Od kod prihaja ura
Dvanajst nočnih ur
Egipčani so noč šteli po dekanih, ki so vzhajali skozi njo, in po štetju, za katero so se odločili, jih je dvanajst označevalo ure teme. Tudi dnevu so dali dvanajst ur, merjenih s sencami. Te ure so se z letnimi časi daljšale in krajšale, dokler jih grški astronomi v Aleksandriji niso določili kot enako dolge. Štiriindvajseturni dan na vsaki uri je egipčansko štetje v grški obliki, razdeljeno na minute po babilonskem vzoru.
- nočnih ur
- 12
- dnevnih ur
- 12
- minut na nočno uro v Tebah
- 52–68
Kako so razdelili noč
Kartice sledijo uri od njenega astronomskega izvora v dekanih prek naprav, ki so jo merile, in verskih besedil, ki so vsaki uri dala pomen, do grških in babilonskih sprememb, iz katerih je nastala sodobna ura.
Dvanajst dekanov, dvanajst ur
Diagonalne zvezdne tabele na pokrovih krst Srednjega kraljestva za vsako noč navajajo dvanajst dekanov, po enega za vsako uro. Nočna ura se je začela kot astronomska enota: razmik med eno zvezdo označevalko in naslednjo, odčitan na vzhodnem obzorju.
Zakaj dvanajst in ne osemnajst
V polni dvanajsturni noči vzide približno osemnajst dekanov. Neugebauer in Parker sta število dvanajst pojasnila z mrakom: okoli poletnega vzhoda Sirija, ko so noči najkrajše, v pravi temi vzide le približno dvanajst dekanov.
Ure, ki se daljšajo in krajšajo
Dvanajst ur je vedno zapolnilo noč, ne glede na njeno dolžino. V Tebah je nočna ura pozimi trajala približno oseminšestdeset minut, poleti pa dvainpetdeset. Te sezonske ali časovne ure so v Evropi ostale v vsakdanji rabi, dokler se niso razširile mehanske ure.
Ure dneva
Dan so merili s sencami. Najstarejše ohranjene egipčanske senčne ure so iz Novega kraljestva, po eni od rekonstrukcij pa so dan sprva šteli kot deset ur in še dve uri mraka, kar se ujema z dvanajstimi urami noči.
Vodne ure
Kamnita posoda z majhno luknjo blizu dna je vodo spuščala z enakomerno hitrostjo. Najlepši ohranjeni primerek, iz Karnaka iz časa Amenhotepa III., ima na notranji strani lestvico za vsak mesec, ker so nočne ure spreminjale dolžino, na zunanji pa dekane.
Opazovalci ur
Templji so zaposlovali svečenike, katerih naziv pomeni »tisti, ki je v uri«. Opazovali so zvezde in naznanjali ure za nočne obrede. Grški pisci so takega svečenika imenovali horoskopos, opazovalec ure, in to besedo je astrologija pozneje dala ascendentu.
Dvanajst ur Amduata
Knjiga o tem, kar je v podzemlju, nočno pot sončnega boga razdeli na dvanajst ur, od katerih je vsaka predel podzemlja s svojimi vrati, bogovi in nevarnostmi. Ob koncu dvanajste ure se sonce ob zori znova rodi. Najstarejši popolni prepis je v grobnici Tutmozisa III.
Boginje ur
Vsaka nočna ura je imela boginjo, pogosto upodobljeno z zvezdo na glavi, ki je sončno barko vodila skozi svoj del teme. Amduat in Knjiga vrat jih poimenujeta, pojavljajo pa se v grobnicah in na tempeljskih stenah.
Obredi po urah
Pri Ozirisovih obredih v ptolemajskih templjih so svečeniki bdeli skozi vsako uro dneva in noči, za vsako s posebnim naborom urokov in darov. Ura je tu enota obreda prav toliko kot enota časa.
