Prvi zapisi o dekanih
Diagonalne zvezdne tabele
Okoli leta 2100 pr. n. št. so slikarji v Srednjem Egiptu notranjo stran nekaterih pokrovov krst zapolnili z mrežo zvezdnih imen: en stolpec za vsak desetdnevni teden leta, ena vrstica za vsako nočno uro. Ker vsaka zvezda iz tedna v teden označuje zgodnejšo uro, se njeno ime po mreži vzpenja v poševni črti. Te tabele so najstarejše znane zvezdne ure in najzgodnejši popolni seznami šestintridesetih dekanov.
- tedenskih stolpcev
- 36
- urnih vrstic
- 12
- pr. n. št., najstarejši pokrovi
- ok. 2100
Zgradba zvezdne tabele
Diagonalna tabela je načrtno zasnovan predmet, ki mu lahko poimenujemo del za delom: pokrov, na katerega je naslikana, stolpce in vrstice, samo diagonalo, podobe in besedilo na sredini, dodatne stolpce ob robu ter vprašanja, ki ostajajo odprta.
Pokrov kot nebo
Tabele so naslikane na notranji strani pravokotnih lesenih pokrovov krst, neposredno nad obrazom pokojnika. Za mrtvega je bil pokrov tam, kjer bi bilo nočno nebo, zvezdna tabela pa je to površino spremenila v delujoč zemljevid ur.
Asjutske delavnice
Večina znanih tabel izvira z grobišča v Asjutu, starodavnem Zautiju, prestolnici trinajstega noma Zgornjega Egipta. Tamkajšnje upravitelje in uradnike so pokopavali v bogato poslikanih krstah, preostale tabele pa izvirajo z nekaj drugih najdišč. Število znanih tabel je zraslo s približno ducata na več kot dvajset.
Šestintrideset tedenskih stolpcev
Vsak stolpec pripada enemu desetdnevnemu tednu civilnega leta, nad njim pa je zapisan datum: prvih, srednjih ali zadnjih deset dni določenega meseca v enem od treh letnih časov, ahet, peret in šemu. Dvanajst mesecev po trideset dni da šestintrideset stolpcev.
Dvanajst urnih vrstic
Vsak stolpec ima od zgoraj navzdol dvanajst celic, po eno za vsako nočno uro, v vsaki celici pa je ime dekana, ki v tistem tednu označuje to uro. Stolpec, prebran od vrha do dna, je cela noč enega desetdnevnega tedna.
Diagonala
Zvezda vsako noč vzide približno štiri minute prej, v tednu torej okoli štirideset minut. Dekan, ki v enem tednu označuje dvanajsto uro, zato v naslednjem označuje enajsto, njegovo ime pa se z vsakim stolpcem pomakne za vrstico više in zariše diagonalo, po kateri so tabele dobile ime.
Pas nebeških podob
Na dobro ohranjenih pokrovih stolpce prekinja navpičen pas podob. Prikazuje boginjo neba Nut, bikovo sprednjo nogo (Meshetiu, naš Veliki voz), Saha kot podobo Oriona in Sopdet, boginjo Sirija: stalne točke egipčanskega neba.
Pas besedila
Na mnogih pokrovih mrežo prečka vodoraven pas hieroglifskega besedila, navadno daritvena formula, ki v imenu pokojnika kliče nebesna božanstva. Astronomija in molitev si delita isto površino in slikarji so ju obravnavali kot dela ene same kompozicije.
Pet dodatnih dni
Šestintrideset tednov da 360 dni, civilno leto pa je imelo še pet epagomenalnih dni, da je doseglo 365. Nekatere tabele temu kratkemu obdobju namenijo zadnji stolpec z lastnim naborom zvezd, ki označujejo ure, tako da ura pokrije vse leto.
Trikotni dekani
Proti koncu leta redno zaporedje mreže ne zapolni več brez ostanka. Nekateri pokrovi dodajo trikoten blok dodatnih zvezdnih imen, ki sta jih Neugebauer in Parker poimenovala trikotni dekani; uporabljali so jih samo zato, da je ura v tistih tednih še delovala.
