Egipčanski dekani
Dekanska medicina in magija
V prvih stoletjih našega štetja so mnogi v Egiptu in vzhodnem Sredozemlju verjeli, da vsak od šestintridesetih dekanov vlada delu telesa ter lahko povzroči ali pozdravi njegovo bolezen. Hermetična knjiga je vsak dekan povezala s podobo, kamnom in rastlino, vrezane geme so nosile levjeglavega Hnumisa, Salomonov testament pa je dekane spremenil v demone, od katerih vsak prizna ime, ki ga prežene.
- dekanov nad telesom
- 36
- podoba, kamen in rastlina
- 3
- prva objava Svete knjige
- 1908
Znotraj dekanske medicine
Ideje, besedila in predmeti, s katerimi je bilo šestintrideset dekanov povezanih s človeškim telesom: od egipčanskih božanstev za vsak ud do hermetičnih amuletov, magičnih gem in Salomonovega seznama demonov.
Melotezija
Prepričanje, da deli neba vladajo delom telesa. Zodiakalna melotezija poteka od Ovna pri glavi do Rib pri stopalih; dekanska melotezija uporablja isti vrstni red, le da ima namesto dvanajstih šestintrideset drobnejših območij.
Bogovi za vsak ud
42. poglavje Knjige mrtvih vsak del telesa, od las do prstov na nogah, postavi pod varstvo nekega boga, zdravilni uroki pa enako storijo za bolne. Dekanska medicina je to staro egipčansko navado prenesla na šestintrideset zvezdnih bogov.
Prinašalci bolezni
Pozna egipčanska teologija je dekane povezovala s Sekhmetinimi sli kuge, ki so v svojih desetih dneh lahko bolezen poslale ali zadržale. Moč, ki je lahko udarila telo, so lahko tudi prosili, naj mu prizanese, in to je izhodišče vsega poznejšega dekanskega zdravljenja.
Sveta Hermetova knjiga
Grška razprava, ki jo Hermes naslavlja na Asklepija in ki vsakemu dekanu da ime, podobo, del telesa, kamen in rastlino. Njen datum je sporen; prvi jo je leta 1908 objavil Charles-Émile Ruelle.
Podoba, kamen in rastlina
Podobo dekana vrežite v njegov kamen, pod kamen položite njegovo rastlino, oboje zaprite v okov in celoto nosite na sebi. Tak je recept Svete knjige za zaščito organa, ki mu dekan vlada. Predmet je z zvezdo povezovala prav vrezana podoba.
Hnumis
Levjeglava kača z žarkasto krono, najpogostejši dekan na ohranjenih gemah, navadno vrezana v zelen ali rumen kamen. Njeno ime navadno izpeljujejo iz dekana Kenmet, njene geme pa so nosili za želodec.
Galenov zeleni jaspis
Galen se za zeleni jaspis z vrezano žarkasto kačo, ki se nosi na želodcu, sklicuje na Nehepsovo knjigo. Poroča, da je kamne preizkusil sam in jih našel koristne celo brez podobe, kar je nenavaden zapis iz prve roke.
Šestintrideset demonov telesa
Filozof Celz, ki ga navaja Origen, poroča o egipčanskem verovanju, da si šestintrideset demonov deli telo in da njihovo poimenovanje zdravi. Origen to navaja kot dokaz, da so bile te moči demoni, ne bogovi.
Salomonov testament
Salomon, ki mu je nadangel Mihael dal prstan, prikliče šestintrideset duhov, ki se imenujejo dekani zodiaka. Vsak prizna bolezen, ki jo povzroča, od glavobolov navzdol, in angelsko ime, ki ga prisili, da se umakne.
Tesal in rastline
Spis O močeh rastlin pripoveduje, kako je zdravnik ob vodstvu tebanskega svečenika v videnju zagledal Asklepija in spoznal rastline dvanajstih znamenj in sedmih planetov. To je astrološka botanika brez dekanov, v istem egipčanskem okolju.
Prevlada zodiakalnega človeka
Srednjeveški zdravniki so za določanje časa puščanja krvi uporabljali zodiakalnega človeka z dvanajstimi znamenji in dekansko mrežo opustili. Imena dekanov so se ohranila v zbirkah, kot je latinski Liber Hermetis, vendar ne več kot delujoča medicina.