Enake ure v Aleksandriji
Grški astronomi so potrebovali enote, ki se z letnimi časi ne spreminjajo. Hiparh je uporabljal ekvinokcijske ure, vsaka je bila štiriindvajsetina celega dne, Ptolemaj pa je z njimi računal. Egipčansko štetje štiriindvajsetih ur je preživelo, spremenljiva dolžina ne.
Minute iz Babilona
Šestdeset minut v uri in šestdeset sekund v minuti izvira iz babilonske šestdesetiške aritmetike, ki so jo grški astronomi uporabljali za vse ulomke. Babilon je imel drugačne lastne časovne enote, dvanajst dvojnih ur na dan, zato sodobna ura združuje egipčanske in babilonske dele.
Od označevalca ure do ascendenta
Vzhajajoči dekan je označeval uro, grška beseda za vzhajajočo točko zodiaka, horoskopos, pa pomeni opazovalec ure. Mnogi zgodovinarji vidijo ascendent rojstne karte kot potomca egipčanske navade, da uro odčitajo iz tega, kar vzhaja na vzhodu.
Varuhi ur in zgodovinarji
Egipčanski uradniki in svečeniki, ki so ure merili in naznanjali, grški astronomi, ki so jih izenačili, in sodobni raziskovalci, ki so uro izsledili do Nila.
Amenemhet
Uradnik zgodnje Osemnajste dinastije, čigar grobni napis trdi, da je za kralja Amenhotepa I. izdelal vodno uro, prilagojeno spreminjajoči se dolžini noči skozi leto; to je najstarejši pisni zapis o taki napravi.
Amenhotep III.
Kralj, v čigar imenu je bila izdelana vodna ura iz Karnaka, najstarejša v znatni meri popolna klepsidra, z mesečnimi lestvicami na notranji strani ter dekani, planeti in severnimi ozvezdji, vklesanimi na zunanji.
Harhebi
Svečenik, čigar napis na kipu ga opisuje kot opazovalca neba, ki je poznal vzhode in zahode zvezd ter jih naznanjal; redek avtoportret egipčanskega svečenika astronoma pri delu.
Hiparh
Astronom, čigar komentar k Aratu in Evdoksu navaja zvezde, ki označujejo vsako ekvinokcijsko uro noči. Njegova raba enakih ur kaže, kako je egipčansko štetje štiriindvajsetih ur postalo računska enota.
Klavdij Ptolemaj
V Almagestu je ves čas računal z ekvinokcijskimi urami, razdeljenimi šestdesetiško, obenem pa je pojasnil, kako jih pretvoriti v sezonske ure vsakdanjega življenja; oba sistema stojita drug ob drugem.
Klement Aleksandrijski
Krščanski pisec, ki opisuje egipčanski tempeljski sprevod, v katerem horoskopos nosi uro in palmo, znamenji astrologije, in mora poznati Hermesove knjige o zvezdah.
Ludwig Borchardt
Egiptolog, čigar delo Die altägyptische Zeitmessung (1920) je vodne ure, senčne ure in opazovalne naprave Egipta zbralo v prvo sistematično študijo o tem, kako so Egipčani merili ure.
Hermann Junker
Egiptolog, ki je leta 1910 objavil urna bedenja Ozirisovih misterijev iz ptolemajskih templjev, obredna besedila, ki vsaki uri dneva in noči namenijo poseben obred.
Erik Hornung
Egiptolog, čigar izdaje in prevodi Amduata in Knjige vrat so dvanajst ur sončeve nočne poti naredili dostopne kot besedila z lastno zgradbo in logiko.
Gerhard Dohrn-van Rossum
Zgodovinar, čigar Zgodovina ure (History of the Hour) sledi temu, kako je Evropa v poznem srednjem veku prešla od sezonskih ur, podedovanih iz antike, k enakim uram mehanskih ur.
