Tibetanska astrologija

Kaj je tibetanska astrologija

Tibetanci to vedo imenujejo tsi ali tsi-rig – znanost o računanju –, in to ime je povsem dobesedno. V njenem jedru je računski aparat za merjenje časa: kje stojita sonce in luna, kdaj se obrne mesec ter kateri element vlada določenemu letu. Okoli tega računa je Tibet zgradil način branja človekovega življenja, izbiro pravih datumov ter medicinsko astrologijo, ki zdravniku pove, kdaj bo zdravljenje pomagalo in kdaj lahko škodi. Manj kot vedeževanje je to veda o tem, kako cikli časa hkrati tečejo skozi zunanji svet in skozi človeško telo.

To izročilo je sinteza in to odkrito priznava. Tibetanski astrologi govorijo o dveh glavnih virih: Kar-tsi (bela astrologija iz Indije) in Nag-tsi (črna astrologija iz Kitajske). Za obema leži še starejši svet prvotne vere bon z njenimi krajevnimi duhovi in zaščitnimi obredi. Vse tri plasti povezuje budistični okvir.

Trije viri

Bon. Preden je v Tibet prispel budizem, so njegovi prebivalci brali naravna znamenja, častili sile zemlje, vode, ognja in zraka ter se sporazumevali z duhovi gora, jezer in tal. Bonska besedila prostor in čas postavljajo pod oblast močnih božanstev, velik del zaščitnih obredov, ki še danes spremljajo tibetansko astrologijo (križi iz nitk in odkupne daritve), pa izvira prav iz te plasti.

Kitajska. Izročilo pravi, da je kitajska princesa Wencheng ob poroki s kraljem Songtsen Gompojem leta 641 s seboj prinesla astrološka in geomantična besedila ter z njimi določila lego templja Jokhang v Lhasi. Kitajski modrec Kongtse (tibetanska podoba, poimenovana po Konfuciju) je postal zavetnik divinacije. Iz tega toka izvirajo pet elementov, dvanajst živali, osem trigramov in magični kvadrat Lo Shu. Tibetanci so ta tok poimenovali črna astrologija po svojem imenu za Kitajsko kot 'črno deželo' zaradi temnih oblačil njenih prebivalcev.

Indija. Drugi veliki val je prispel s poznejšim širjenjem budizma v 11. stoletju, ko so tibetanski prevajalci z indijskimi učenjaki prevajali Kaločakra tantro (Kolo časa). Njen prvi prevod, ki ga je opravil Gyijo Dawa Özer, se umešča v leto 1027, to leto pa je postalo začetek prvega rabjunga – šestdesetletnega cikla, po katerem Tibetanci štejejo čas vse od tedaj. Kaločakra je prinesla celovito indijsko astronomijo, Tibetanci pa so jo po belem platnu indijskih oblačil poimenovali bela astrologija.

Od samostana do države

V naslednjih stoletjih so tibetanski učenjaki te uvožene vplive povezali v enoten sistem. Sakya mojstri so o računanju pisali v 12. in 13. stoletju. Rangjung Dorje, tretji karmapa (1284–1339), je sestavil astrološki kompendij, ki je utemeljil šolo Tsurphu. V 15. stoletju sta Phugpa Lhundrub Gyatso in Khedrub Norsang Gyatso prenovila izračune Kaločakre, njuna šola Phugpa pa je postala uradni koledar vlade dalajlam.

Odločilni korak je sledil pod Desijem Sangyejem Gyatsojem (1653–1705), regentom petega dalajlame. Njegov Beli beril je kodificiral astrologijo, koledar in geomantijo, njegov Modri beril pa Štiri tantre medicine. Od tedaj naprej so astrologijo in medicino poučevali kot sestrski vedi, leta 1916 pa je trinajsti dalajlama v Lhasi ustanovil inštitut Men-Tsee-Khang za obe področji skupaj. V izgnanstvu v Dharamsali je bil znova ustanovljen leta 1961.

Kar-tsi in Kolo časa

Kaločakra čas uči na treh ravneh. Zunanja Kaločakra je kozmos: svetovni sistem ter poti Sonca, Lune in planetov, iz katerih se računajo koledar in mrki. Notranja Kaločakra je človeško telo, kjer se isti cikli ponavljajo kot gibanje vetrov (rlung, sanskrtsko prana) skozi energijske kanale in središča subtilnega telesa. Drugačna (ali preoblikovalna) Kaločakra je pot duhovne prakse – meditacija in joga božanstev, namenjeni osvoboditvi iz obeh ciklov. Zamisel, da zunanji in notranji čas tečeta na istem kolesu, je temelj tibetanske medicinske astrologije.