Talismani po zatonu medicine
Podobe dekanov so pri Abuju Mašarju, v Picatrixu in pri Agrippi živele naprej kot talismanske figure za zaščito in zdravljenje, natančna preslikava dekanov na organe pa je zbledela. To pot spremljata arabsko in renesančno poglavje tega razdelka.
Priče in izdajatelji
Antični pisci, ki so zabeležili dekansko zdravljenje ali o njem razpravljali, ter sodobni učenjaki, ki so ta besedila izdali in katalogizirali geme.
Nehepso
Legendarni faraon, pod čigar imenom je krožil grški astrološki korpus; Galen se na njegovo štirinajsto knjigo sklicuje za zeleni jaspis z vrezano žarkasto kačo, ki so ga nosili za zaščito želodca.
Galen
Najvplivnejši zdravnik antike, čigar delo o preprostih zdravilih beleži Nehepsov amulet in njegov lastni preizkus zelenega jaspisa, najobsežnejši antični zdravniški komentar o dekanskem kamnu.
Celz in Origen
Poganski kritik krščanstva, ki je opisal šestintrideset demonov telesa, in krščanski teolog, čigar odgovor Proti Celzu je ohranil ta odlomek, njegove bogove pa zavrnil.
Tesal
Zdravnik, naveden kot avtor spisa O močeh rastlin, katerega uvodno pismo opisuje videnje Asklepija v Tebah; pogosto ga istovetijo s Tesalom iz Tral, čeprav je to istovetenje sporno.
Charles-Émile Ruelle
Francoski filolog in knjižničar, ki je leta 1908 objavil grško besedilo Svete Hermetove knjige Asklepiju, temelj vsega poznejšega dela o dekanski medicini.
Frederick Conybeare
Orientalist, ki je leta 1898 objavil prvi angleški prevod Salomonovega testamenta in njegov seznam šestintridesetih dekanskih duhov približal bralcem zunaj grške filologije.
Chester McCown
Biblicist, čigar kritična izdaja Salomonovega testamenta iz leta 1922 je uredila njegove zapletene rokopise in je še vedno podlaga za preučevanje besedila.
Wilhelm Gundel
Klasični filolog, ki je leta 1936 izdal latinski Liber Hermetis in istega leta v delu Dekane und Dekansternbilder zbral medicinska in magična dekanska besedila v štirih jezikih.
André-Jean Festugière
Dominikanski učenjak, čigar La Révélation d'Hermès Trismégiste, ki je začela izhajati leta 1944, je Sveto knjigo in Tesalovo pismo umestila v hermetično literaturo rimskega Egipta.
Campbell Bonner
Klasični filolog, čigar Studies in Magical Amulets iz leta 1950 so popisale Hnumisove geme in druge zdravilne kamne ter dekanskim amuletom dale materialni okvir.
Medicina po dekanih
Dekanska medicina je verovanje, razširjeno v grško-rimskem Egiptu in vzhodnem Sredozemlju v prvih stoletjih našega štetja, da vsak od šestintridesetih dekanov vlada delu človeškega telesa ter lahko povzroči ali pozdravi njegove bolezni. Tisti, ki so jo izvajali, dekanov niso uporabljali predvsem za napovedovanje. Z njimi so pojasnjevali, zakaj je zbolel določen organ, in ga ščitili: z nošenjem vrezanega kamna, z rastlino, položeno zraven, ali z izgovarjanjem imena moči, ki je lahko bolezen pregnala. Nauk spada v zgodovino religije in medicine, ne v medicino, kakor jo izvajamo danes, in ta stran ga opisuje kot zgodovinsko verovanje. Viri so maloštevilni in težavni: grška razprava, pripisana Hermesu, peščica pripomb zdravnikov in filozofov, slavno demonološko besedilo in tisoči vrezanih gem, katerih namen je treba sklepati iz njihovih podob in napisov.