Vzhodi ali prehodi?
Običajna razlaga pravi, da vsako uro označuje dekan, ki vzide na vzhodu. Nekateri raziskovalci trdijo, da so zvezde opazovali na kakšnem drugem stalnem mestu, na primer ob prehodu čez poldnevnik. Tabele navajajo imena, ne metode, zato je pravilo opazovanja treba rekonstruirati.
Prepisi prepisov
Koledar s 365 dnevi brez prestopnega dne v približno štiridesetih letih glede na zvezde zdrsne za cel teden. Mnogi pokrovi so zamaknjeni, napačno zapisani ali notranje neskladni, kar kaže, da so slikarji za pokope prepisovali starejše vzorčne tabele še dolgo potem, ko se te niso več ujemale z nebom.
Katere zvezde?
Sah je Orion in Sopdet je Sirij. Pri drugih imenih je še vedno sporno, katere zvezde se skrivajo za njimi. Večina rekonstrukcij postavlja dekane v pas južno od ekliptike, a tabele beležijo samo imena in vrstni red, zato so zanesljive identifikacije redke.
Izkopavalci in izdajatelji
Arheologi, ki so krste iz Asjuta spravili na dan, in zgodovinarji astronomije, ki so ugotovili, kaj njihove mreže povedo.
Émile Chassinat
Direktor Francoskega inštituta za orientalsko arheologijo v Kairu, ki je s Charlesom Palanqueom leta 1903 izkopaval v Asjutu in objavil najdbe, med njimi poslikane krste te vrste, kakršne nosijo zvezdne tabele.
Ernesto Schiaparelli
Direktor Egipčanskega muzeja v Torinu, čigar italijanska odprava je med letoma 1906 in 1913 izkopavala v Asjutu in v Evropo prinesla eno največjih zbirk grobne opreme iz Asjuta.
David George Hogarth
Arheolog, ki je v letih 1906–07 izkopaval v Asjutu za Britanski muzej in londonsko zbirko obogatil s krstami Srednjega kraljestva z istega grobišča.
Alexander Pogo
Zgodovinar astronomije, ki je leta 1932 v reviji Isis objavil tabele s pokrovov krst iz Asjuta kot koledarje in zvezdne ure; bila je ena prvih študij, ki jih je obravnavala kot astronomske dokumente.
Otto Neugebauer
Zgodovinar eksaktnih znanosti, ki je z Richardom Parkerjem prvi zvezek dela Egyptian Astronomical Texts (1960) posvetil zgodnjim dekanom in diagonalnim tabelam. Iz te izdaje izhajajo vse poznejše raziskave.
Richard A. Parker
Egiptolog in strokovnjak za egipčanski koledar, čigar branje datumov, letnih časov in zvezdnih imen je omogočilo pojasniti, zakaj tabele potekajo diagonalno in kako so bili dekani izbrani.
Sarah Symons
Zgodovinarka egipčanske astronomije, ki je popisala znane diagonalne tabele in njihove različice, korpus, ki sta ga imela na voljo Neugebauer in Parker, približno podvojila in prepise naredila primerljive.
Juan Antonio Belmonte
Arheoastronom, ki je z Joséjem Lullom in drugimi preverjal tabele ob izračunanem nebu ter predlagal identifikacije zvezd in datume opazovanj, na katerih temeljijo.
Jochem Kahl
Egiptolog, ki od leta 2003 vodi nemško-egipčanski projekt Asjut; vrnil se je na grobišče, s katerega izvira večina zvezdnih tabel, in dokumentira njegove grobnice v prvotnem okolju.