Od kod dvanajst
Egipčanska nočna ura se je začela kot odsek neba. Na pokrovih krst Srednjega kraljestva, okoli 2100 pr. n. št., diagonalne zvezdne tabele za vsak desetdnevni teden leta navajajo dvanajst dekanov, vsak od njih pa označuje eno nočno uro. Ura je bila v tem sistemu razmik med pojavom ene zvezde označevalke in naslednje. Nihče ni izbral dvanajst kot okroglo število in nanj nato prilagodil zvezd; število je izšlo iz tega, koliko dekanov so uporabili, da so zapolnili noč. Ustalilo se je in je, ko se je enkrat ustalilo, preživelo same dekanske ure ter prešlo v grško astronomijo in od tam v vsako uro, ki je danes v rabi.
Zakaj dvanajst in ne osemnajst
Nebo se zavrti enkrat na dan, zato šestintrideset dekanov, razporejenih okoli njega, vzhaja v razmikih približno štiridesetih minut, in v polni dvanajsturni noči jih vzide okoli osemnajst. Egipčani so jih šteli dvanajst. Razlaga, ki sta jo predlagala Neugebauer in Parker in je splošno sprejeta, temelji na mraku. Sistem dekanov je bil vezan na heliakalni vzhod Sirija, ki je padel sredi poletja, ko so noči najkrajše. Če odštejemo dolgi poletni mrak, ko je zvezde blizu obzorja težko videti, ostane v urah prave teme prostora za približno dvanajst vzhodov dekanov. Število, določeno v tistem letnem času, je nato postalo merilo za vse leto. Ponujene so bile tudi druge razlage, a nobena te ni izpodrinila. Ena od posledic se zlahka spregleda. Če je bila vsaka dekanska ura štiridesetminutni razmik med dvema vzhodoma, je dvanajst ur zvezdne ure pokrilo le približno osem ur današnjega časa, temno jedro noči. Zamisel o dvanajstih urah, ki skupaj zapolnijo vso noč od sončnega zahoda do vzhoda, sodi v poznejšo stopnjo, ko so vodne ure in sezonska ura prevzele vlogo zvezd.
Ure, ki dihajo z letnimi časi
Ker je dvanajst ur vedno zapolnilo noč, ura ni imela stalne dolžine. Dolga zimska noč je dala dolge ure, kratka poletna kratke. Na zemljepisni širini Teb je razlika opazna, kot kažejo spodnje približne vrednosti za čas od sončnega zahoda do vzhoda.
| Letni čas v Tebah | Dolžina noči | Ena nočna ura |
|---|---|---|
| Zimski sončni obrat | približno 13 h 40 min | približno 68 min |
| Enakonočji | približno 12 h | približno 60 min |
| Poletni sončni obrat | približno 10 h 20 min | približno 52 min |
Bolj proti severu se razlika veča. V Rimu ali Atenah je zimska nočna ura po današnjem štetju precej daljša od ure. Te sezonske ure, imenovane tudi časovne ali neenake ure, so bile običajen način merjenja časa po vsem antičnem Sredozemlju. Samostanska Evropa jih je ohranila v svojih kanoničnih urah, enakim uram pa so se umaknile šele, ko so se v 14. in 15. stoletju po evropskih mestih razširile mehanske ure s stalnim taktom.
Ure dneva
Zvezde ne morejo meriti dneva, zato so se Egipčani obrnili k sencam. Najstarejše ohranjene senčne ure so iz Novega kraljestva, med njimi tip v obliki črke L, pri katerem dvignjena prečka meče senco vzdolž označene letve, ki so jo zjutraj obrnili proti vzhodu, popoldne pa proti zahodu. Ena vplivnih rekonstrukcij, Parkerjeva, trdi, da so dan prvotno razdelili na deset ur polne dnevne svetlobe ter eno uro jutranjega in eno uro večernega mraka, skupaj dvanajst, kar se ujema z dvanajstimi urami noči. Ne glede na to, kakšna je bila najzgodnejša ureditev, sta imela v Novem kraljestvu egipčanski dan in noč vsak po dvanajst ur, cel cikel pa štiriindvajset.
