Obsidijan

Kaj v resnici je

Amorfno vulkansko steklo, ki običajno vsebuje približno sedemdeset odstotkov silicijevega dioksida, s trdoto med 5 in 5.5 ter značilnim školjkastim lomom.

Ker obsidijan nima kristalne zgradbe, se lomi vzdolž gladkih, ukrivljenih ploskev. Na svojem najtanjšem delu ima lahko svež odlom debelino ene same molekule, kar presega ostrino jeklenega kirurškega skalpela. Iz tega razloga so bila obsidijanska rezila preizkušena v eksperimentalni mikrokirurgiji.

Prevladujoča barva je globoko črna zaradi mikroskopskih vključkov magnetita in hematita. Snežni obsidijan vsebuje bele sferolite kristobalita; mahagonijev obsidijan kaže rjaste proge železovih oksidov; mavrični, zlati in srebrni obsidijan vsebujejo usmerjene plasti mikromehurčkov, ki povzročajo prelivajoče se svetlobne učinke.

Obsidijan je metastabilen. V geoloških časovnih obdobjih se počasi razstekli in kristalizira, zato se kosi, starejši od nekaj milijonov let, le redko ohranijo v steklastem stanju.

Kemično je nevtralen in povsem neškodljiv, vendar ostri robovi zlahka zarežejo v kožo.

Od kod izvira

Mehika, zlasti nahajališči Pachuca in Otumba, je stoletja oskrbovala vso Mezoameriko. Kapadokija v Turčiji in egejski otok Melos sta z materialom zalagala starodavni Bližnji vzhod in Sredozemlje. Armenija, Islandija, italijanski Liparski otoki, Japonska in zahod ZDA imajo prav tako bogata nahajališča.

Njegov arheološki pomen je izjemen. Vsak lavin tok nosi edinstven geokemični prstni odtis slednih prvin, zato je mogoče najdena orodja z laboratorijsko analizo natančno povezati z izvirnim kamnolomom. To je raziskovalcem omogočilo obnovo prazgodovinskih trgovskih poti z natančnostjo, ki je ne ponuja skoraj noben drug material.

Obsidijan z Melosa, odkrit na grški celini v plasteh iz obdobja okrog 11000 pr. n. št., velja za enega najzgodnejših dokazov morske plovbe v Sredozemskem morju.

V Mezoameriki so obsidijan lomili in obdelovali v velikanskem obsegu; azteški macuahuitl, leseni meč z vstavljenimi ostrimi obsidijanskimi rezili, je bil glavno orožje bojevnikov.

Kaj so trdila izročila

Mezoameriško izročilo je najbogatejše in najbolj podrobno dokumentirano. Zglajena obsidijanska zrcala so bila osrednji znak boga Tezcatlipoce, čigar ime dobesedno pomeni «kadeče se ogledalo», svečeniki pa so jih uporabljali za prerokovanje. Španski kronisti so natančno opisali te obrede. Eno takih zrcal je kasneje prešlo v last Johna Deeja, elizabetinskega učenjaka in astrologa, in se danes nahaja v Britanskem muzeju.

Ta predmet povezuje azteški obredni svet z učeno magijo angleške renesanse.

V Anatoliji obsidijanska zrcala iz Çatalhöyüka segajo v čas okoli 6000 pr. n. št. in so bila položena v grobove kot dragocene pridatke.

Tudi klasični rimski viri omenjajo kamen: Plinij Starejši izvor imena pripisuje Rimljanu z imenom Obsius ali Obsidius, ki naj bi kamen prinesel iz Etiopije.

Sodobno ezoterično razumevanje vidi obsidijan kot kamen neizprosne resnice in zanesljive zaščite, namenjen jasnemu soočanju z realnostjo namesto iskanju tolažbe. To pojmovanje se je izoblikovalo v dvajsetem stoletju, vendar popolnoma ustreza ostri naravi kamna.

Kako se z njim ravna

Vloga obsidijana v sodobni praksi zahteva treznost: velja za kamen, ki odkrito pokaže tisto, čemur se je človek poskušal izogniti, ter prebija samozavajanje.

Ni primeren za začetnike in ni prava izbira, kadar človek potrebuje nežno tolažbo ali mehko pomiritev.

Uporaba temnih zrcal za scrying ima zgodovinsko podlago. Zglajena plošča iz črnega obsidijana velja za najbolj pristno površino za tovrstno osredotočanje. Vaja obsega mirno opazovanje temne ploskve, dokler zavest ne začne izrisovati notranjih podob in simbolov.

Za vsakodnevno nošenje je varen zaobljen klesanec. Surovi kosi imajo britvasto ostre robove in jih je treba hraniti izven dosega otrok.

S trdoto 5.5 se ob udarcih hitro opraska in odkruši, zato ni primeren za prstane pri vsakodnevnih opravilih.

Premišljen nakup

Običajno črno industrijsko steklo se pogosto prodaja kot naravni obsidijan. Kemično sta si zelo blizu, saj je tudi obsidijan steklo; temeljna razlika je v naravnem vulkanskem nastanku v primerjavi s tovarniško talilnico.

Poglejte tanek rob proti močni svetlobi: pravi obsidijan ponavadi rahlo proseva v rjavkastih, zelenkastih ali sivih odtenkih, medtem ko cenejše ulito steklo ostaja povsem neprozorno črno. Umetni kosi včasih kažejo sledi kalupov in popolnoma okrogle mehurčke, medtem ko ima naravni obsidijan podolgovate mehurčke in sledi tekoče lave.

Snežni, mahagonijev in mavrični obsidijan so pristne naravne različice. Svetlo modri, turkizni ali vijolični kamni pa so zmeraj umetno obarvano steklo, saj narava obsidijana v takšnih barvah ne ustvarja.

Prave lobanje, krogle in piramide so ročno izklesane iz kamna; prisotnost ulivnega šiva nemudoma razkrije ponaredek.