pa od ločnih minut dolžine, zato premik za delček stopinje napovedane dogodke premakne za več mesecev ali celo let.

Pančanga: pet krakov časa

Pančanga, kar dobesedno pomeni »pet krakov«, je koledar, ki opisuje kakovost vsakega dneva. Vseh pet krakov izhaja iz medsebojnih leg Sonca in Lune.

• Tithi, lunarni dan: vsakih 12° razmika med Luno in Soncem. Trideset tithijev sestavlja mesec, ki je razdeljen na svetlo rastočo polovico (šukla pakša) in temno upadajočo polovico (krišna pakša).
• Vara, dan v tednu: sedem dni, od katerih je vsak poimenovan po planetu, ki vlada njegovi prvi uri.
• Nakšatra, lunarno bivališče: ekliptika, razdeljena na 27 delov po 13°20′. Luna preide približno eno na dan.
• Joga: vsota ekliptičnih dolžin Sonca in Lune, razdeljena na 27 delov po 13°20′, ki določa temeljni ton dneva.
• Karana, polovični tithi: vsakih 6° razmika. Teh je enajst – štiri stalne in sedem takih, ki se ponavljajo skozi mesec.

Starejša osemindvajseta nakšatra, Abhidžit, ki obsega približno od 6°40′ do 10°53′ Kozoroga, se še vedno pojavlja pri obrednem določanju časa in daje ime ugodnemu trenutku Abhidžit muhurta okoli lokalnega poldneva. V napovedovalnem delu se uporablja shema sedemindvajsetih zvezd, ki se enakomerno deli med devet planetarnih vladarjev, tako da vsakemu pripadajo tri nakšatre. Izbira ugodnega trenutka na podlagi teh petih krakov je veda, imenovana muhurta.

Daše: kako se karta časovno razpira

Medtem ko se zahodna astrologija pri časovnem umeščanju opira predvsem na tranzite, džjotiša sloni na dašah – planetarnih obdobjih, ki eno za drugim prebujajo obljube rojstne karte. Glavni sistem je Vimšotari, »120-letna« daša, opisana v Brihat Parašara Hora Šastri. Njenih 120 let, kar velja za idealno človeško življenjsko dobo, je razdeljenih med sedem vidnih planetov in dva lunarna vozla, Rahuja in Ketuja, po stalnem vrstnem redu in za določen čas: Ketu 7 let, Venera 20, Sonce 6, Luna 10, Mars 7, Rahu 18, Jupiter 16, Saturn 19 in Merkur 17 let.

Lunin položaj v rojstni nakšatri določa, kje življenje vstopi v to zaporedje. Vsaka nakšatra ima svojega planetarnega vladarja in ta vlada prvemu velikemu obdobju, mahadaši. Delež tega obdobja, ki ostane ob rojstvu, je odvisen od tega, koliko od 13°20′ nakšatre mora Luna še prehoditi: če je prešla natanko polovico, ostane polovica obdobja. Vsaka mahadaša se po istem zaporedju deli na antardaše, od katerih vsaka traja toliko let, kolikor znaša zmnožek let mahadaše in vladarja podravni, deljen s 120. Te se nadalje delijo na pratjantardaše in naprej na sukšma ter prana daše, obdobja nekaj dni in ur.

Džaimini: znamenja, karake in arudhe

Džaiminijeve sutre ponujajo vzporedni nabor orodij, ki temelji na drugačnih načelih. Njihova čara daša teče po znamenjih in ne po planetih, trajanje obdobja vsakega znamenja pa ni fiksno, temveč izhaja iz štetja od znamenja do mesta njegovega vladarja v rojstni karti.

Džaimini prav tako zamenja fiksne naravne signifikatorje običajne džjotiše s čara karakami – premičnimi signifikatorji, določenimi izključno po stopinjah. Planete razvrstimo glede na to, kako daleč so napredovali skozi katerokoli znamenje, ne glede na naravo samega znamenja. Razvrsti se sedem ali osem planetov, odvisno od tega, ali upoštevamo Rahuja:

Arudha pada je Džaiminijeva podoba tega, kako je zadeva videti od zunaj. Preštejemo znamenja od določene hiše do njenega vladarja in nato enako število znamenj še naprej od vladarja; to je arudha tiste hiše. Arudha prve hiše, arudha lagna, kaže, kako človeka vidi zunanji svet, v nasprotju s telesnim jazom ascendenta. Če štetje pade nazaj v samo hišo ali v njeno sedmo hišo, se namesto tega vzame deseto znamenje od te točke.

