Zvezda, ki je odpirala leto
Sirij, Sotis in leto
Sirij, boginja Sopdet, je za približno sedemdeset dni izginil z egipčanskega neba in se sredi poletja vrnil pred zoro, blizu začetka poplave Nila. Njena vrnitev je odpirala leto. Civilni koledar s 365 dnevi ji ni mogel slediti in je vsaka štiri leta zdrsnil za en dan; ta zamik se je sklenil v krog šele po približno 1460 letih, zgodovinarji pa ga še danes uporabljajo za datiranje faraonov.
- dni nevidnosti
- 70
- dni v civilnem letu
- 365
- let v Sotisovem ciklu
- 1460
Zvezda, poplava in koledar
Deli istega problema so zvezda-boginja s stalno vrnitvijo, reka z nezanesljivo, koledar z natanko 365 dnevi in počasno drsenje med njimi, ki so ga stari svečeniki skušali popraviti, sodobni zgodovinarji pa so se ga naučili uporabljati.
Sopdet, zvezda-boginja
Sirij je bil boginja Sopdet, upodobljena kot ženska z zvezdo na glavi, pozneje pa zlita z Izido. Grki so njeno ime zapisovali kot Sotis. Na seznamih dekanov navadno stoji blizu konca ob Sahu, zvezdah Oriona, v koledarju pa je bila prva.
Izhod Sopdet
Prva zora, ob kateri je Sirij spet mogoče videti nizko na vzhodu tik pred sončnim vzhodom, je njegov heliakalni vzhod. Egipčanska besedila ga imenujejo izhod Sopdet. Datum se spreminja z zemljepisno širino, meglico na obzorju in očmi opazovalca, celo na istem kraju za dan ali dva.
Sedemdeset dni spodaj
Pred vsako vrnitvijo je Sirij približno sedemdeset dni ostal skrit v sončnem bleščanju. Egipčanska misel je to razumela kot smrt, bivanje v podzemlju in ponovno rojstvo ob zori. Istih sedemdeset dni se ponavlja kot idealni čas balzamiranja, druge dekane pa so verjetno izbrali tako, da so imeli enak vzorec.
Poplava in trije letni časi
Nil je skozi poletje naraščal, prekril polja in se jeseni umaknil. Koledar je letne čase poimenoval po tem ciklu: ahet, poplava; peret, ko so se polja pokazala in je rastlo žito; šemu, žetev in nizka voda. Vrnitev Sopdet je prišla blizu začetka naraščanja, zato so pravili, da zvezda prinaša poplavo.
Odpiralka leta
Wepet renpet, odprtje leta, je bil prvi dan prvega meseca aheta. V idealnem letu je padel na jutro, ko je vzšla Sopdet. Templji so vrnitev zvezde praznovali z darovi, praznik njenega vzhoda pa so obhajali kot samostojen praznik tudi takrat, ko je koledar že zdrsnil stran od njega.
Dvanajst mesecev po trideset dni
Civilni koledar je imel dvanajst mesecev po trideset dni, po štiri v vsakem letnem času, vsak mesec pa se je delil na tri desetdnevne tedne. Njegovih šestintrideset tednov je okvir, v katerega so umestili dekane, po eno zvezdo označevalko na teden. Kdaj in kako je bil koledar uveden, ni znano; običajna ocena je zgodnje tretje tisočletje.
Pet dni nad letom
Za dvanajstim mesecem je sledilo pet dodatnih dni, da je leto doseglo 365. Grki so jih imenovali epagomenalni. Bili so rojstni dnevi Ozirisa, Hora, Seta, Izide in Neftis, in ker so stali zunaj običajnega štetja, so veljali za nevarne ter so jih varovali z zaščitnimi uroki pred Sehmetinimi prinašalci kuge.