Merjenje ure z vodo
Opazovanje zvezd deluje le v jasnih nočeh, zato so Egipčani izdelovali tudi vodne ure. Grobni napis uradnika z imenom Amenemhet iz zgodnje Osemnajste dinastije trdi, da je za kralja Amenhotepa I. izdelal vodno uro, ki je upoštevala spreminjajočo se dolžino noči skozi leto. Najstarejši v znatni meri popolni primerek je bil izdelan v Karnaku pod Amenhotepom III., okoli 1380 pr. n. št. To je kamnita posoda, na vrhu širša kot na dnu, z majhnim iztokom blizu dna. Ko je voda iztekala, je njena gladina padala mimo oznak na notranji steni. Oznake so v dvanajstih stolpcih, po en za vsak mesec, ker se je dolžina nočne ure skozi leto spreminjala. Na zunanji strani so vklesani dekani, planeti in severna ozvezdja, tako da je naprava na svoji površini nosila nebo, ki naj bi ga nadomestila.
Možje, ki so skrbeli za ure
Templji so za nočne obrede potrebovali točne ure in so zaposlovali svečenike, ki so jih zagotavljali. Eden od egipčanskih nazivov, navadno preveden kot »tisti, ki je v uri«, pripada tem varuhom ur, ki so opazovali zvezde, se ravnali po vodnih urah in naznanjali vsako uro. Napis na kipu zgodnjeptolemajskega svečenika Harhebija ga opisuje kot opazovalca neba, ki je poznal vzhode in zahode zvezd; je eno redkih osebnih pričevanj o tem delu. Grški pisci so takega svečenika imenovali horoskopos, opazovalec ure. Klement Aleksandrijski, ki je pisal okoli leta 200 n. št., opisuje tempeljski sprevod, v katerem horoskopos nosi uro in palmo ter mora poznati Hermesove knjige o zvezdah.
Noč kot pot
Egipčanska vera je dvanajstim uram dala še drug pomen. V kraljevih grobnicah Novega kraljestva Knjiga o tem, kar je v podzemlju, znana kot Amduat, noč razdeli na dvanajst ur, od katerih je vsaka predel podzemlja, skozi katerega sončni bog potuje v svoji barki. Srečuje mrtve, prestaja nevarnosti in se v sedmi uri sooči s kačo Apofisom. Ob koncu dvanajste ure se ob zori znova rodi kot skarabej Hepri. Najstarejši popolni Amduat je v grobnici Tutmozisa III. Knjiga vrat, prvič izpričana v grobnici Horemheba, isto pot razdeli na dvanajst ur, ločenih z zastraženimi vrati. Vsaka ura ima svojo boginjo, pogosto upodobljeno z zvezdo na glavi, ki barko vodi skozi svoj del teme. Astronomska ura pokrovov krst in verska ura kraljevih grobnic sta istih dvanajst delov, gledanih z dveh strani.
Obredi po urah
V ptolemajskih templjih v Denderi, Edfuju in na Filah je ura urejala obred prav tako kot mit. Urna bedenja Ozirisovih misterijev, ki jih je leta 1910 objavil Hermann Junker, za vsako uro dneva in noči predpisujejo poseben nabor urokov in darov, tako da so svečeniki nad mrtvim bogom bdeli vseh štiriindvajset ur. Točne ure so bile obredna nujnost, kar pomaga pojasniti, zakaj so toliko vlagali v vodne ure in izurjene opazovalce.
Sezonske ure v rimskem svetu
Grki in Rimljani so delitev na dvanajst in dvanajst prevzeli v sezonski obliki. Plinij Starejši poroča, da so prvo javno sončno uro v Rim leta 263 pr. n. št. prinesli iz Katanije na Siciliji in da je skoraj stoletje kazala napačne ure, ker je bila zasnovana za drugo zemljepisno širino. Rimske ure so šteli od sončnega vzhoda, zato je bila šesta ura dneva v vsakem letnem času poldne; španska siesta je dobila ime po tej sexta hora. Inženirji v Aleksandriji so, začenši s Ktezibijem v 3. stoletju pr. n. št., izdelovali vodne ure s prilagodljivimi lestvicami, da je pretok vode lahko sledil uram, ki so skozi leto spreminjale dolžino, Vitruvij pa takšne naprave opisuje v svoji knjigi o arhitekturi. Zgodnjekrščanska in samostanska praksa je ohranila isto štetje: molitvene ure prima, tercija, seksta in nona so poimenovane po prvi, tretji, šesti in deveti uri sezonskega dne. Egipčansko štetje dvanajstih ur je postalo skupni čas Sredozemlja, še vedno v svoji prožni obliki.