Šestnajst deljenih kart

Džjotiša ne bere le ene karte. Poleg rojstne karte, rašija (D-1), analizira do šestnajst deljenih kart, varg, od katerih je vsaka zgrajena z matematično razdelitvijo vsakega tridesetstopinjskega znamenja na enake dele in preslikavo teh delov v nova znamenja po določenih pravilih. Skupina šestnajstih kart se imenuje šodašavarga:

Navamša (D-9) je najpomembnejša takoj za rojstno karto. Bere se za zakonsko zvezo in notranje življenje ter služi kot preizkus, ali je ugodna lega v rašiju resnična. Planet v istem znamenju v D-1 in D-9 je vargottama ter velja za stanovitnega in močnega, tudi kadar je njegov položaj v rojstni karti na videz povprečen.

Na drugem koncu lestvice stoji šaštjamša (D-60), ki vsako znamenje razreže na šestdeset polstopinjskih odsekov. Ker se ascendent za pol stopinje premakne v približno dveh minutah običajnega časa, zanesljiva D-60 zahteva čas rojstva, znan skoraj do minute natančno. Parašara vsakemu od šestdesetih delov pripisuje vladajoče božanstvo – blagodejna, kot so Deva, Amrita in Sudha, ter stroga, kot so Ghora, Davagni in Kala –, pri čemer vrstni red božanstev v sodih znamenjih teče v obratni smeri. Klasični avtorji to karto obravnavajo kot zadnjo besedo o planetu: planet z ugodno lego v rašiju in navamši se še vedno šteje za poškodovanega, če pade v neugodno šaštjamšo.

Merjenje moči planeta

Poznavanje lege planeta je le polovica presoje; džjotiša se sprašuje tudi o njegovi moči in nanjo odgovarja z natančnim računom.

Vimšopaka bala ocenjuje dostojanstvo planeta do 20 točk skozi skupino deljenih kart. V vsaki karti si planet točke prisluži s sestavljenim odnosom do vladarja znamenja, v katerem se nahaja: 20 točk v svojem znamenju, 18 pri velikem prijatelju, 15 pri prijatelju, 10 pri nevtralnem planetu, 7 pri sovražniku in 5 pri velikem sovražniku. Sestavljeni odnos združuje trajna, naravna prijateljstva med planeti z začasnimi, ki jih ustvarja sama karta, saj se planeti v 2., 3., 4., 10., 11. in 12. hiši drug od drugega štejejo za začasne prijatelje. Karte so nato utežene: v shemi šestih kart nosi raši 6 od 20 enot, navamša 5, drekkana 4, preostanek pa hora, dvadašamša in trimšamša. Skupni seštevek 15 ali več označuje planet, ki je sposoben v celoti uresničiti svoje obljube; pod 10 pa planet, čigar obdobje običajno obljublja več, kot lahko da.

Šadbala, šestkratna moč, meri nekaj drugega: lego, smerno, časovno in fizikalno moč planeta v enotah virup, pri čemer šestdeset virup tvori eno rupo.

• Sthana bala, pozicijska moč, je najvišja blizu natančne stopinje eksaltacije planeta in v kotnih hišah (1., 4., 7. in 10.).
• Dig bala, smerna moč: Jupiter in Merkur sta najmočnejša na vzhodu (1. hiša), Sonce in Mars v zenitu (10. hiša), Saturn na zahodu (7. hiša), Luna in Venera pa v nadirju (4. hiša). Planet nasproti svoje najboljše smeri dobi nič točk.
• Kala bala, časovna moč, daje Luni, Marsu in Saturnu moč ponoči, Soncu, Jupitru in Veneri podnevi, dodaja točke glede na Lunino meno ter točke za planete, ki vladajo letu, mesecu, dnevu in uri rojstva.
• Češta bala, moč gibanja, je največja pri retrogradnem planetu, saj je takrat najbližje Zemlji.
• Naisargika bala, naravna moč, je stalna lestvica svetlosti: Sonce 60 virup, Luna 51,43, Venera 42,86, Jupiter 34,29, Merkur 25,71, Mars 17,14, Saturn 8,57.
• Drik bala, moč aspektov, prišteva točke za ugodne aspekte, ki jih planet prejema, in odšteva točke za neugodne.