Bela astrologija spremlja pet dejavnikov indijskega koledarja: dan v tednu, lunarni dan, lunarno bivališče (eno od 27 delitev lunine poti, nakšatre), kombinacijo, imenovano joga, ter polovični lunarni dan, imenovan karana, ki jih je enajst vrst. Manjša indijska veja, Yang-char (astrologija vzhajajočih samoglasnikov), povezuje sanskrtske samoglasnike z elementi in dihom ter se je uporabljala za presojo vitalnosti posameznika in izbiro trenutkov za odločno delovanje.

Koledar

Tibetanski koledar je luni-solaren. Njegovi meseci sledijo luni, vendar morajo ostati usklajeni z letnimi časi, Kaločakra pa določa natančno razmerje: 67 lunarnih mesecev je enakih 65 sončnim mesecem. Razkorak se uravnava z dodajanjem prestopnega meseca približno vsakih 32,5 meseca.

Določanje posameznega dne je še bolj zapleteno. Lunarni dan (tshe-zhag) je čas, v katerem se luna oddalji od sonca za dvanajst stopinj – ena tridesetina cikla od mlaja do mlaja. Ker se obe svetili gibljeta z neenakomerno hitrostjo, lahko lunarni dan traja od približno 20 do 27 ur. Koledar vsakemu sončnemu dnevu pripiše številko tistega lunarnega dneva, ki velja ob jutranjem svitu (okoli 5. ure zjutraj). Kratek lunarni dan, ki se začne po enem svitu in konča pred naslednjim, nikoli ne dobi svojega datuma, zato koledar določeno številko preskoči. Dolg lunarni dan, ki zajame dva svita, svojo številko podeli obema dnevoma, zato se številka v mesecu ponovi. Tibetanski koledarji povsem običajno vsebujejo dva petnajsta dneva ali pa sploh nimajo četrtega.

Šoli Phugpa in Tsurphu uporabljata nekoliko različne konstante za srednjo lego sonca, zato prestopne mesece umeščata na različna mesta. Večino let se ujemata, včasih pa Losar (novo leto) v njiju pade z razmikom enega meseca, kar s seboj premakne praznike, obrede in datume za pripravo zdravil. Astrologi vsako leto izdajo koledar lo-tho, ki vse to natančno določa dan za dnem.

Nag-tsi in pet elementov

Kjer bela astrologija pove, kdaj, črna astrologija pove, kakšen je določen čas. Njena delovna metoda, Jung-tsi (astrologija elementov), temelji na petih elementih, prevzetih s Kitajske: lesu, ognju, zemlji, železu in vodi. Tibetanska raba govori o železu tam, kjer kitajski viri običajno navajajo kovino. To niso isti elementi kot pet elementov tibetanske medicine (zemlja, voda, ogenj, veter in prostor), ki sestavljajo snovni svet. V sistemu Jung-tsi opisujejo kakovosti časa in njihovo medsebojno delovanje.

Ta srečanja vodita dva cikla. V ciklu mati-sin vsak element rodi naslednjega: voda hrani les, les hrani ogenj, ogenj iz pepela ustvarja zemljo, zemlja rojeva železo, železo pa zbira vodo. V ciklu sovražnik-prijatelj vsak element nadvlada drugega: voda gasi ogenj, ogenj topi železo, železo seka les, les izčrpava zemljo, zemlja pa zajezuje vodo. Vsaka presoja v Jung-tsiju – od letnih obetov do zakonske skladnosti – temelji na tem, kateri od teh odnosov velja med udeleženimi elementi.

Utemeljitveni mit pripoveduje o veliki zlati želvi, ki se je dvignila iz pradavnih voda z zarisanim astrološkim znanjem na svojem oklepu. Diagram, naslikan na njenem trebuhu, je Sipa Khorlo, na katerem so v krogih razporejeni dvanajst živali, osem parkh in devet mew. Obešen visi nad tibetanskimi vhodi kot varovalo doma. Pogosto ga zamenjujejo s kolesom življenja (Bhavachakra), vendar imata različni vlogi: kolo življenja prikazuje karmo in šest kraljestev ponovnega rojevanja, medtem ko Sipa Khorlo riše čas.

Živali in šestdeset let

Dvanajst živali si sledi: Miš, Bivol, Tiger, Zajec, Zmaj, Kača, Konj, Ovca, Opica, Ptič, Pes in Prašič. Vsaka nosi svoj element, smer neba in spol. V kombinaciji s petimi elementi (pri čemer se vsak vzame dvakrat – najprej kot moški, nato kot ženski) ustvarjajo šestdeset poimenovanih let, kot sta Ogenj-Konj ali Les-Kača. Tibetanski cikel se v eni podrobnosti razlikuje od kitajskega: začne se z letom Ogenj-Zajec (leto 1027) in ne z Lesno Mišjo. Sedemnajsti rabjung se je začel leta 1987, leto 2026 pa je leto Ogenj-Konj.