Enake ure v Aleksandriji
Grški astronomi so prevzeli egipčansko štetje štiriindvajsetih ur, niso pa mogli računati z urami, ki so spreminjale dolžino. Določili so ekvinokcijsko uro, štiriindvajsetino celega dne in noči, ki je enaka sezonski uri le ob enakonočjih. Hiparh v 2. stoletju pr. n. št. sklene svoj komentar k Aratu in Evdoksu s seznami zvezd, ki označujejo vsako ekvinokcijsko uro noči, grškim potomcem dekanskih ur. Ptolemaj je ekvinokcijske ure uporabljal v vsem Almagestu in pojasnil, kako jih pretvoriti v sezonske. Astronomi so odtlej računali z enakimi urami, vsakdanje življenje pa je sezonske ohranilo še petnajst stoletij.
Šestdeset minut iz Babilona
Delitve znotraj ure so babilonske. Mezopotamski astronomi so šteli v šestdesetiškem sestavu in dan razdelili na dvanajst dvojnih ur, vsako s tridesetimi časovnimi stopinjami po približno štiri minute. Grški astronomi so šestdesetiški sestav sprejeli za vse svoje ulomke in ko so delili egipčansko uro, so jo razdelili na šestdeset delov, te pa spet na šestdeset. Sodobna ura s šestdesetimi minutami in šestdesetimi sekundami je zato križanec: egipčansko štetje štiriindvajsetih ur, grška odločitev, da so vse ure enake, in babilonska shema za njihovo nadaljnjo delitev.
Od opazovalca ure do ascendenta
Ura je pustila sled tudi v astrologiji. V helenističnih horoskopih se točka zodiaka, ki ob rojstvu vzhaja na vzhodnem obzorju, imenuje horoskopos, opazovalec ure, z isto besedo kot tempeljski svečenik. Vzhajajoča stopinja določa prvo hišo in zasidra preostanek karte. Mnogi zgodovinarji vidijo črto od egipčanske navade, da so uro odčitali po dekanu, ki vzhaja na vzhodu, do grškega poudarka na vzhajajočem znamenju, helenistični dekani, po trije na znamenje, pa so na nekaterih seznamih ohranili egipčanska imena. Po tej razlagi je sodobni ascendent najstarejši ostanek egipčanske nočne ure v astrologiji.
Kam naprej
O zvezdnih tabelah, ki so prve razdelile noč, glejte stran o diagonalnih zvezdnih tabelah. O ramzeških urah, ki so ure označevale z zvezdami ob prehodu čez poldnevnik, glejte stran o ramzeških zvezdnih urah, o poznejši vlogi dekanov kot obrazov zodiakalnih znamenj pa stran o astroloških obrazih. Zgodovina dekanov in ur je del zbirke Tarot Academy v dvainpetdesetih jezikih.
Pogosta vprašanja
Zakaj ima dan 24 ur?
Ker so Egipčani noč razdelili na dvanajst ur, od katerih je vsako označeval vzhajajoči dekan, dan pa na dvanajst ur, merjenih s senčnimi urami. Grški astronomi v Aleksandriji so ohranili skupno število štiriindvajset in ure za računanje izenačili. Število štiriindvajset je egipčansko, enaka dolžina grška, minute in sekunde pa babilonske.
Zakaj so Egipčani šteli dvanajst nočnih ur?
V polni dvanajsturni noči vzide približno osemnajst dekanov, sistem dekanov pa je bil vezan na poletni vzhod Sirija, ko so noči kratke in mrak dolg. Neugebauer in Parker sta trdila, da je v tistem letnem času v pravi temi vzšlo le približno dvanajst dekanov in da je to število postalo merilo. To je najbolj splošno sprejeta razlaga.