Tavajoče leto
Cikel Sirija je za približno četrt dneva daljši od 365 dni, Egipt pa ni dodajal prestopnega dne. Civilni datum vzhoda Sopdet se je zato vsaka štiri leta pomaknil za dan pozneje in v stoletjih so meseci, poimenovani po poplavi, odtavali skozi žetev in zimo. Sodobni raziskovalci temu pravijo tavajoče leto.
Sotisov cikel
Pri enem dnevu na štiri leta se civilno novo leto k vzhodu Sirija vrne po približno 1460 julijanskih letih, kar je enako 1461 civilnim letom. Censorin poroča, da sta se dogodka ujela leta 139 n. št. Štetje nazaj od tod da začetke ciklov okoli 1321, 2781 in 4241 pr. n. št.
Lahun, Ebers in faraoni
Nekaj dokumentov navaja civilni datum vzhoda Sopdet v vladavini imenovanega kralja: tempeljsko pismo iz Lahuna iz 7. leta Senusreta III. in koledar na hrbtni strani Ebersovega papirusa, ki omenja 9. leto Amenhotepa I. Umeščeni v cikel zasidrajo egipčansko kronologijo z negotovostjo nekaj desetletij.
Kanopski dekret
Zbor svečenikov, ki je zasedal pod Ptolemajem III., je izdal dekret v hieroglifih, demotščini in grščini, ki je med častmi za kraljevo hišo vsakemu četrtemu letu dodal šesti dodatni dan, da prazniki letnih časov ne bi več drseli. Reforma je bila pravilna, a se je niso držali.
Fiksno aleksandrijsko leto
Pod Avgustom je Egipt končno dobil prestopni dan vsako četrto leto, usklajeno z julijanskim koledarjem, prvi dan meseca tota pa je bil določen na 29. avgust. To aleksandrijsko leto živi naprej v koptskem in etiopskem koledarju, astronomi pa so staro tavajoče leto obdržali zaradi njegove preproste aritmetike.
Reformatorji, zapisovalci in računarji
Kralj in cesar, ki sta skušala ustaviti drsenje koledarja, antični pisci, ki so zapisali, kje je stal, in sodobni raziskovalci, ki so iz zamika naredili orodje za datiranje.
Ptolemaj III. Evrget
Kralj, v čigar devetem letu so svečeniki v Kanopu odredili prestopni dan vsaka štiri leta. Dekret se v praksi ni obnesel, kaže pa, da je egipčansko svečeništvo razumelo zamik in njegov vzrok dve stoletji preden ga je popravil Rim.
Avgust
Prvi rimski cesar, pod čigar vladavino je Egipt sprejel prestopni dan vsako četrto leto v skladu z julijanskim koledarjem in tako v vsakdanji rabi končal tri tisočletja tavajočega civilnega leta.
Censorin
Slovničar, čigar knjižica O dnevu rojstva, napisana leta 238 n. št., poroča, da je egipčansko novo leto leta 139 n. št. padlo na vzhod Pasje zvezde. Ta ena sama pripomba je stalna točka, od katere štejejo vsi sotisovski izračuni.
Teon Aleksandrijski
Astronom in matematik, ki se pri izračunu vzhoda Sirija sklicuje na dobo, šteto od Menofresa. Njen začetek pade blizu leta 1321 pr. n. št., en cikel pred Censorinom, kdo ali kaj je bil Menofres, pa ostaja sporno.
Georg Ebers
Egiptolog in romanopisec, ki je leta 1873 v Luksorju pridobil dolg medicinski papirus, danes poimenovan po njem. Kratek koledar na njegovi hrbtni strani, ki omenja vzhod Sopdet v 9. letu Amenhotepa I., je postal eden od dveh stebrov sotisovskega datiranja.
Ludwig Borchardt
Egiptolog, ki je leta 1899 objavil tempeljsko pismo iz Lahuna z napovedjo vzhoda Sopdet v 7. letu Senusreta III. in Srednjemu kraljestvu dal prvo astronomsko sidro.