Nebo, položeno na telo
Splošna zamisel, da deli telesa ustrezajo delom neba, se imenuje melotezija. Njena najbolj znana oblika je zodiakalna: Oven vlada glavi, Bik vratu in tako naprej navzdol do Rib pri stopalih. Dekanska melotezija uporablja isto logiko od vrha navzdol z gostejšo mrežo. Namesto dvanajstih območij jih ima šestintrideset, tako da si na primer glavo deli več dekanov, vsak odgovoren za manjši predel ali za določeno vrsto težave. Drobnejša razdelitev je ustrezala medicini, ki je hotela natančno imenovati, katera moč deluje v dani bolezni. Oba sistema slonita na predpostavki, skupni večini antične medicine in filozofije, da je človek majhen kozmos, katerega deli so z velikim povezani s simpatijo. V dekanski medicini je bila ta simpatija urejena prek najstarejšega in najštevilnejšega niza zvezdnih bogov, kar jih je egipčansko izročilo imelo.
Egipčanske korenine
Tla sta pripravili dve egipčanski zamisli. Prva je pobožanstvenje delov telesa. 42. poglavje Knjige mrtvih vsak del pokojnikovega telesa, od las do prstov na nogah, poistoveti z bogom, tako da je ves človek zaščiten, ker je ud za udom božanski. Podobni seznami se pojavljajo v zdravilnih urokih, kjer bolnikove ude enega za drugim postavijo pod božje varstvo. Druga zamisel je nevarnost dekanov samih. V 1. tisočletju pr. n. št. so dekane povezovali s sli Sekhmet, levje boginje kuge, in verjeli, da lahko pošiljajo bolezen v desetih dneh, ki jim je vsak vladal. Moč, ki je lahko telesu poslala bolezen, je bilo mogoče tudi pregovoriti, da jo zadrži, in tisto, ki je vladala delu leta, je bilo mogoče prositi, naj vlada delu telesa. Dekanska medicina je ti dve navadi mišljenja združila z grškim zodiakom in grškim jezikom medicinske teorije.
Sveta Hermetova knjiga Asklepiju
Osrednje besedilo je kratka grška razprava, znana kot Sveta Hermetova knjiga Asklepiju. Ohranila se je v poznih rokopisih in njen datum je negotov, čeprav jo navadno postavljajo v prva stoletja našega štetja. Francoski učenjak Charles-Émile Ruelle jo je objavil leta 1908. Razprava gre skozi zodiak znamenje za znamenjem in vsakemu od njegovih treh dekanov da ime, opis dekanove podobe, del telesa ali vrsto bolezni, ki ji vlada, kamen in rastlino. Dekani si sledijo po telesu navzdol v zodiakalnem redu, tako da se prvi dekani Ovna nanašajo na glavo, zadnji dekani Rib pa na stopala. Knjiga se predstavlja kot razodeto znanje, ki ga je Hermes, grško ime za egipčanskega Tota, predal svojemu učencu Asklepiju, bogu zdravljenja. Ta okvir jo uvršča med hermetične spise, obsežno in raznoliko literaturo, ki sega od filozofskih dialogov do praktične astrologije in magije.
Kako so izdelali dekanski amulet
Navodila Svete knjige sledijo doslednemu vzorcu. Za vsak dekan bralcu naroči, naj dekanovo podobo vreže v njegov kamen, pod kamen položi dekanovo rastlino in oboje skupaj zapre v okov, ki ga nosilec nosi na telesu. Amulet nato ščiti del telesa, ki mu dekan vlada. V logiki besedila je to delovalo prek verige ustreznosti: dekan na nebu, njegova podoba na kamnu, kamen in rastlina, ki sta delila njegovo naravo, ter organ pod njegovo oblastjo. Najpomembnejša je bila podoba. Verjeli so, da pravilno vrezana figura potegne dekanov vpliv v predmet, zato je izročilo tako skrbno hranilo opise, kako je posamezen dekan videti. Ista logika podobe, snovi in nebesnega vladarja je pozneje urejala talismanske recepte arabskega Picatrixa in renesančnih magov.