Dnevi v tednu nosijo planetarne vladarje tako kot v Indiji, vsaka rojstna žival pa ima svoje dneve: dan zaščitne duše (la) in dan življenja, ki ji prinašata podporo, ter dan ovir, ki deluje proti njej. Astrologi ju preučujejo pri izbiri ugodnih datumov.

Devet mew

Mewe, kar dobesedno pomeni 'znamenja' ali 'rojstna znamenja', so števila od ena do devet, razporejena v magični kvadrat Lo Shu, v katerem vsaka vrstica, stolpec in diagonala daje seštevek petnajst. Vsaka ima svojo barvo, element in smer na kompasu.

Vladajoča mewa leta se vsako leto zniža za eno, zato popolna vrnitev k isti mewi, istemu elementu in živali traja 180 let – tri rabjunge, znane kot zgornji, srednji in spodnji cikel. Mewa rojstnega leta je rojstna mewa, priročniki pa vsakemu številu pripisujejo določen značaj: bele so povezane z božanstvi in srečo, črna dvojka s težavami v mladosti, rumena petica z nenadnimi boleznimi in izgubami. Iz nje se izpeljejo nadaljnje mewe za življenjsko silo, telo, moč in srečo, ki se skupaj berejo kot znamenja pretekle karme in sedanjih nagnjenj.

Osem parkh

Parkhe so osem trigramov I Chinga, sestavljenih iz prekinjenih in neprekinjenih črt: Li, Khon, Dva, Khen, Kham, Gin, Zin in Zon. Elemente razporejajo po kompasu in so temelj tibetanske geomantije. Letno parkho posameznika določimo s štetjem po starosti: od Li v smeri urnega kazalca za moškega in od Kham v nasprotni smeri za žensko.

Iz parkhe izhajajo štiri ugodne in štiri neugodne smeri za posamezno leto.

Pet življenjskih sil

Najbolj samosvoj del tibetanske astrologije, ki nima neposredne vzporednice v Indiji ali na Kitajskem, je branje človeka skozi pet sil, od katerih je vsaka izražena kot določen element.

• Sok, življenjska sila: korenina človekovega bivanja, določena z elementom rojstne živali. Oseba, rojena v letu Konja, ima življenjsko silo Ognja.
• Lü, telo: zdravje in telesna odpornost, razbrana iz tabele, ki vsakemu od šestdesetih let pripisuje lasten element telesa, ločen od vladajočega elementa leta.
• Vangtang, moč: bogastvo, družbeni položaj in zmožnost uresničevanja ciljev, določena z elementom rojstnega leta. Leto Ogenj-Miš prinaša moč Ognja.
• Lungta, vetrni konj: sreča in uspeh – element, ki omogoča, da se stvari iztečejo ugodno. Njegove podobe nosijo molilne zastavice na himalajskih prelazih.
• La, zaščitna duša: subtilno, varovalno bistvo, ki lahko oslabi ali se izgubi. Njen element je mati elementa življenjske sile; Konjeva ognjena življenjska sila ima torej zaščitno dušo Lesa.

Astrolog vsako od teh sil primerja z elementi tekočega leta, meseca in dneva. Kjer je element leta mati ali prijatelj določene sile, je ta podprta; kjer je njen sovražnik, je sila pod pritiskom. Poškodovana zaščitna duša (la) je resna težava, saj je od nje odvisna sama življenjska sila.

Za težavno leto izročilo namesto vdanosti v usodo ponuja zdravila: molitve, daritve, izobešanje molilnih zastavic ter Namkha – križ iz nitk, spleten v barvah petih elementov na prekrižanih palicah glede na elemente posameznika. Namkha je bonski obred, ki ga je na Zahodu obširno poučeval Chögyal Namkhai Norbu in ga pred uporabo posveti duhovni učitelj.

Sowa Rigpa: astrologija in medicina

Tibetanska medicina (Sowa Rigpa – znanost o zdravljenju) je področje, kjer astrologija opravlja svoje najbolj praktično delo. Njeno temeljno besedilo, Štiri tantre (Gyüshi), je svojo končno obliko dobilo v 12. stoletju in se pripisuje zdravniku Yuthoku Yöntenu Gönpoju. Besedilo je umeščeno v Tanadug, mesto medicine, kjer Buda medicine poučuje zbor modrecev. Njena prva knjiga celotno medicino ponazarja kot drevo s 3 koreninami, 9 debli, 47 vejami in 224 listi.