Eduard Meyer
Zgodovinar starega veka, ki je leta 1904 trdil, da se je civilni koledar moral začeti ob začetku cikla, in njegovo uvedbo postavil v leto 4241 pr. n. št. Datum je postal slaven, pozneje pa so ga opustili.
Otto Neugebauer
Zgodovinar eksaktnih znanosti, ki je trdil, da 365-dnevno leto sploh ni potrebovalo astronomije: dalo bi ga že povprečje razmikov med poplavami v vrsti let. Dvomil je, da bi imel Sotisov cikel kaj opraviti z nastankom koledarja.
Richard A. Parker
Egiptolog, čigar delo The Calendars of Ancient Egypt iz leta 1950 je predlagalo, da je bil prvi lunin koledar, usklajevan z opazovanjem Sirija, in da je bilo civilno leto s 365 dnevi izpeljano iz njega.
Rolf Krauss
Egiptolog, čigar delo Sothis- und Monddaten iz leta 1985 je znova preučilo sotisovske in lunine datume ter trdilo, da so opazovanja opravljali daleč na jugu, na Elefantini, kar dobljeno kronologijo pomakne za nekaj desetletij navzdol.
Sopdet, zvezda, ki je vodila leto
Sirij je najsvetlejša zvezda nočnega neba in Egipčani so iz njega naredili boginjo: Sopdet, upodobljeno kot ženska z zvezdo na glavi, pozneje zlito z Izido. Grki so njeno ime zapisovali kot Sotis, zato sodobni raziskovalci govorijo o sotisovskem letu in Sotisovem ciklu. Sopdet je bila eden od dekanov, šestintridesetih zvezd in zvezdnih skupin, katerih vzhodi so označevali nočne ure in desetdnevne tedne leta. Na večini seznamov zvezd stoji blizu konca, ob Sahu, zvezdah Oriona, ki so ga Egipčani poistovetili z Ozirisom. V koledarju je bila prva. Njena vrnitev na jutranje nebo je odpirala leto in prav ta vloga, bolj kot mesto na katerem koli seznamu, jo je naredila za najpomembnejšo zvezdo v Egiptu. Že v Besedilih piramid poznega Starega kraljestva se mrtvi kralj na nebu pridruži Sahu in Sopdet.
Izhod Sopdet
Ker se sonce skozi leto pomika proti vzhodu glede na zvezde, se vsaka zvezda po vrsti izgubi v njegovem bleščanju in se pozneje vrne. Prvo jutro, ko je Sirij spet mogoče videti nizko na vzhodu v kratkem mraku pred sončnim vzhodom, je njegov heliakalni vzhod. Egipčanska besedila ga imenujejo izhod Sopdet. Datum ni povsem oster. Bolj ko je opazovalec na jugu, prej nastopi, odvisen je od meglice nad puščavskim obzorjem in od opazovalčevih oči, zato se lahko prvi pogled tudi na istem kraju razlikuje za dan ali dva. V tretjem tisočletju pr. n. št. je na zemljepisni širini Memfisa padel sredi poletja, v tedne, ko je Nil začel naraščati.
Sedemdeset dni pod obzorjem
Pred vsako vrnitvijo je bil Sirij na egipčanski zemljepisni širini približno sedemdeset dni neviden. Egipčanska verska besedila so to razumela kot smrt: zvezda se je spustila v Duat, podzemlje, se tam očistila in se ob zori znova rodila. Isto obdobje se ponavlja v pogrebni praksi. Sedemdeset dni je bil idealni razmik med smrtjo in pokopom, Herodot pa navaja sedemdeset dni kot čas, ko je truplo pri najzahtevnejšem balzamiranju ležalo v natronu. Egiptologi števili pogosto povezujejo, čeprav nobeno besedilo te povezave ne izreče naravnost. Dekani kot skupina so bili, kot je videti, izbrani tako, da so se vedli kot Sirij in je vsak pred svojo vrnitvijo približno sedemdeset dni ostal skrit, zato je bila Sopdet zgled za ves nabor šestintridesetih.