Najstarejše zvezdne ure
Približno med letoma 2100 in 1800 pr. n. št., v prvem vmesnem obdobju in zgodnjem Srednjem kraljestvu, so slikarji v Srednjem Egiptu notranjo stran nekaterih lesenih pokrovov krst zapolnili z mrežo zvezdnih imen. Pravilno prebrana mreža pove, katera zvezda označuje posamezno nočno uro v vsakem desetdnevnem tednu leta. To so diagonalne zvezdne tabele, najstarejše znane zvezdne ure in najzgodnejši popolni zapisi šestintridesetih dekanov. Sodobno ime so dobile po svoji najbolj opazni lastnosti: ime vsake zvezde se iz tedna v teden pomakne za en stolpec vstran in eno vrstico više, tako da isto ime zariše poševno črto čez pokrov. Vse poznejše v dekanski tradiciji, od stropov Novega kraljestva do obrazov helenistične astrologije, izhaja iz sistema, ki ga beležijo te tabele.
Asjut in njegove krste
Večina znanih tabel izvira iz Asjuta, starodavnega Zautija, prestolnice trinajstega noma Zgornjega Egipta in kultnega središča šakaljega boga Vepvaveta. Tamkajšnje upravitelje in uradnike so pokopavali v pečinah zahodno od mesta, v pravokotnih lesenih krstah, poslikanih znotraj in zunaj: s seznami daritev, frizi predmetov, ki bi jih pokojnik potreboval, uroki iz Besedil s krst in, na manjšini pokrovov, z zvezdno tabelo. Manjše število tabel izvira z drugih najdišč v Srednjem in Zgornjem Egiptu. Korpus se je večal počasi. Neugebauer in Parker sta leta 1960 lahko delala s približno ducatom pokrovov; poznejši katalogi, predvsem katalog Sarah Symons, so to število približno podvojili, čeprav je več pokrovov fragmentarnih, nekateri pa so ohranjeni le v starih prerisih.
Kako brati mrežo
Popolna tabela je mreža s šestintridesetimi stolpci in dvanajstimi vrsticami. Nad vsakim stolpcem je datum egipčanskega civilnega koledarja, ki je imel tri letne čase, ahet, peret in šemu, vsakega s štirimi meseci po trideset dni. Vsak mesec se je delil na tri desetdnevne tedne, zato se naslov v bistvu glasi: prvih deset dni drugega meseca aheta. Šestintrideset takih tednov zapolni 360 dni. Vsak stolpec ima od zgoraj navzdol dvanajst celic, po eno za vsako nočno uro, v vsaki celici pa je ime dekana. Stolpci si običajno sledijo od desne proti levi, v običajni smeri hieroglifske pisave. Kdor je tabelo uporabljal, je poiskal stolpec za tekoči teden in ga bral navzdol: prvi dekan označuje prvo uro, drugi drugo in tako naprej do zore.
Zakaj imena tečejo diagonalno
Diagonala je posledica neba. Vsaka zvezda vzide vsako noč približno štiri minute prej, v desetih dneh torej pridobi okoli štirideset minut, kar je blizu dolžini ene od teh ur. Dekan, ki v enem tednu označuje zadnjo nočno uro, zato v naslednjem tednu označuje predzadnjo, v tednu za tem tretjo od konca in tako naprej, dokler se povsem ne izvije iz noči. Na pokrovu se njegovo ime z vsakim stolpcem pomakne za vrstico više. Spodnja shema prikazuje načelo za prve štiri tedne tabele, dekani pa so oštevilčeni po vrstnem redu vzhajanja.
| Ura | 1. teden | 2. teden | 3. teden | 4. teden |
|---|---|---|---|---|
| 1 | Dekan 1 | Dekan 2 | Dekan 3 | Dekan 4 |
| 2 | Dekan 2 | Dekan 3 | Dekan 4 | Dekan 5 |
| 3 | Dekan 3 | Dekan 4 | Dekan 5 | Dekan 6 |
| … | … | … | … | … |
| 12 | Dekan 12 | Dekan 13 | Dekan 14 | Dekan 15 |
Sledite dekanu 4: v 1. tednu označuje četrto uro, v 4. tednu pa prvo. Na pravem pokrovu se vzorec nadaljuje skozi vseh šestintrideset stolpcev, in prav pravilnost teh korakov je sodobnim raziskovalcem omogočila, da so v nečem, kar je bilo videti kot seznam, prepoznali uro.