Hnumis in zeleni kamen
Najbolje dokumentiran dekanski amulet je Hnumisova gema. Njena podoba je zvita kača z levjo glavo, pogosto okronana z žarki, njeno ime, zapisano tudi Chnoumis, pa je dekansko ime, ki ga navadno izpeljujejo iz egipčanskega dekana Kenmet. Iz rimskega obdobja se je ohranilo na stotine takih gem, mnoge izrezane iz zelenih ali rumenkastih kamnov, pogosto pa nosijo ime in znak iz treh črk S, prečrtanih s črto. Njihov običajni namen je bil, sodeč po napisih in antičnih pričevanjih, zaščita želodca in prebave. Zdravnik Galen v 2. stoletju poroča, da so nekateri cenili zeleni jaspis za želodec in da je delo, ki je krožilo pod Nehepsovim imenom, v svoji štirinajsti knjigi predpisovalo, naj se v tak kamen vreže žarkasta kača. Galen pravi, da je kamne preizkusil tako, da jih je obesil, da so se dotikali zgornjega dela želodca, in da jih je našel koristne tudi brez vreza, kar je redek primer antičnega preizkusnega komentarja o magični praksi. Ameriški učenjak Campbell Bonner je Hnumisove geme pozneje popisal v delu Studies in Magical Amulets iz leta 1950.
Celz in šestintrideset demonov
Nauk je preprosto opisal nekdo od zunaj iz 2. stoletja. Celz, platonistični filozof, ki je pisal proti kristjanom, pravi, da je po mnenju Egipčanov človeško telo razdeljeno med šestintrideset demonov ali bogov zraka, od katerih ima vsak v oblasti en del, in da klicanje njihovih imen pozdravi bolezen tega dela. Nekaj imen navede v grški obliki. Celzova knjiga je izgubljena, Origen pa odlomek navaja v osmi knjigi svojega odgovora Proti Celzu, napisanega v 3. stoletju. Za Celza je bilo bistvo v tem, da celo telo upravljajo božje moči, ki si zaslužijo spoštovanje; za Origena je bil to dokaz, da so te moči demoni, ki jih kristjanom ni treba častiti. Izmenjava kaže, da je bila dekanska medicina do konca 2. stoletja dovolj znana, da so jo uporabljali kot primer v filozofskem sporu o religiji.
Salomonov testament
Najbolj živo se dekani kot prinašalci bolezni pojavijo v Salomonovem testamentu, grškem besedilu negotovega datuma, katerega ohranjena oblika je krščanska; raziskovalci njegov nastanek postavljajo kamorkoli med 1. in 5. stoletje n. št. Pripoveduje, kako je kralj Salomon od nadangela Mihaela dobil prstan, s katerim je lahko ukazoval demonom, in kako jih je prisilil zgraditi tempelj. V enem dolgem delu pred njega skupaj stopi šestintrideset duhov. Imenujejo se šestintrideset prvin, vladarji sveta teme tega veka, in vsak se poistoveti z enim dekanom zodiaka, začenši s prvim dekanom Ovna. Vsak duh imenuje bolezen, ki jo povzroča, glavobole, očesne bolezni, vnetja grla, bolečine v posameznih organih, nato pa besedo, ki ga premaga, najpogosteje ime angela, včasih pa zapisan obrazec, ki ga je treba nositi ali pritrditi v hiši. Prvi na primer pravi, da prinaša glavobole in se umakne, takoj ko sliši ukaz, naslovljen na nadangela Mihaela. Seznam v grobem sledi telesu navzdol, tako kot hermetična knjiga.
Tesal in rastline znamenj
Ob dekanskih besedilih stoji sorodno izročilo astrološke botanike. Grško delo O močeh rastlin, pripisano zdravniku Tesalu in verjetno napisano v 1. stoletju n. št., se začne s pismom, v katerem avtor pripoveduje, kako je študiral medicino v Aleksandriji, odpotoval v Tebe v Zgornjem Egiptu in pregovoril svečenika, da mu je pripravil videnje Asklepija. Bog mu je nato razodel rastline, ki pripadajo vsakemu od dvanajstih znamenj in sedmih planetov, in zdravila, ki jih je iz njih mogoče narediti, če so nabrane ob pravem času. Tesal dela z znamenji in planeti, ne z dekani, okolje pa je isto: Egipt kot dom skritega znanja, razodetje boga zdravljenja in rastline, katerih moč je odvisna od zvezd. Sveta Hermetova knjiga je dekanska različica iste zamisli, s šestintridesetimi rastlinami namesto dvanajstih.