Standardne tabele določajo za vsak planet minimalni prag, pod katerim ne more delovati samostojno:

Kadar se dva od petih pravih planetov (Mars, Merkur, Jupiter, Venera in Saturn) znajdeta znotraj ene stopinje drug od drugega, pravimo, da sta v vojni (graha juddha). Besedila se razlikujejo glede tega, kdo zmaga. Surja Siddhanta zmago pripisuje planetu, ki leži bolj severno, medtem ko Varahamihira tehta tudi svetlost in videz. Poraženec svojo moč prepusti zmagovalcu in v svoji daši le stežka zaščiti hiše, ki jim vlada.

Planeti imajo tudi stanja, avasthe. Baladi avasthe delijo znamenje na pet razponov po šest stopinj ter planet berejo kot otroka, mladeniča, odraslega, starca ali mrtveca (vrstni red je v sodih znamenjih obraten), kar pomeni, da daje malo, veliko ali skoraj nič. Bolj zapletene šajanadi avasthe, zgrajene iz nakšatre, navamše in ascendenta, planet opisujejo kot spečega, pri jedi, sedečega v zboru in podobno, kar obarva razpoloženje njegovega obdobja.

Aštakavarga: aritmetika tranzitov

Aštakavarga, osemkratna razdelitev, je orodje džjotiše za vrednotenje tranzitov. Tranzit, šteto le od Lune, spregleda preostanek karte; aštakavarga pa vsako znamenje hkrati oceni iz osmih referenčnih točk – sedmih planetov in ascendenta. Za vsak planet klasična pravila navajajo, katera znamenja, šteto od vsake od osmih točk, so ugodna. Vsak ugoden seštevek prinese točko; regionalne navade se razlikujejo glede tega, ali jo označuje pika ali črtica, sodobna programska oprema pa jo imenuje bindu.

Vsako znamenje se nadalje deli na osem kakšij po 3°45′, ki jim po vrsti od najpočasnejšega do najhitrejšega vladajo: Saturn, Jupiter, Mars, Sonce, Venera, Merkur, Luna in ascendent. Tranzitni planet prinaša dobre rezultate v kakšiji le takrat, ko je vladar te kakšije prispeval točko k znamenju.

Seštevek osmih tabel daje sarvaštakavargo, njen skupni seštevek pa vedno znaša 337 točk, kar predstavlja vgrajeno preverjanje računa. Pri dvanajstih znamenjih je povprečje približno 28 točk; hiše znatno nad tem povprečjem so močne, tiste globoko pod njim pa so mesta, kjer težki tranziti najbolj zabolijo.

Za natančnejše določanje časa se točke dvakrat reducirajo. Trikona šodhana, trigonska redukcija, vzame tri znamenja vsakega elementa, poišče najnižje število med njimi in ga odšteje od vseh treh; če je eno od treh že nič, ta trigon ostane nespremenjen. Ekadhipatja šodhana, redukcija po vladarstvu, nato obravnava planete, ki vladata dvema znamenjema, da se vpliv vladarja ne bi štel dvakrat. Sonce in Luna, ki vladata vsak po enemu znamenju, sta iz tega izvzeta.

Tako zmanjšane vrednosti se nato pomnožijo. Vsako znamenje ima svoj množitelj, raši gunakaro (med njimi Oven 7, Bik 10, Ribi 12), vsak planet pa svojega, graha gunakaro. Vsota njunih zmnožkov daje šodhja pindo, enotno vrednost za težo vsakega planeta v karti. Klasična besedila jo uporabljajo v formulah, ki delijo s 27 in ostanek vzamejo kot nakšatro, nato pa opazujejo tranzit Saturna ali Jupitra čez to nakšatro in njene trigone. Brihat Parašara Hora Šastra takšne formule uporablja pri vprašanjih o očetu, otrocih in dolžini življenja.

Izročilo natančnega računa

Malo je divinacijskih sistemov, ki bi od svojih praktikov zahtevali toliko aritmetike. Od Lagadhove petletne juge in epiciklov Surja Siddhante do točk šadbale, deljenih kart in reduciranih tabel aštakavarge se je džjotiša razvijala s pravili, komentarji in popravki ter svoje številke prenašala v verzih. Svoje podatke je vselej vezala na vidne zvezde in prilagajala ajanamšo, ko se je enakonočje premikalo, mnogi astrologi pa še danes ročno rišejo karte iz tabel, ki so prepoznavno Brahmaguptove. Prav v tem pomenu jo njeni ustvarjalci in varuhi še vedno imenujejo znanost o svetlobi.