Poplava in trije letni časi
Kmetijsko leto se je vrtelo okoli Nila. Reka, ki so jo napajala poletna deževja nad etiopskim višavjem, je skozi poletje naraščala, se razlila po poplavni ravnici in se jeseni umaknila ter za setev pustila moker mulj. Višina poplave je odločala o letini, kamen iz Palerma, letopis Starega kraljestva, pa jo leto za letom beleži ob dejanjih vsakega kralja. Koledar je tri letne čase poimenoval po tem ciklu: ahet, poplava; peret, izhod, ko so se polja pokazala iz vode in je rastlo žito; in šemu, žetev in nizka voda. Ker je vzhod Sirija prišel blizu začetka naraščanja, sta se zvezda in reka v mišljenju povezali in Sopdet so slavili kot tisto, ki prinaša poplavo. Ujemanje je bilo približno. Prihod poplave se je iz leta v leto razlikoval za tedne, zvezda pa je svoj datum ohranjala na dan ali dva natančno, in prav zato je bila boljši označevalec začetka leta.
Koledar z natanko 365 dnevi
Ob naravnem letu je Egipt vodil civilni koledar stroge zasnove: dvanajst mesecev po trideset dni, po štirje meseci v vsakem od treh letnih časov, nato pet dodatnih dni, skupaj 365. Vsak mesec se je delil na tri desetdnevne tedne in teh šestintrideset tednov je okvir, v katerega so umestili dekane, po eno zvezdo označevalko na teden. S civilnim koledarjem so datirali listine, pogodbe, davke in vladarska leta. Verjetno je bil v rabi že v zgodnjem tretjem tisočletju pr. n. št., kdaj in kako je bil uveden, pa ni znano, in tekmujeta dve klasični razlagi. Richard Parker je trdil, da je bil prvi starejši lunin koledar, ki so ga z letnimi časi usklajevali z opazovanjem Sirija, in da je bilo civilno leto izpeljano iz njega. Otto Neugebauer je trdil, da bi 365 dni lahko dobili s preprostim povprečenjem razmikov med poplavami v vrsti let, brez kakršne koli astronomije. Lunini meseci so skozi vso egipčansko zgodovino ostali v rabi za tempeljske praznike, vzporedno s civilnim letom.
Pet dni nad letom
Pet dodatnih dni je stalo zunaj dvanajstih mesecev in zunaj šestintridesetih tednov. Egipčani so jih imenovali dnevi nad letom, Grki epagomenalni, dodani dnevi. Vsak je bil rojstni dan enega boga: Ozirisa, Hora, Seta, Izide in Neftis, v tem vrstnem redu. Plutarh pripoveduje pozno različico njihovega nastanka, po kateri je Tot pri igri na deski priigral delež lunine svetlobe in iz njega naredil pet novih dni, da je boginja neba Nut lahko rodila zunaj leta, v katerem ji je bilo to prepovedano. Ker je teh pet dni stalo zunaj običajnega štetja, so veljali za nevarne. Takrat so bili najdejavnejši Sehmetini sli, prinašalci kuge, ki so jih pogosto poistovetili z dekani, in skozi vsakega od teh dni so recitirali zaščitne uroke.
Tavajoče leto
Vrnitev Sirija se ponovi približno vsakih 365 dni in četrt, Egipt pa nikoli ni dodal prestopnega dne. Civilni koledar je zato glede na zvezdo vsaka štiri leta zdrsnil za dan: z vsakim štiriletnim korakom je vzhod padel na poznejši civilni datum. V enem človeškem življenju je bil zamik počasen, a viden. Kdor se je rodil v letu, ko je Sopdet vzšla na novoletni dan, bi jo pri osemdesetih videl vziti kakih dvajset dni v prvi mesec. V stoletjih so meseci, poimenovani po poplavi, odtavali v žetev in nazaj, sodobni raziskovalci pa civilnemu koledarju pravijo tavajoče leto, latinsko annus vagus. Egipčani so s tem živeli tako, da so imeli dve novi leti, civilno in praznik zvezdinega vzhoda, prav besedila, ki beležijo, na kateri civilni dan je zvezda vzšla, pa naredijo zamik danes uporaben.
