Eki, Knjiga sprememb na Japonskem
Japonska je Knjigo sprememb sprva sprejela kot strokovno dvorno literaturo, jo ohranila v zenovskih samostanih, jo povezala s šintoizmom, jo pretresala skozi dve stoletji tokugavskih razprav ter nazadnje opazovala samoukega vedeževalca, ki je z njo svetoval vladi posodabljajoče se države.
- 12
- tokov
- 12
- mislecev
- 1,300
- let na Japonskem
Tokovi
Eki je na Japonskem prešel skozi štiri zelo različna institucionalna okolja: dvorni urad, zenovski samostan, konfucijansko akademijo in trgovsko ulico. Vsako je zapustilo lastno obliko prakse.
Onmyodo
Pot jina in janga, dvorni urad s strokovnjaki za koledar, astronomijo in vedeževanje. V svojo prakso je vključil Knjigo sprememb skupaj s kitajsko astrologijo in smernimi tabuji ter njeno kozmologijo vtkal v vsakdanje življenje aristokracije.
Zenovski samostani
Samostani Petih gora so bili osrednja japonska središča kitajske učenosti. Tamkajšnji menihi so prepisovali, preučevali in razlagali konfucijanske klasike, vključno s Knjigo sprememb, ter tako ohranili besedilo v času, ko posvetnega izobraževanja skoraj ni bilo.
Ortodoksija Zhu Xija
Tokugavski šogunat je neokonfucijanstvo Zhu Xija sprejel kot uradni nauk. Njegova izdaja Knjige sprememb je s tem postala standardno besedilo, razlaga na podlagi pomena in načela pa prevladujoča smer japonskega učenstva.
Suika Shinto
Sinteza neokonfucijanske metafizike in šintoistične teologije Yamazakija Ansaija, v kateri kozmologija Knjige sprememb služi razlagi domačih božanstev in cesarske rodovine. Doktrinarno nenavadna smer z daljnosežnimi političnimi posledicami.
Starodavni nauk (Kogaku)
Itō Jinsai in Ogyū Sorai sta zavrnila songovske komentarje ter zagovarjala branje klasikov kot starodavnih besedil v njihovem zgodovinskem okolju. Ta filološki zasuk je temeljito preoblikoval preučevanje Knjige sprememb.
Praktični nauk (Jitsugaku)
Kaibara Ekken in drugi misleci so konfucijansko vednost prenesli v kmetijstvo, zdravje in vsakdanje ravnanje, pri čemer so Knjigo sprememb obravnavali kot vir uporabnih načel namesto metafizike.
Ekidan, komercialno vedeževanje
Vedeževanje s heksagrami na ulicah in v prodajalnah za plačilo, podprto z obsežno tiskano literaturo priročnikov ter koledarjev. S tem je Eki postal ljudska praksa in ni ostal omejen le na učenjake.
Takashima Ekidan
Metoda Takashime Kaemona in obsežen tiskani opus pod njegovim imenom, kjer so razlage heksagramov z natančno zabeleženimi primeri uporabljene pri poslovnih odločitvah, diplomaciji in državni politiki.
Kigaku in devet zvezd ki
Sistem dvajsetega stoletja, ki povezuje osem trigramov z devetimi števili in razporeditvijo Poznega neba za določanje ugodnih smeri ter časa. Na Japonskem je zelo razširjen, po svetu pa se je uveljavil z makrobiotičnim gibanjem.
Smerni tabuji (Hōi)
Katatagae in sorodne navade so popotnikom nalagale izogibanje neugodnim smerem, včasih z nočnim obvozom. Usklajenost trigramov in strani neba tvori temelj sistema, ki je stoletja usmerjal gibanje aristokracije.
Kultura koledarjev
Tiskani koledarji z ustrezniki heksagramov, ugodnimi dnevi in smernimi navodili so dosegli široko bralstvo. Ta zvrst se še danes nadaljuje v astroloških in vedeževalskih rubrikah sodobnega japonskega založništva.
Sodobni akademski in ljudski Eki
Japonska sinologija je ustvarila temeljite filološke študije Knjige sprememb, medtem ko komercialne šole ekidana še naprej izdajajo letne vodnike. Obe smeri delujeta domala neodvisno druga od druge.
Misleci
Dvorni uradniki, menihi, konfucijanski učenjaki tokugavskih šol in vedeževalec iz obdobja Meiji, ki je Knjigo sprememb vpeljal v državno politiko.
Kibi no Makibi
Učenjak in uradnik, ki se je skoraj dve desetletji izobraževal na Kitajskem v obdobju dinastije Tang ter se vrnil z besedili in znanjem o koledarju, vojaški veščini in vedeževanju. Po izročilu mu pripisujejo utrditev študija Knjige sprememb na japonskem dvoru.
