Turmalin in plastoviti silikati

Kaj povezuje to družino

Turmalin je borosilikat s formulo, ki je tako prilagodljiva, da jo mineralogi slikovito opisujejo kot smetnjak za kemične elemente. Železo ustvarja črni šerl, litij in mangan dajeta rožnati ter zeleni elbait, magnezij pa rjavi dravit. Ker se kemijska sestava med rastjo kristala lahko spreminja, je posamezen turmalin lahko na enem koncu rožnat in na drugem zelen, ali pa ima rožnato jedro in zeleno skorjo, kar imenujemo lubenični turmalin.

Turmalin je obenem piroelektričen in piezoelektričen. Ob segrevanju enega konca se na obeh polih razvijeta nasprotna električna naboja, zato so ga nizozemski trgovci v osemnajstem stoletju uporabljali za vlečenje pepela iz pip ter ga poimenovali aschentrekker, vlekač pepela.

Sljude, med katere sodi lepidolit, so plastoviti silikati, ki se v eno smer koljejo v prožne lističe. Lepidolit je litijeva sljuda s trdoto 2,5, torej dovolj mehka, da jo lahko zarežemo z nohtom.

Kianit je posebnež te skupine: njegova trdota znaša 4,5 vzdolž letvice in 7 prečno nanjo, razlika pa je tako izrazita, da njegovo staro ime, disten, pomeni dve moči.

Kako nastaja

Turmalin nastaja v pegmatih in nekaterih metamorfnih kamninah. Glavna nahajališča draguljarske kakovosti so v Braziliji, Afganistanu, Pakistanu, Nigeriji, na Madagaskarju ter v ameriških zveznih državah Maine in Kalifornija. Kalifornijska rudnika Himalaya in Tourmaline Queen sta v začetku dvajsetega stoletja znatno zalagala kitajski trg, saj je cesarica vdova Cixi nadvse cenila rožnati turmalin. Ko je dinastija Qing leta 1911 padla, se je z njo sesul tudi celoten trg.

Turmalin paraiba, obarvan z bakrom in odkrit v Braziliji leta 1989, sodi med najdražje drage kamne na svetu glede na težo.

Lepidolit se pojavlja v z litijem bogatih pegmatih, pogosto skupaj s turmalinom, ter se industrijsko pridobiva kot litijeva ruda.

Kianit nastaja v z aluminijem bogatih metamorfnih kamninah pod visokim tlakom, geologi pa z njegovo prisotnostjo določajo zgodovino tlaka in temperature v posamezni regiji.

Kamni te družine

• Črni turmalin (kompleksni borosilikat (šerl), Mohs 7,5). Piroelektričen, zato ob segrevanju privlači pepel, zaradi česar so ga Nizozemci imenovali aschentrekker. Najbolj prodajan zaščitni kamen v sodobni praksi.
• Lubenični turmalin (elbait, conasto rožnat in zelen, Mohs 7,5). En sam kristal, ki je med rastjo spremenil svojo kemijsko sestavo ter ohranil rožnato jedro v zeleni skorji. Rezan v ploščice pride najbolj do izraza, kakovostni primerki pa nikakor niso poceni.
• Lepidolit (litijeva sljuda, Mohs 2,5). Litijeva sljuda, dovolj mehka, da jo lahko zarežemo z nohtom, ter vir vztrajne sodobne trditve o vplivu na razpoloženje, ki je njena kemija ne podpira.
• Kianit (Al₂SiO₅, Mohs 4,5 / 7). Dve trdoti v enem kristalu, mehak vzdolž letvice in trden prečno nanjo. V zgodnji Evropi se je uporabljal kot kompasna igla in še danes ostaja najljubša posebnost mineralogov.

Trgovska imena in posnemki

Črni turmalin se zaradi nizke cene le redko ponareja, pri barvnih turmalinih pa se za izboljšanje barve pogosto uporabljata toplotna obdelava in obsevanje, kar je običajna ter večinoma stabilna praksa.

Rezine lubeničnega turmalina pogosto posnemajo z umetno smolo, steklom in sestavljenimi dubletami. Pristne rezine z lepo izraženimi conami niso poceni, barvna ločnica pri pravem kristalu pa je kristalografska cona in ne natisnjena črta.

Turmalin paraiba je glavno žarišče prevar v tej družini, saj je razlika v ceni med paraibo z vsebnostjo bakra in navadnim modro-zelenim turmalinom ogromna, laboratorijska analiza vsebnosti bakra pa je edini zanesljiv preizkus.

Lepidolit se pogosto prodaja v zmesi s kremenom pod izmišljenimi trgovskimi imeni. Prav tako je predmet vztrajne trditve, da njegova vsebnost litija vpliva na razpoloženje, česar pa kemijska sestava nikakor ne podpira.

Kianit je praviloma pristen, čeprav se surovi modri kosi občasno zamenjujejo s safirjem.

Nega, ki izhaja iz zgradbe

Preden se za karkoli odločite, preverite trdoto. Črni turmalin s trdoto 7,5 brez težav prenaša nošenje v žepu. Lepidolit s trdoto 2,5 na obesku za ključe ne bo preživel, zato ga velja hraniti v mošnjičku ali na polici.

Kianit je še posebej zanimiv primer. Ponaša se s popolno razkolnostjo v eno smer ter izrazito različno trdoto vzdolž letvice in prečno nanjo, zato ga na eni ploskvi lahko opraska noht, na drugi pa se upre celo jekleni pili. V nakitu naj bo zaščitno vpet, sicer pa ga hranite kot mineraloški primerek.

Turmalina ne čistite s paro in ga ne polagajte v ultrazvočno kopel, zlasti ne primerkov z vključki ali intenzivno barvo, saj so notranje razpoke pogoste, toplotni šok pa jih lahko razširi.

Lepidolita ne namakajte v vodi, saj ta prodira med plasti sljude in lahko sčasoma povzroči njihovo razslojevanje.