Straif

Mineral v drevesni abecedi

Straif pomeni žveplo in je najmanj botanično ime v abecedi, ki naj bi govorila o drevesih. Ni rastlina, ni žival in ni del telesa: je mineral, in to mineral, ki se je uporabljal v obrti in predelavi.

Glasovna vrednost je negotova. Črka se prečrkuje kot z, vendar prva irščina ni poznala glasu /z/, zato je znak najverjetneje označeval arhaični sibilantni sklop – /st/, /sw/ ali /ts/ – s čimer se je razlikoval od navadnega /s/ pri Sailu. Karkoli je že bil, se je zelo zgodaj zlil z drugimi glasovi, zato je ta črka na kamnih redka, rokopisno izročilo pa je moralo njeno vrednost le ugibati.

Srednjeveška glosa je črni trn, draigen. Najverjetnejša pot do nje je besedna igra na ravni čutne izkušnje: žveplo kemično peče in skeli, črni trn pa zbode in zaboli telesno. To nikakor ni etimologija.

Barvarska delavnica

Tressam rúamnai je najmočnejša rúamna – rdečenje, barvanje, obarvanje. To je kenning, ki sidra to črko, in se neposredno nanaša na tekstilno obrt oziroma barvanje volne.

Barvanje v zgodnji Irski je bilo zahtevno, visoko usposobljeno in gospodarsko izjemno pomembno delo. Tkanina je predstavljala zalogo premoženja in družbeno oznako stanu; pravna besedila so natančno določala, katere barve in koliko različnih odtenkov sme nositi oseba določenega položaja. Pridobivanje obstojne, globoke barve na volni ni preprosta kemija in je bilo odvisno od lužil oziroma sredstev za vezavo (mordantov) – snovi, ki barvilo fiksirajo na vlakno, da se ne izpere ali ne zbledi.

Žveplove spojine sodijo prav v ta svet. Enako velja za železove soli, seč, galun in lug. Barvarjeva spretnost je bila v precejšnji meri ravno v tem, da je vedel, katero sredstvo uporabiti, v kakšni količini in na kateri točki postopka.

Zaradi tega drugi kenning sledi povsem naravno in brez vsakršne skrivnostnosti. Mórad rún je večanje ali množenje besede rún – skrivnosti. Barvarjevi recepti so bili obrt sama. Znanje, kako doseči globoko rdečo barvo, ki se obdrži, je pomenilo vir preživetja, in tega znanja niso delili z drugimi. Črka najprej poimenuje sam reagent, nato pa varovano skrivnost, ki obdaja vedenje o njegovi uporabi.

Saigid nél, iskanje oblakov, je neposredno fizično opazovanje: pri gorenju žvepla nastaja gost, dušeč, bled dim, ki se dviga k nebu. Vsakdo, ki ga je kdaj zavohal, bo v tej prispodobi takoj prepoznal tisti neprijetni pojav.

Brez alkimije

Zelo mamljivo je razlagati mórad rún kot nekaj okultnega, kar sodobna ogamska literatura pogosto počne, ko Straifu pripisuje pomene, povezane z magijo, iniciacijo in skritimi močmi.

Vendar kenningi tega ne potrjujejo, kronologija pa takšno razlago dela povsem neverjetno. Alkimija kot zaokrožen sistem je v zahodno Evropo prišla prek arabskih prevodov šele okoli dvanajstega stoletja; zbirke Bríatharogaim pa so staroirske in torej bistveno starejše. Vloga žvepla kot enega od temeljnih alkimističnih principov spada v izročilo, do katerega sestavljalci teh verzov niso imeli nikakršnega dostopa. Tovrstno razumevanje je anahronistično.

Tisto, do česar so imeli dostop, pa je bila delavnica. Rún pomeni skrivnost v povsem vsakdanjem pomenu besede – nekaj, kar je namerno zamolčano – obrtne skrivnosti pa so v virih bogato izpričane brez kakršnegakoli ezoteričnega okvira. Barvar, kovač in zdravnik so vsi razpolagali z znanjem, ki je bilo temelj njihovega zaslužka.

Iskrena in stvarna razlaga je, da Straif govori o varovanem tehničnem znanju oziroma strokovni obrtni skrivnosti, kar je veliko zanimivejša zamisel od misticizma in zgodovinsko neprimerljivo bolje utemeljena.

Pri branju

Straif je povzročitelj spremembe, ne pa sprememba sama.

Lužilo ni barva. Je tisto, zaradi česar se barva obdrži, v končnem blagu pa ostane nevidno. V postavitvi ta črka označuje katalizator – osebo, okoliščino ali podatek, ki sproža preobrazbo, ne da bi bil sam ta preobrazba.

Njen drugi obraz je skrivnostnost, ki je praktična in koristna, ne pa zlovešča. Nekdo nečesa ne pove preprosto zato, ker to znanje utemeljuje njegov družbeni ali poklicni položaj. To se nanaša na vprašanja strokovnosti, poklicne prednosti in informacijske asimetrije, pri čemer ne gre za nepoštene namene.

Dim prinaša tretji, opozorilni poudarek. Žveplo deluje, vendar je neprijetno biti v njegovi bližini. Straif lahko označuje postopek, ki sicer daje pravi rezultat, a je med samim potekom izjemno naporen in neprijeten za vse vpletene.

Sodobni kompleti črki pripisujejo črni trn ter jo povezujejo s spopadi, usodo in neizogibnostjo. Vse to izhaja iz srednjeveške glose, glosa pa je nastala zgolj iz besedne igre.