V tej medicini je vse zgrajeno iz petih elementov (zemlje, vode, ognja, vetra in prostora), v telesu pa se kažejo kot tri nyepa, pogosto prevajane kot doševne energije oziroma telesni sokovi.

Zdravje je ravnovesje treh energij s sedmimi telesnimi sestavinami in tremi izločki. Vsaka energija ima pet podvrst. Veter se na primer deli na življenje ohranjajoči veter v glavi, navzgor usmerjeni veter v prsih za govor, vsesplošni veter iz srca za gibanje okončin, z ognjem povezani veter za prebavni ogenj ter navzdol delujoči veter za izločanje.

Medicinska astrologija

Ker se notranje in zunanje kolo časa vrtita usklajeno, se te energije dvigajo in upadajo z uro, letnim časom in nebom, tibetanski zdravnik (amchi) pa jih presoja na ta način. Pri diagnozi z utripom zdravnik položi tri prste na vsako zapestje ter pod vsako konico prsta bere delovanje organov; isti utrip pomeni povsem druge stvari poleti kot pozimi, saj ima vsak letni čas svoj običajni utrip. Štiri tantre navajajo tudi deset natančnih časov za jemanje zdravil – pred jedjo, med njo, po njej ali med posameznimi grižljaji –, odvisno od narave motnje.

Najbolj osupljiva uporaba astrologije v medicini je sledenje zaščitni duši (la). Besedila opisujejo njeno potovanje skozi telo v lunarnem mesecu: ob mlaju začne pri stopalu (levem pri moških, desnem pri ženskah), se skozi noge in trup do polne lune povzpne do temena ter se do tridesetega dneva znova spusti navzdol. Puščanje krvi in moksibustija se nikoli ne smeta izvajati na mestu, kjer ta dan počiva la, saj bi njena poškodba neposredno oslabila življenjsko silo bolnika. Nekateri lunarni dnevi so na splošno boljši za začetek zdravljenja kot drugi; 8., 15. in 30. dan pa veljajo za posebej ugodne za versko prakso.

Dragocene kroglice

Povezava sega tudi v lekarništvo. Tibetanska medicina svoje učinkovine razvršča po šestih okusih, pri čemer je vsak sestavljen iz dveh elementov, ter jih uporablja za krepitev ali pomiritev telesnih energij.

Najbolj cenjeni pripravki so rinchen rilbu – dragocene kroglice, sestavljene iz več deset rastlinskih, mineralnih in kovinskih sestavin. Številne vsebujejo tsothel, prečiščeno živosrebrovo spojino, katere priprava sodi med najdaljše in najbolj varovane postopke v izročilu. Tradicija zahteva, da se oboje izdeluje na astrološko izbrane datume, pri čemer se zdravniki vizualizirajo kot Buda medicine ter med delom ponavljajo njegovo mantro. V očeh izročila je zdravilo, izdelano ob napačnem času in brez ustreznih obredov, le navadna snov.

To načelo se danes srečuje s sodobnimi predpisi. Veliki proizvajalci na Kitajskem in v izgnanstvu so prešli na tovarniške standarde proizvodnje, ki zahtevajo celoletno delo in enotne serije, mnogi tradicionalni zdravniki pa opozarjajo, da opustitev astrološkega koledarja in posvetitev spreminja samo naravo zdravila. Znanstvena mnenja o varnosti živosrebrovih pripravkov medtem ostajajo deljena.

Razumevanje izročila danes

Tibetanska astrologija živi še danes: vsako leto izide koledar, družine se z astrologi posvetujejo ob rojstvih, porokah, gradnjah in pogrebih, Men-Tsee-Khang pa astrologe še naprej usposablja ob boku zdravnikov. Za bralca, ki jo spoznava iz zahodne astrologije, je najbolj dragoceno opaziti, kako drugače zastavlja vprašanje. Ne sprašuje, katero znamenje je posameznik. Sprašuje, kako se človekovi elementi srečujejo z elementi tekočega časa in kaj je mogoče storiti, da bi med njimi vzpostavili skladno ravnovesje.

Tibetanska medicina in njena astrologija sta tu predstavljeni kot kulturno in zgodovinsko izročilo. Ne nadomeščata strokovnega zdravniškega nasveta, diagnoze ali zdravljenja, tradicionalnih pripravkov – zlasti tistih s kovinami – pa se nikoli ne sme jemati brez strokovnega nadzora.