Ýr

Runa, ki se je premaknila

Vse druge rune v mlajšem futharku so ohranile svoje mesto v zaporedju. Ta ga ni, razlog za to pa je fonetičen.

Runa Algiz iz starejšega futharka je predstavljala glas z, ki se je pojavljal skoraj izključno na koncih besed, v imenovalniških končnicah -az in -iz. V pranordijščini se je ta glas premaknil v poseben r-glas, ki se običajno prečrkuje kot ʀ in ga pogosto opisujejo kot palatalnega ali retrofleksnega. Stoletja je ostal ločen od navadnega /r/: z njim se konča ime Hlewagastiz na rogu iz Gallehusa, rezbarji vikinške dobe pa so oba glasova še vedno dosledno razlikovali.

Ko se je vrsta skrčila na šestnajst run, se je ta črka ohranila, saj jo je stara norveščina še vedno potrebovala. Vendar je bila obrnjena, preimenovana in premaknjena na šestnajsti položaj, za runo Lǫgr. Razloga za premik ni nihče zapisal. Najbolj verjetna razlaga je, da glas, ki se lahko pojavlja le na koncu besede, sodi na konec abecede, kar predstavlja domišljeno oblikovno rešitev.

Razlika med glasovoma se je sčasoma zabrisala. Točka, na kateri napisi posameznega območja prenehajo ločevati ᚱ od ᛦ, je danes za runologe eno najuporabnejših orodij za datiranje.

Ime druge rune

Oblika te rune izhaja iz rune Algiz. Njeno ime pa ne.

Ýr pomeni tiso, runa tise v starejšem futharku pa je bila Eihwaz (ᛇ), povsem ločena črka, ki je bila ob krčenju vrste opuščena. Nekje med prehodom je oblika rune Algiz prevzela ime rune Eihwaz.

Posledica je precejšnja zmeda, ki jo večina knjig o runah zamolči. Zgornji norveška in islandska kitica za ýr po razvoju pisave spadata k tej runi (sta nadaljevanje rune Algiz), opisujeta pa tiso, ki je vsebina rune Eihwaz. Zato ju upravičeno navajata obe strani, nobena pa si ju ne more povsem lastiti.

Kako natančno je prišlo do zamenjave, ostaja nepojasnjeno. Najbolj smiselna domneva je, da se je ob izginotju rune Eihwaz njeno dobro znano ime oprijelo najbližje razpoložljive osirotele oblike, samoglasnik ý v besedi ýr pa je bil dovolj blizu dejanskemu glasu te črke, da je akrofonski sistem še naprej zadovoljivo služil poučevanju.

Lok

Islandska kitica tiso neposredno povezuje z njeno praktično rabo: bendr bogi, upognjen lok. Nato navaja brotgjarnt járn, krhko železo. Temu sledi fífu fárbauti, velikan puščice, pri čemer je fífa puščično rastišče oziroma steblo puščice, Fárbauti pa ime velikana, Lokijevega očeta, uporabljeno kot občni samostalnik za uničevalca.

Iz tise so izdelovali najboljše enodelne loke v Evropi zaradi posebnosti v njeni zgradbi. Če je les razrezan tako, da meja med jedrovino in beljavo poteka vzdolž kraka loka, deluje kot naravni kompozit: beljava na hrbtni strani se upira raztegovanju, jedrovina na notranji strani pa stiskanju. Brez potrebe po lepljenju plasti.

Brotgjarnt járn, krhko železo, nekoliko izstopa in je verjetno mišljeno kot nasprotje in ne kot neposreden opis: lok se upogne tam, kjer bi se železo zlomilo. Železo, ki se pod obremenitvijo zlomi, je bilo resna in draga težava za kovače, ki so delali z močvirsko rudo, v isti svet pa sodi tudi žlindra iz kitice za runo Úr.

Norveška pesem ubere drugačen pogled: tisa je pozimi najbolj zeleno drevo med vsemi, pri gorenju pa rada prasketa in osmodi. Oboje sta stvarni opazovanji nekoga, ki je ta les dejansko držal v rokah.

Pri razlagi

Ýr predstavlja nakopičeno napetost. Napet lok je ustrezna podoba: prisotna sila, usmerjena in še ne sproščena.

To jo jasno razlikuje od drugih run zadrževanja. Íss pomeni zastoj, v katerem se nič ne more premakniti. Nauðr je stiska, ki pritiska na vas. Ýr pa je stanje pod obremenitvijo, ki se lahko v vsakem trenutku sprosti in se zadržuje povsem zavestno.

Pomen vztrajnosti izhaja iz norveške kitice: najbolj zeleno drevo pozimi, drevo, ki ostaja živo, ko se vse okoli njega umiri in zamre. Tise so izjemno dolgožive in strupene v skoraj vseh delih, kar je bistven del njihovega preživetja.

Kot zadnja runa v vrsti prinaša tudi občutek zaključka. Kjer Othala sklene starejši futhark s podedovano zemljo, mlajši futhark zaključi z orožjem v polni napetosti, kar je povsem drugačna sklepna misel.

Sodobni razlagalci, ki prevzemajo pomene iz starejšega futharka, tu pogosto vidijo Algiz (zaščito, dvignjeno roko, opozorilo). Takšno stališče je po izvoru sicer zagovorljivo, vendar tega ne potrjuje nobena od obeh nordijskih pesmi.

Kot črka

Dolgovejnata ᛦ, kratkovejnata ᛧ.

Predstavlja glas ʀ in nikoli ne stoji na začetku besede, zaradi česar je manj pogosta ter omejena na sredino in konec besed. Nenehno se pojavlja v staronordijskih imenovalniških končnicah in zaimkih, zato jo vsebuje vsak daljši napis.

V poznejši srednjeveški rabi, ko sta se glasova ʀ in r zlila, je bila ta runa v nekaterih primerih pripisana samoglasniku y, kar dodatno zapleta branje poznih napisov.