Sredina pokrova
Mreža je le redko neprekinjena. Na najbolje ohranjenih pokrovih jo prečka vodoraven pas hieroglifskega besedila, navadno daritvena formula, ki v imenu lastnika krste kliče nebesna božanstva. Stolpce deli tudi navpičen pas podob, ki prikazuje figure, na katere je bilo zasidrano egipčansko nebo: Nut, boginjo, katere telo je nebo; bikovo sprednjo nogo, Meshetiu, zvezde našega Velikega voza; Saha, podobo Oriona; in Sopdet, boginjo Sirija. Razporeditev se od pokrova do pokrova razlikuje, vendar je kombinacija dovolj stalna, da kaže, da je bila tabela zamišljena kot enotna kompozicija, ki združuje astronomijo in molitev. Nič na pokrovu ne loči merjenja časa od verskega besedila.
Dodatni stolpci
Šestintrideset tednov pusti pet dni 365-dnevnega leta nepreštetih. Ti epagomenalni dnevi, v egipčanskem mitu rojstni dnevi Ozirisa, Hora, Seta, Izide in Neftis, so stali zunaj mesecev, nekateri pokrovi pa dodajo zadnji stolpec, da ura pokrije tudi nje. Druga težava nastopi proti koncu leta, ko redno zaporedje dekanov ne zapolni več vsake ure brez ostanka. Nekateri pokrovi na tem mestu dodajo trikoten blok dodatnih zvezdnih imen. Neugebauer in Parker sta jih poimenovala trikotni dekani, njihova navzočnost pa kaže, da so sestavljavci vzorčnih tabel celo leto predelali uro za uro, namesto da bi zgolj ponavljali vzorec.
Kaj so Egipčani opazovali
Tabele navajajo zvezde, ne povedo pa, kaj so opazovali. Običajna razlaga, ki sta jo postavila Neugebauer in Parker, je, da je vsako uro označeval dekan, ki je vzhajal na vzhodnem obzorju, dekani pa so bili izbrani tako, da so si njihovi heliakalni vzhodi, prvi jutranji pojavi po obdobju nevidnosti, sledili v razmiku desetih dni. Po tej razlagi dekan, ki se je pravkar znova pokazal, označuje zadnjo nočno uro, v naslednjih tednih pa vse zgodnejše ure. Drugi raziskovalci so trdili, da so zvezde opazovali na nekem drugem stalnem mestu, na primer ob prehodu čez poldnevnik, ali da se je pravilo med izročili spreminjalo. Večina rekonstrukcij postavlja dekane v pas, ki poteka približno vzporedno z ekliptiko in južno od nje ter vključuje Orion in Sirij. Samo na podlagi pokrovov vprašanja ni mogoče rešiti, ker so ohranjeni prepisi preveč neskladni, da bi se natančno ujemali s katerim koli nebom.
Prepisi prepisov
Neskladnost ima vzrok. Egipčansko civilno leto z natanko 365 dnevi ni imelo prestopnega dne, zato je glede na zvezde vsaka štiri leta zdrsnilo za en dan. Tabela, ki je bila ob nastanku točna, bi po približno štiridesetih letih zaostajala za cel teden, v nekaj rodovih pa bi postala neuporabna. Pokrovi kažejo prav te znake: stolpce, zamaknjene glede na svoje datume, napačno zapisana ali ponovljena imena, vrstice, ki ne sledijo diagonali. Slikarji so prepisovali vzorčne tabele, verjetno shranjene v tempeljskih ali delavniških arhivih, ki se že dolgo niso več ujemale z nebom. S primerjavo pokrovov so raziskovalci prepoznali skupine s skupnim zamikom ali naborom napak, nekateri pa so iz velikosti zamika poskušali datirati prvotna opazovanja. Rezultati so močno odvisni od predpostavk o pravilu opazovanja in identifikacijah zvezd ter ostajajo ocene.