Sotisov cikel
Pri enem dnevu na štiri leta se civilno novo leto k vzhodu Sirija vrne po približno 1460 julijanskih letih, kar je enako 1461 civilnim letom po 365 dni. To obdobje je Sotisov cikel. Dejanski razmik se nekoliko spreminja, ker vzhod zvezde skozi tisočletja ne sledi julijanskemu letu povsem natančno, toda 1460 let je število, ki ga uporabljajo antični in sodobni pisci. Stalna točka je pripomba rimskega slovničarja Censorina, čigar knjiga O dnevu rojstva, napisana leta 238 n. št., poroča, da je egipčansko novo leto leta 139 n. št., v vladavini Antonina Pija, sovpadlo z vzhodom Pasje zvezde. Kovanci, kovani v Aleksandriji v tej vladavini, prikazujejo feniksa, ptico, ki so jo nekateri antični pisci povezovali z velikim ciklom primerljive dolžine, in mnogi zgodovinarji jih razumejo kot znamenje obnove. Štetje nazaj od leta 139 n. št. da prejšnje začetke ciklov.
| Začetek cikla | Vir | Status |
|---|---|---|
| 139 n. št. | Censorin, O dnevu rojstva | zapisal antični pisec |
| ok. 1321 pr. n. št. | doba od Menofresa pri Teonu Aleksandrijskem | antični izračun; Menofres ni zanesljivo identificiran |
| ok. 2781 pr. n. št. | sodobni izračun nazaj | včasih predlagan za uvedbo koledarja |
| ok. 4241 pr. n. št. | sodobni izračun nazaj | datum koledarja po Eduardu Meyerju (1904); opuščen |
Teon, aleksandrijski astronom iz 4. stoletja, šteje od dobe, poimenovane po Menofresu, katere začetek pade blizu leta 1321 pr. n. št.; za Menofresa so predlagali kralja Ramzesa I. in Setija I. ter mesto Memfis. Eduard Meyer je leta 1904 trdil, da je bil civilni koledar gotovo uveden ob začetku cikla, leto 2781 pr. n. št. je ocenil kot prepozno in se odločil za 4241 pr. n. št. Poznejše raziskave zgodnjega Egipta za tako zgodnji razviti koledar niso pustile prostora, predpostavka, da se je začel ob sovpadanju, pa ni bila nikoli dokazana.
Sotisovi datumi in faraoni
Sotisov datum je dokument, ki navaja civilni datum vzhoda Sopdet v znanem letu znanega kralja. Ker se civilni datum vsaka štiri leta premakne za dan, tak zapis umesti tisto leto v cikel, cikel pa je pripet na Censorina. Večino teže nosita dva dokumenta. Pismo iz tempeljskega arhiva v Lahunu, piramidnem mestu Senusreta II., v 7. letu Senusreta III. sporoča, da bo vzhod Sopdet padel na določen dan v četrtem mesecu pereta, da bi pripravili praznične darove; objavil ga je Ludwig Borchardt leta 1899. Kratek koledar na hrbtni strani medicinskega Ebersovega papirusa omenja 9. leto Amenhotepa I. in vzhod Sopdet v tretjem mesecu šemuja. Oba rezultata sta odvisna od tega, kje so zvezdo opazovali. Na Elefantini na skrajnem jugu nastopi vzhod nekaj dni prej kot v Memfisu, vsak dan razlike pa odgovor premakne za štiri leta. Nekateri raziskovalci celo dvomijo, da Ebersov koledar sploh beleži opazovanje. Zaradi teh negotovosti so datumi Srednjega in Novega kraljestva v obtoku v tekmujočih različicah, ki se razlikujejo za nekaj desetletij. Obsežna radiokarbonska študija, objavljena leta 2010, se je v grobem ujemala z ustaljeno zgodovinsko kronologijo, ki deloma temelji na teh zapisih.