Ali so bile vse egipčanske ure enako dolge?
Ne. Noč je imela vedno dvanajst ur, zato je njihova dolžina sledila dolžini noči. V Tebah je nočna ura ob zimskem sončnem obratu trajala približno oseminšestdeset minut, ob poletnem pa približno dvainpetdeset. Te sezonske ure so v vsakdanjem življenju ostale običajne, dokler se v poznosrednjeveški Evropi niso razširile mehanske ure z enakimi urami.
Kako so Egipčani ponoči ugotavljali čas?
Z opazovanjem vzhajanja dekanov, od Novega kraljestva pa tudi z vodnimi urami: kamnitimi posodami, iz katerih je voda enakomerno odtekala mimo oznak na notranji steni. Vodna ura iz Karnaka, izdelana pod Amenhotepom III., ima za vsak mesec posebno lestvico. Oboje so uporabljali tempeljski svečeniki, katerih naloga je bila skrbeti za ure.
Katera je najstarejša vodna ura?
Najstarejša v znatni meri popolna je klepsidra iz Karnaka, izdelana pod Amenhotepom III. okoli 1380 pr. n. št., danes v Egipčanskem muzeju v Kairu. Starejši grobni napis uradnika z imenom Amenemhet trdi, da je izdelal vodno uro za Amenhotepa I., a ta naprava se ni ohranila.
Kako so merili dnevne ure?
S senčnimi urami, katerih najstarejši ohranjeni primerki so iz Novega kraljestva. Pri enem pogostih tipov je dvignjena prečka metala senco vzdolž označene letve, ki so jo zjutraj obrnili proti vzhodu, popoldne pa proti zahodu. Parker je predlagal, da so dan sprva šteli kot deset ur in še dve uri mraka.
Kaj je dvanajst ur v Amduatu?
Amduat, kraljeva pogrebna knjiga Novega kraljestva, razdeli noč na dvanajst ur, od katerih je vsaka predel podzemlja, skozi katerega pluje sončni bog pred ponovnim rojstvom ob zori. Vsaka ura ima svoje bogove, nevarnosti in boginjo, ki ji predseduje. Knjiga vrat isto pot razdeli na dvanajst ur, ločenih z vrati.
Kdo je izumil enake ure?
Grški astronomi helenističnega obdobja. Hiparh je v 2. stoletju pr. n. št. uporabljal ekvinokcijske ure, vsaka je bila štiriindvajsetina celega dne, Ptolemaj pa je z njimi računal v vsem Almagestu. Babilonski astronomi so čas že merili v enakih enotah, a njihov dan je imel dvanajst dvojnih ur, zato je enaka ura, ki jih je na dan štiriindvajset, grška zgradba na egipčanskem štetju.
Od kod prihajajo minute in sekunde?
Iz babilonske šestdesetiške aritmetike. Grški astronomi so šestdesetine uporabljali za vse vrste ulomkov, zato so uro, ko so jo delili, razdelili na šestdeset delov in vsakega od njih na še šestdeset. Ura sama je egipčanskega izvora, njene delitve pa sledijo babilonskemu številskemu sestavu.
Kaj ima ascendent opraviti z egipčanskimi urami?
Grška beseda za ascendent, horoskopos, pomeni opazovalec ure, enako kot naziv egipčanskih tempeljskih svečenikov, ki so skrbeli za ure. V Egiptu so uro odčitali po dekanu, ki je vzhajal na vzhodu, v helenistični astrologiji pa vzhajajoča stopinja zodiaka zasidra rojstno karto. Mnogi zgodovinarji ascendent obravnavajo kot dediščino te egipčanske navade.
Najnovejše objave
Odkrijte starodavno modrost tarot kart in odklenite skrivnosti svoje duhovne poti. Naš blog je vaša vrata do razumevanja bogate simbolike, pomenov in praktičnih aplikacij branja tarota.