Ura za mrtve
Če so bile tabele ob nastanku že zastarele, niso bile namenjene praktični rabi, njihov namen pa pojasni njihova lega. Pokrov je ležal neposredno nad obrazom pokojnika, ki je gledal vanj tako, kot živi gledajo v nočno nebo. Egipčanska pogrebna vera si je predstavljala, da se mrtvi pridružijo zvezdam in s soncem potujejo skozi nočne ure, tabela ur pa je bila znanje, ki ga je pokojnik lahko vzel s seboj na to pot. Večina egiptologov tabele razume kot del verske opreme krste, ob Besedilih s krst, naslikanih poleg njih. Da ohranjajo resnično astronomijo, je posledica tega, da so bile prepisane iz dokumentov, ki so nekoč opisovali dejansko nebo.
Kaj je sledilo
Po Srednjem kraljestvu diagonalne tabele s krst izginejo, njihova vsebina pa ne. Seznam dekanov se je preselil na stropove grobnic in templjev, najprej na strop Senenmutove grobnice okoli 1470 pr. n. št., kjer so dekani navedeni kot seznam s pripadajočimi božanstvi in ne več kot delujoča mreža. Kenotaf Setija I. v Abidosu je dodal Knjigo o Nut, ki cikel vidnosti dekanov razlaga v mitoloških pojmih. Okoli 1100 pr. n. št. so kraljeve grobnice ramzeškega obdobja uvedle drugačno uro, ki je temeljila na zvezdah, ko so prehajale mesta blizu poldnevnika. Sam seznam dekanov, izpopolnjen in preurejen v to, čemur sodobni raziskovalci pravijo družine seznamov, je postal zaloga, iz katere so črpali templji poznega obdobja, helenistični astrologi in nazadnje magijsko izročilo.
Kako so tabele prišle na dan
Krste so v muzeje prišle z izkopavanji v Asjutu v začetku 20. stoletja: Émile Chassinat in Charles Palanque za Francoski inštitut v Kairu leta 1903, David Hogarth za Britanski muzej v letih 1906–07 in italijanska odprava Ernesta Schiaparellija med letoma 1906 in 1913, ki je veliko zbirko iz Asjuta poslala v Torino. Članek Alexandra Poga iz leta 1932 v reviji Isis je pokrove obravnaval kot koledarje in ure, prvi zvezek dela Egyptian Astronomical Texts Neugebauerja in Parkerja, izdan leta 1960, pa je uredil znane tabele in postavil razlago, ki se uporablja še danes. Poznejše raziskave Sarah Symons, Juana Antonia Belmonteja in Joséja Lulla ter drugih so korpus razširile in ga preverile ob izračunanem nebu. Od leta 2003 nemško-egipčanski projekt Asjut pod vodstvom Jochema Kahla dokumentira samo grobišče in krstam vrača njihovo arheološko okolje.
Kam naprej
O zvezdi, katere vrnitev je odpirala egipčansko leto, glejte stran o Siriju, Sotisu in letu. O tem, kako je dvanajst dekanskih ur postalo polovica sodobnega dne, glejte stran o dvanajstih nočnih urah. O urah, ki so te tabele v kraljevih grobnicah nadomestile, glejte stran o ramzeških zvezdnih urah, o stropih, ki so seznam dekanov nesli naprej, pa stran o astronomskih stropih. Zgodovina dekanov je del zbirke Tarot Academy v dvainpetdesetih jezikih.
Pogosta vprašanja
Kaj je diagonalna zvezdna tabela?
Mreža zvezdnih imen, naslikana na notranjo stran egipčanskega pokrova krste, navadno iz obdobja okoli 2100–1800 pr. n. št. Njenih šestintrideset stolpcev predstavlja desetdnevne tedne civilnega leta, dvanajst vrstic pa nočne ure, in vsaka celica navaja dekan, ki v tistem tednu označuje to uro. Je najstarejša znana vrsta zvezdne ure.
Zakaj se imenujejo diagonalne?
Ker vsaka zvezda z napredovanjem leta označuje vse zgodnejšo uro. Zvezda vsakih deset dni vzide približno štirideset minut prej, kar je približno ena ura tabele, zato se njeno ime v vsakem naslednjem stolpcu pomakne za vrstico više. Ti koraki, ponovljeni čez mrežo, tvorijo poševne črte istega imena, po katerih so tabele dobile sodobno ime.
