Črni oniks

Kaj v resnici je

Kalcedon, silicijev dioksid s trdoto 7 po Mohsovi lestvici, brez razkolnosti. V strogem mineraloškem smislu je oniks ahat, katerega proge tečejo naravnost in vzporedno, ne pa valovito ali v krogih.

Ta geometrijska struktura je bila tehnična zahteva obrti in ne zgolj lepotna izbira. Za izdelavo kameje je potrebna svetla zgornja plast enakomerne debeline nad temno podlago; z odstranjevanjem zgornje plasti se razkrije kontrastno ozadje. Ukrivljene proge bi tak relief onemogočile.

Sardoniks ima enako zgradbo, vendar z rdečerjavimi plastmi sarda namesto črnih ali sivih, in je bil temeljni material klasične gliptike.

Enotno črn oniks, ki se danes prodaja, nastane večinoma iz sivega poroznega kalcedona, v katerega pore se naloži ogljik. Postopek vključuje namakanje v sladkorni raztopini in nato v žvepleni kislini, kar so opisovali že rimski pisci.

Od kod izvira

Brazilija, Urugvaj, Indija in Madagaskar zagotavljajo večino surovine za komercialni oniks, pridobljene iz istih nahajališč ahata, ki oskrbujejo svetovni trg s kalcedonom.

Zgodovinska središča obdelave so bila v Sredozemlju in pozneje v Idar-Obersteinu v Nemčiji, kjer so obrtniki v 19. stoletju izpopolnili postopke kemičnega barvanja, ki se uporabljajo še danes.

Razčistiti je treba pogosto zmedo pri poimenovanju: tako imenovani marmorni oniks, včasih imenovan mehiški oniks ali egiptovski alabaster, je progast kalcit ali aragonit za vaze, svetilke in kopalniško opremo. To je povsem drugo gradivo s trdoto le okoli 3, ki se topi v kislinah. Če je velika posoda iz oniksa presenetljivo poceni, je narejena iz kalcita in ne iz kalcedona.

Kaj so trdila izročila

Zgodovina kamej je najpomembnejše poglavje njegove preteklosti. Grški in rimski rezbarji so v sardoniksu in oniksu ustvarjali portrete vladarjev in mitološke prizore, ki spadajo med vrhunce antičnega kiparstva malega formata, kot je dunajska Gemma Augustea. Kameja je bila viden znak položaja in zvestobe, pri čemer je izbiro kamna narekovala narava orodja.

Starodavni in srednjeveški spisi so na črni oniks gledali z veliko večjim zadržkom kot današnji ustvarjalci. Številna besedila so ga povezovala z razdorom, nočnimi morami in žalostjo; Plinij omenja prepričanje, da kamen spodbuja prepire. Ta previdni pogled se je v delih Evrope ohranil vse do novega veka.

Njegova današnja podoba varovalnega in prizemljitvenega kamna se je izoblikovala v 20. stoletju v sklopu novega razumevanja črnega žarka kot varnega zavetja in meje.

V viktorijanskem žalnem nakitu so črni oniks nosili ob gagatu, in ta vez z dostojanstvom slovesa predstavlja najtrdnejši most med nekdanjimi pomisleki in današnjo umirjenostjo.

Kako se z njim ravna

Zelo uporaben kamen: trdota 7, brez razkolnosti, dostopna cena in strog videz, ki ustreza njegovemu namenu.

V sodobni praksi se uporablja za postavljanje meja in zaključevanje življenjskih obdobij. Povezanost z žalovanjem mu daje pristno globino, ki jo ima le malo temnih kamnov, zato je primerno darilo ob izgubi.

Umetnost kamej živi naprej; naročilo ročno rezljanega motiva je pristen način ohranjanja izročila, čeprav spretno delo zahteva vložek.

Oniks dobi visok zrcalni lesk, na katerem se hitro poznajo prstni odtisi, kar je dobro vedeti pri izbiri okrasnega predmeta za pisalno mizo.

Premišljen nakup

Izhajajte iz tega, da je povsem črn oniks v nakitu barvan. To je stoletja star in uveljavljen postopek, o katerem pošteni trgovci govorijo naravnost. Naraven, enakomerno črn kalcedon obstaja, a je geološka redkost.

Obarvanje z ogljikom je trajno in se ne izpere z acetonom, saj so delci ujeti globoko v mikroporah minerala.

Zeleni, modri in rdeči oniks so prav tako umetno obarvani; tako nasičenih odtenkov v naravnem progastem kalcedonu ni.

Črno steklo in plastika se v cenenem nakitu pogosto prodajata kot oniks. Hladen otip loči steklo od kalcedona, majhna teža pa hitro razkrije plastiko.

Marmorni oniks, mehki progasti kalcit, se redno ponuja pod skrajšanim imenom oniks: zlahka se opraska z jekleno konico in se ob stiku s kisom peni.