Srednji vek in pozneje
Dekanska medicina ni prešla v glavni tok srednjeveške medicine. Latinska Evropa je namesto nje ohranila zodiakalno melotezijo, najbolj znano iz zodiakalnega človeka v almanahih in molitvenikih, figure z dvanajstimi znamenji na telesu, ki so jo zdravniki pogledali pred puščanjem krvi. Latinska zbirka, znana kot Liber Hermetis, ki jo je Wilhelm Gundel objavil leta 1936, med veliko drugega helenističnega gradiva ohranja imena in sezname dekanov, vendar je imela malo praktičnega vpliva. Podobe dekanov so preživele predvsem v magiji. Seznami podob Abuja Mašarja in talismanski recepti Picatrixa, prevedenega v latinščino v 13. stoletju, so prenašali zamisel, da lahko podoba, vrezana ob pravem nebesnem trenutku, zdravi ali ščiti, ponavljali pa so jo renesančni avtorji, kot je Agrippa. Takrat je povezava s posameznimi deli telesa večinoma že zbledela in dekani so služili kot splošne moči za talismane, ne kot sistem diagnoze.
Kako so besedila znova odkrili
Večina tega gradiva je ponovno prišla na dan med devetdesetimi leti 19. stoletja in petdesetimi leti 20. stoletja. Frederick Conybeare je leta 1898 objavil angleški prevod Salomonovega testamenta, kritična izdaja Chesterja McCowna iz leta 1922 pa je uredila njegove rokopise. Ruellova izdaja Svete Hermetove knjige je izšla leta 1908. Delo Dekane und Dekansternbilder Wilhelma Gundla iz leta 1936 je združilo egipčansko, grško, latinsko in arabsko dekansko gradivo. Dominikanski učenjak André-Jean Festugière je Sveto knjigo in Tesalovo pismo obravnaval v prvem zvezku dela La Révélation d'Hermès Trismégiste leta 1944 in ju umestil v širšo hermetično literaturo rimskega Egipta. Bonnerjevo delo o gemah iz leta 1950 je dodalo materialne dokaze. Poznejši zgodovinarji, na primer Garth Fowden v knjigi The Egyptian Hermes iz leta 1986, so te vire brali kot izdelke dvojezične egipčanske svečeniške kulture, ki je svoje stare bogove prilagajala grški učenosti.
Kako vire beremo danes
Ohranjena besedila odpirajo težave, ki jih je treba imeti pred očmi. Nobenega ni mogoče zanesljivo datirati, hermetična in salomonska besedila so stoletja prepisovali in spreminjali, preden so nastali najstarejši ohranjeni rokopisi, imena dekanov v njih pa se tako razlikujejo, da jih ni mogoče lepo poravnati z egipčanskimi seznami. Geme je po slogu laže datirati, njihovo natančno rabo pa rekonstruiramo iz kratkih napisov in nekaj literarnih pripomb. Z gotovostjo je mogoče reči, da je bilo v prvih stoletjih našega štetja razširjeno verovanje, da šestintrideset dekanov vlada delom telesa, da lahko podobe, kamni, rastline in imena zvežejo njihov vpliv in da je to verovanje slonelo prav toliko na egipčanski teologiji kot na grški astrologiji. To je poglavje v zgodovini tega, kako so ljudje razumeli bolezen, in nič v njem ne bi smeli jemati kot napotek za zdravljenje.
Pogosta vprašanja
Kaj je dekanska medicina?
To je sistem zgodovinskih verovanj iz grško-rimskega obdobja, osredotočen na Egipt, ki je vsakega od šestintridesetih dekanov povezal z določenim delom človeškega telesa. Verjeli so, da lahko dekan povzroči ali pozdravi bolezen v svojem organu, ljudje pa so iskali zaščito z vrezanimi kamni, rastlinami in imeni teh sil. Gre za predmet zgodovinskega raziskovanja, ne za obliko medicinskega zdravljenja.
Kaj je Sveta Hermetova knjiga Asklepiju?