Kje so diagonalne zvezdne tabele našli?
Večinoma na grobišču v Asjutu v Srednjem Egiptu, kjer so pokrajinske upravitelje in uradnike prvega vmesnega obdobja in zgodnjega Srednjega kraljestva pokopavali v poslikanih lesenih krstah. Manjše število jih izvira z drugih egipčanskih najdišč. Krste so izkopali v začetku 20. stoletja in so danes razdeljene med muzeje v Egiptu in Evropi.
Koliko diagonalnih zvezdnih tabel se je ohranilo?
Več kot dvajset, mnoge med njimi nepopolne. Neugebauer in Parker sta leta 1960 delala s približno ducatom, poznejši katalogi, zlasti katalog Sarah Symons, pa so število približno podvojili. Nekatere so ohranjene le kot fragmenti ali v starejših prerisih, zato se skupna števila med katalogi nekoliko razlikujejo, odvisno od tega, kaj štejejo.
Ali je kdo s temi tabelami dejansko meril čas?
Naslikanih prepisov verjetno ne. Civilni koledar s 365 dnevi je glede na zvezde vsaka štiri leta zdrsnil za dan, zato je tabela v približno štiridesetih letih zaostala za teden, pokrovi pa kažejo zamike in napake, zaradi katerih bi bili neuporabni. Za mrtve so jih prepisovali iz starejših vzorčnih tabel. Vzorci sami so nekoč morali opisovati resnično nebo.
Kaj je prikazano na sredini tabele?
Na dobro ohranjenih pokrovih vodoraven pas besedila, navadno daritvena formula, ki kliče nebesna božanstva, in navpičen pas podob: Nut, boginja neba, bikova sprednja noga (zvezde Velikega voza), Sah kot podoba Oriona in Sopdet, boginja Sirija. Ob premikajočih se dekanih označujejo stalne referenčne točke egipčanskega neba.
Kaj so trikotni dekani?
Dodatna zvezdna imena, ki jih nekateri pokrovi postavijo v trikoten blok proti koncu leta, kjer redno zaporedje dekanov ne zapolni več vsake ure brez ostanka. Izraz je sodobna oznaka, ki sta jo uvedla Neugebauer in Parker. Nekateri pokrovi dodajo tudi stolpec za pet epagomenalnih dni zunaj šestintridesetih tednov.
Ali so dekane opazovali ob vzhodu ali ob prehodu čez poldnevnik?
Običajna razlaga je, da je vsako uro označeval dekan, ki je vzšel na vzhodu, dekani pa so bili razporejeni tako, da so si njihovi heliakalni vzhodi sledili v razmiku desetih dni. Nekateri raziskovalci predlagajo druga pravila opazovanja, med njimi prehode čez poldnevnik. Tabele beležijo le imena in njihov vrstni red, zato je metodo treba sklepati, in nobena rekonstrukcija se ne ujema z vsemi prepisi.
Katere današnje zvezde so dekani v teh tabelah?
Zanesljivi sta le dve: Sah ustreza zvezdam Oriona, Sopdet pa Siriju. Za druge so raziskovalci predlagali identifikacije v pasu neba približno južno od ekliptike in vzporedno z njo, o podrobnostih pa se ne strinjajo, zato je večino identifikacij najbolje jemati kot hipoteze.
Kaj se je z diagonalnimi tabelami zgodilo po Srednjem kraljestvu?
Na krste jih niso več slikali, seznam dekanov pa je preživel. Preselil se je na stropove grobnic in templjev, začenši s Senenmutovo grobnico okoli 1470 pr. n. št., ramzeške kraljeve grobnice pa so okoli 1100 pr. n. št. uvedle novo vrsto zvezdne ure, ki je temeljila na položajih ob poldnevniku. Prek poznejših seznamov so dekani prišli v helenistično astrologijo in mnogo pozneje v tarot.
Najnovejše objave
Odkrijte starodavno modrost tarot kart in odklenite skrivnosti svoje duhovne poti. Naš blog je vaša vrata do razumevanja bogate simbolike, pomenov in praktičnih aplikacij branja tarota.