Abe no Seimei
Najslavnejši mojster onmyoda, dvorni vedeževalec in astronom, okoli katerega je zraslo obsežno legendarno izročilo. Njegovo svetišče v Kjotu je še danes priljubljeno, sam pa ostaja nepogrešljiv lik japonske popularne kulture.
Ichijō Kaneyoshi
Dvorni plemič in izjemen učenjak, ki je med vojno Onin pisal o japonskih in kitajskih klasikih ter ohranil znanje v obdobju, ko je bila prestolnica večinoma uničena.
Hayashi Razan
Svetovalec prvih tokugavskih šogunov in snovalec uradnega učnega programa po zgledu Zhu Xija. Njegova rodbina je več rodov vodila šogunatsko akademijo in s tem določila okvir, v katerem so brali Knjigo sprememb.
Yamazaki Ansai
Nekdanji zenovski menih, ki je postal strog neokonfucijanec in to filozofijo povezal s šintoizmom v Suika Shinto. Njegova razlaga domačih božanstev skozi kozmologijo Knjige sprememb je pozneje napajala cesarski lojalizem.
Kumazawa Banzan
Upravitelj v tradiciji Wang Yangminga, ki je pisal o Knjigi sprememb kot vodilu tako za vladanje kot za gozdarsko politiko. Njegovi odkriti predlogi reform so nazadnje privedli do hišnega pripora.
Itō Jinsai
V Kjotu je ustanovil ugledno zasebno akademijo ter zagovarjal vrnitev k starodavnemu pomenu klasikov namesto njihovega branja skozi songovsko metafiziko, kar je bil prelomni korak v japonskem konfucijanstvu.
Kaibara Ekken
Naravoslovec in moralist, ki je pisal poljudna dela o zdravju, vzgoji in botaniki ter konfucijanska načela prenašal v vsakdanje življenje. Njegov pozni spis Yōjōkun o negovanju zdravja je na Japonskem še danes zelo bran.
Arai Hakuseki
Učenjak in državnik, ki je več let neposredno usmerjal šogunsko politiko ter pisal natančna zgodovinska in filološka dela. Pooseblja konfucijanskega učenjaka kot upravitelja v obdobju razcveta tokugavske države.
Ogyū Sorai
Najbolj radikalen mislec šole starodavnega nauka, ki je trdil, da je treba klasike brati v starodavni kitajščini, v kateri so bili napisani, in da je songovska metafizika zakrila njihov politični namen.
Takashima Kaemon
Trgovec, ki se je med prestajanjem zaporne kazni poglobljeno posvetil Knjigi sprememb, nato pa zgradil kariero s svetovanjem pri gospodarskih in državnih zadevah. Njegovi zabeleženi vpogledi glede mednarodnih pogodb, železnic in imenovanja ministrov so ekidan uveljavili po vsej deželi.
Kumazaki Kenō
Sistemater japonskega vedeževanja v dvajsetem stoletju, čigar delo je kigaku in tradicijo koledarjev povezalo v oblike, ki jih še danes prodajajo v japonskih knjigarnah.
Prihod v obliki strokovnih spisov
Knjiga sprememb je na Japonsko prispela v sedmem in osmem stoletju z vsestranskim prevzemanjem kitajskih ustanov, njeno prvo zatočišče pa je bil vladni urad. Onmyōryō, urad za jin in jang, je zaposloval strokovnjake za koledar, astronomijo in vedeževanje. Njegovi uslužbenci so se opirali na Knjigo sprememb skupaj s kitajsko astrologijo, petimi fazami in obsežnim izročilom o smereh neba.
To je zgodnjemu japonskemu Ekiju dalo izrazit pečat. Besedilo sprva ni bilo razumljeno kot filozofski traktat, temveč kot praktični priročnik za usklajevanje koledarja, izbiro ugodnih dni in ugotavljanje varnih poti. Aristokratska navada katatagae, pri kateri se je popotnik neugodni smeri ognil tako, da je najprej odpotoval drugam in tam prenočil, je krojila vsakodnevno gibanje heianskega dvora.
Ohranitev v samostanih
Ko je klasični dvorni red začel propadati, se je kitajska učenost ohranila predvsem v zenovskih templjih. Samostani Petih gora v Kjotu in Kamakuri so bili med trinajstim in šestnajstim stoletjem osrednja središča kitajske pismenosti na Japonskem. Tamkajšnji menihi so v okviru svojega usposabljanja prepisovali, opremljali z opombami in razlagali konfucijanske klasike.
To je nenavadna epizoda v zgodovini tega besedila: približno tristo let so bili glavni varuhi konfucijanskega vedeževalskega klasika na Japonskem budistični duhovniki. Za sestavljanje heksagramov se niso posebej zanimali, vendar so besedilo in komentatorski aparat ohranili ter pripravili za tokugavske učenjake, ki so ju pozneje z navdušenjem prevzeli.