Kratka grška hermetična razprava, ki našteje šestintrideset dekanov z imeni, podobami, deli telesa, ki jim vladajo, ter kamnom in rastlino za vsakega, skupaj z navodili za izdelavo zaščitnega amuleta. Njen datum je negotov, navadno jo postavljajo v prva stoletja našega štetja, prvi pa jo je leta 1908 objavil Charles-Émile Ruelle.
Kaj pomeni izraz melotezija?
Antični nauk, da deli telesa ustrezajo delom neba. V zodiakalni različici Oven vlada glavi in Ribi stopalom; v dekanski različici je isti vrstni red od vrha navzdol razdeljen na šestintrideset območij. Sloni na zamisli, da je človek majhen kozmos, s simpatijo povezan z velikim.
Kaj je Hnumisova gema?
Vrezan kamen iz rimskega obdobja, ki prikazuje zvito kačo z levjo glavo, pogosto okronano z žarki in z vrezanim imenom Chnoubis ali Chnoumis. Ime pripada dekanu in ga navadno izpeljujejo iz egipčanskega dekana Kenmet. Antična pričevanja in napisi geme povezujejo z zaščito želodca.
Kaj je o dekanskih amuletih zapisal zdravnik Galen?
Galen v svojem delu o preprostih zdravilih omenja, da je knjiga, pripisana Nehepsu, priporočala zeleni jaspis z vrezano žarkasto kačo, ki se nosi na želodcu. Pravi, da je take kamne preizkusil sam in jih našel koristne celo brez vreza. To je redek primer antičnega zdravnika, ki iz izkušnje komentira magično zdravilo, in odraža razumevanje njegove dobe, ne sodobnih dokazov.
Kako se dekani pojavljajo v Salomonovem testamentu?
Kot šestintrideset duhov, privedenih pred kralja Salomona, ki jih obvladuje s prstanom, ki mu ga je dal nadangel Mihael. Imenujejo se dekani zodiaka in vladarji sveta teme. Vsak imenuje bolezen, ki jo povzroča, začenši z glavoboli in naprej po telesu navzdol, ter angelsko ime ali zapisan obrazec, ki ga prežene.
Kdaj je nastal Salomonov testament?
Natančno tega nihče ne ve. Raziskovalci njegov nastanek postavljajo kamorkoli od 1. do 5. stoletja n. št., ohranjeni grški rokopisi pa so veliko poznejši in se med seboj razlikujejo. Njegova sedanja oblika je krščanska, čeprav črpa iz judovskih legend o Salomonovi moči nad demoni ter iz egipčanskih in grških zamisli o dekanih.
Kaj je o dekanih poročal filozof Celz?
Celz, filozof iz 2. stoletja, je zapisal, da Egipčani človeško telo delijo med šestintrideset demonov ali bogov zraka, od katerih ima vsak v oblasti en del, in da klicanje njihovih imen pozdravi bolezen tega dela. Njegova knjiga je izgubljena, Origen pa je odlomek navedel v spisu Proti Celzu, da bi dokazal, da so te moči demoni.
Ali so srednjeveški zdravniki uporabljali dekane?
Zelo malo. Srednjeveška latinska medicina je ohranila zodiakalno melotezijo, ki jo prikazuje znani zodiakalni človek za določanje časa puščanja krvi, ne pa dekanske sheme s šestintridesetimi deli. Podobe dekanov so preživele predvsem v astrološki magiji, prek Abuja Mašarja, Picatrixa in poznejših renesančnih avtorjev, kjer so služile kot talismani brez natančne preslikave na organe.
Ali je dekanska medicina veljavno zdravljenje za danes?
Nikakor ne. Gre za zgodovinski sistem religioznih in astroloških verovanj, ki ga preučujemo zaradi spoznavanja antičnega sveta. Nobena informacija iz teh virov se ne sme uporabljati za diagnosticiranje ali zdravljenje bolezni; pri vsaki zdravstveni težavi se je treba posvetovati z usposobljenim zdravnikom.
Najnovejše objave
Odkrijte starodavno modrost tarot kart in odklenite skrivnosti svoje duhovne poti. Naš blog je vaša vrata do razumevanja bogate simbolike, pomenov in praktičnih aplikacij branja tarota.