Gagat

Kaj v resnici je

Oblika lignita, okamneli les organskega in amorfnega nastanka, s trdoto med 2,5 in 4 ter tako nizko specifično težo, da v dlani deluje skoraj breztežen za svojo velikost.

Gagat iz Whitbyja je nastal iz naplavljenega lesa aravkarije, pradavne sorodnice opičjega drevesa, ki se je v zgodnji juri pred približno sto osemdeset milijoni let potopil v anoksični morski mulj in se brez kisika stisnil v trdno snov.

Za razliko od pravega kamna je topel na otip, saj slabo prevaja toploto. Ta preprosta tipna značilnost je eden najhitrejših načinov za njegovo prepoznavo.

Ob močnem drgnjenju gagat zadrži elektrostatični naboj, kar je enaka lastnost kot pri jantarju; prav zaradi tega so oba materiala opazili že antični pisci.

Poznamo dve kakovosti: trdi gagat, nastal v slani vodi, ki ohrani trajen sijaj, ter mehki gagat, nastal v sladki vodi, ki sčasoma začne pokati.

Od kod izvira

Whitby na obali Severnega Yorkshira je klasično najdišče, kjer gagat leži v jurskih skrilavcih klifov; tam ga zbirajo še danes, večinoma na obali po podorih pečin.

V španski Asturiji so kopali gagat, iz katerega so izdelovali romarske značke za svetišče v Santiagu de Compostela.

Pomembna nahajališča so tudi v Združenih državah Amerike, na Poljskem, v Turčiji in Franciji.

Gagat iz Whitbyja so obdelovali že v bronasti dobi, saj so jagode iz tega materiala našli v prazgodovinskih grobovih po vsej Britaniji. V rimskem obdobju je Whitby izvažal gagat po vsem cesarstvu, Plinij pa v svojih spisih podrobno opisuje gagates, poimenovan po reki v Likiji, skupaj z njegovimi domnevnimi lastnostmi.

Viktorijanska industrija je dosegla velikanske razsežnosti. Kraljica Viktorija je po letu 1861 v znak žalovanja za princem Albertom nosila izključno gagat, kar je zahteval tudi strogi dvorni protokol. Na svojem vrhuncu je Whitby premoževal več kot dvesto delavnic, ki so zaposlovale krepko čez tisoč ljudi.

Kaj so trdila izročila

Plinijev zapis o gagatesu je najstarejše podrobno pričevanje in je precej nenavaden: trdil je, da dim gorečega gagata preganja kače, razkriva božjast in preizkuša nedolžnost ter da zagori, če ga polijemo z vodo.

V britanskih grobovih iz bronaste dobe ležijo gagatne jagode in gumbi, kar dokazuje, da je material nosil pogrebni pomen že tisočletja pred viktorijanci.

Rimska Britanija je izdelovala veliko gagatnega nakita, med drugim izrezljane obeske z glavo Meduze, ki so imeli varovalno vlogo.

Španski gagat iz Asturije, imenovan azabache, so oblikovali v fige, amulete v obliki pesti proti urokovemu očesu, ter v prepoznavne značke za romarje v Santiago.

Najbolj znan pa ostaja viktorijanski žalni običaj. Strogi bonton je dopuščal zgolj črn nakit, gagat pa je bil idealna izbira: popolnoma črn, dovolj lahek za nošenje več kosov hkrati in primeren za zrcalni lesk.

Sodobna praksa gagat dojema kot kamen žalovanja, zaščite in prizemljitve, kar neposredno nadaljuje to večtisočletno izročilo.

Kako se z njim ravna

Gagat je osrednji kamen žalovanja in ima med vsemi materiali v zbirki najbolj utemeljeno pravico do te vloge: zgolj v Britaniji beleži tri tisoč let dokumentirane rabe pri pogrebih in žalovanju.

Zaradi tega je pristno in primerno darilo za nekoga, ki je izgubil bližnjo osebo; gesta se opira na resnično zgodovinsko tradicijo in ne na sodobno izmišljotino.

S fizičnega vidika je s trdoto okoli 3 mehek, zato se hitro opraska in odkruši; varovati ga je treba pred vročino, ki lahko povzroči razpoke, ter pred kemičnimi topili.

Je izredno lahek, kar pojasnjuje priljubljenost velikih viktorijanskih kosov: gagatna broška v velikosti celotne dlani ne tehta skoraj nič.

Čistite ga z mehko, suho krpo ali po potrebi z rahlo vlažno. Starinski gagat lahko nekoliko osvežite z nežnim drgnjenjem z mehko tkanino, kar je bil tudi njegov tradicionalni način vzdrževanja.

Premišljen nakup

Gagat so pogosto posnemali že v viktorijanski dobi, zato so starinski ponaredki danes celo zbirateljski predmeti.

Tako imenovani francoski gagat je v resnici črno steklo, ki je hladno in težko, medtem ko je pravi gagat topel in lahek.

Vulkanit in gutaperča sta spojini iz utrjenega kavčuka, ki so ju uporabljali kot viktorijanska nadomestka; vulkanit s starostjo zbledi v kaki rjavo barvo in ob močnem drgnjenju oddaja vonj po gumi.

Kot nadomestek so uporabljali tudi barjanski hrast in rogovino.

Sodobni ponaredki so večinoma iz plastike ali navadnega stekla.

Najhitrejša preizkusa sta teža in toplota: gagat je presenetljivo lahek in se v dlani nemudoma ogreje, medtem ko steklo ostaja hladno in gosto. Gagat na neglaziranem porcelanu pusti rjavo črto, ob močnem drgnjenju pa rahlo zadiši po premogu.

Pri nakupu je smiselno izrecno povprašati po poreklu iz Whitbyja, saj precej materiala pod tem imenom prihaja iz drugih držav.