Dve stoletji razprav
Vzpostavitev tokugavskega miru je vse spremenila. Šogunat je neokonfucijanstvo Zhu Xija sprejel kot uradni nauk, Hayashi Razan in njegovi potomci so prevzeli vodenje akademije, Knjiga sprememb pa je postala obvezen del samurajske izobrazbe. Obdobje miru, razmah tiska in številčen pismen sloj so sprožili dve stoletji živahnih učenih razhajanj.
Yamazaki Ansai je ubral najbolj nepričakovano pot ter neokonfucijansko metafiziko združil s šintoizmom v Suika Shinto. V tem sistemu kozmologija Knjige sprememb služi razlagi domačih božanstev in izvora cesarske rodovine. Ta doktrinarno samosvoja usmeritev je imela izjemne politične posledice, saj je krepila cesarski lojalizem, ki je kasneje pripomogel k padcu prav tistega šogunata, ki je Ansaijevo šolo sprva podpiral.
Uradni ortodoksiji so se zoperstavili učenjaki starodavnega nauka. Itō Jinsai in za njim Ogyū Sorai sta opozarjala, da je songovska metafizika klasike pokopala pod tujim miselnim aparatom in da je treba besedila brati v njihovem izvirnem jeziku ter zgodovinskem kontekstu. Soraijeva filološka strogost ga uvršča med najprodornejše učenjake tistega časa, njegov pristop pa je daleč vnaprej napovedal zgodovinsko-kritično preučevanje klasikov.
Ob vsem tem je Kaibara Ekken za preproste bralce pisal praktične knjige o zdravju, poljedelstvu in vzgoji ter konfucijanska načela obravnaval kot nekaj, kar je treba udejanjati v vsakdanjiku, namesto o tem le teoretično razpravljati.
Vedeževanje na ulici
Medtem ko so se učenjaki prepirali, je Eki postal obrt. Vedeževanje v obdobju Edo je bilo vidna gospodarska dejavnost na uličnih stojnicah in v prodajalnah, podprta z bogatim tiskanim gradivom priročnikov. Trgovci in meščani so se nanj obračali ob vsakdanjih življenjskih odločitvah, kakršne ljudje povsod radi zaupajo vedeževalcem.
Prav ta ljudski tok pojasnjuje, zakaj je Japonska rodila najvplivnejšega vedeževalca v sodobni zgodovini Knjige sprememb. Takashima Kaemon je bil trgovec iz Jokohame, ki se je med prestajanjem zaporne kazni temeljito posvetil klasiku, nato pa na njem zgradil novo življenjsko pot. Svetoval je pri trgovskih poslih, ob oblikovanju meijijske države pa tudi pri vladnih zadevah: pogajanjih o mednarodnih pogodbah, gradnji železnic, kadrovskih imenovanjih in zunanji politiki.
Posebnost njegovega delovanja so ohranjeni zapisi. Delo Takashima Ekidan natančno popisuje primere: zastavljeno vprašanje, prejeti heksagram, razlago in končni izid. Ne glede na sodbo o sami metodi gre za izjemen dokument tradicionalne vedeževalske prakse sredi hitro posodabljajoče se države, ki je ekidan uveljavil kot priznan del javnega življenja v obdobju Meiji.
Dvajseto stoletje in sodobnost
V sedanjost sta Eki ponesla dva vzporedna tokova. Japonska sinologija se je povzpela v svetovni vrh in ustvarila tehtne filološke raziskave Knjige sprememb kot starodavnega kitajskega spisa. Obenem so se komercialne vedeževalske hiše povezale v prepoznavne šole, ki izdajajo letne koledarje, medtem ko se je sistem kigaku, ki povezuje osem trigramov z devetimi števili in smermi Poznega neba, izjemno razširil.
Kigaku, na Zahodu pogosto imenovan devet zvezd ki, je zunaj Japonske najbolj znana oblika japonskega Ekija, predvsem po zaslugi makrobiotičnega gibanja v drugi polovici dvajsetega stoletja. Čeprav se je precej oddaljil od prvotnega Zhouyija, ostaja pristen naslednik iste kozmologije.
Akademski in komercialni tok sobivata skoraj brez stika. Japonski bralec se lahko s Knjigo sprememb sreča na univerzitetnem predavanju kot z besedilom iz kitajske bronaste dobe ali pa v revijalni astrološki rubriki, pri čemer si obe okolji delita skupno izrazje, skoraj vse drugo pa se povsem razlikuje.
Pogosta vprašanja
Najnovejše objave
Odkrijte starodavno modrost tarot kart in odklenite skrivnosti svoje duhovne poti. Naš blog je vaša vrata do razumevanja bogate simbolike, pomenov in praktičnih aplikacij branja tarota.