Kanopski dekret
Svečeniki so težavo poznali. Leta 238 pr. n. št. je zbor, ki je pod Ptolemajem III. Evrgetom zasedal v Kanopu, izdal dekret v hieroglifih, demotščini in grščini. Večina besedila časti kraljevo družino, ena določba pa odreja, naj se vsakemu četrtemu letu doda šesti dodatni dan, da prazniki, ki pripadajo določenim letnim časom, ne bi več drseli skozi koledar, in zamik opisuje kot vzhod zvezde, ki vsaka štiri leta pade dan pozneje. To je bil pravi popravek, isti, kakršnega je dve stoletji pozneje za Rim sprejel Julij Cezar, a se ga niso držali. Dekret poznamo iz več kamnitih prepisov, enega od njih je leta 1866 v Tanisu našel Richard Lepsius.
Stalno leto in kaj je sledilo
Ko je Rim leta 30 pr. n. št. priključil Egipt, se je reforma končno obdržala. Od 20. let pr. n. št. je aleksandrijski koledar vsakemu četrtemu letu dodajal šesti dodatni dan v skladu z julijanskim koledarjem in prvi dan meseca tota določil na 29. avgust po julijanskem štetju. Staro tavajoče leto ni izginilo. Astronomi so ga cenili, ker leto z natanko 365 dnevi olajša računanje dolgih razmikov: Ptolemaj je svoja opazovanja datiral v egipčanskih letih, štetih od Nabonasarjeve dobe leta 747 pr. n. št., in Kopernik je egipčanska leta v svojih tabelah še vedno uporabljal. Aleksandrijsko leto preživi kot koledar koptske cerkve in, z lastnimi imeni mesecev, kot koledar Etiopije; oba začenjata leto septembra po gregorijanskem koledarju. Štetje mesecev, prilagojeno jutranji vrnitvi zvezde v dolini Nila, je še vedno v vsakdanji rabi.
Kako brati to poglavje
Kartice zgoraj razčlenijo temo del za delom: zvezdo-boginjo, njeno jutranjo vrnitev, njenih sedemdeset dni spodaj, poplavo, civilni koledar in njegovih pet dodanih dni, zamik, cikel, ki iz njega nastane, dokumente, ki cikel spremenijo v datume, in obe reformi. Spodnje osebnosti so kralj in cesar, ki sta skušala popraviti koledar, antični pisci, ki so zapisali, kje je stal, in sodobni raziskovalci, ki so se prepirali o njegovem izvoru in uporabili njegov zamik. O tem, kako so drugi dekani kazali ure, glejte strani o diagonalnih zvezdnih tabelah in o dvanajstih nočnih urah. Ta stran je del zbirke Tarot Academy v dvainpetdesetih jezikih.
Pogosta vprašanja
Kaj je Sotisov cikel?
Obdobje, po katerem se egipčanski civilni koledar s 365 dnevi znova uskladi s heliakalnim vzhodom Sirija, grško Sotisa. Ker koledar ni imel prestopnega dne, je glede na zvezdo vsaka štiri leta zdrsnil za en dan, zato sta se znova ujela šele po približno 1460 julijanskih letih oziroma 1461 civilnih letih. Censorin poroča o eni takšni uskladitvi leta 139 n. št.
Kdo je bila Sopdet?
Egipčanska boginja zvezde Sirij, upodobljena kot ženska z zvezdo na glavi in pozneje poistovetena z Izido. Njen nebesni soprog je bil Sah, zvezde Oriona, poistoveten z Ozirisom. Kot dekan je spadala med šestintrideset zvezdnih skupin, ki so kazale ure, kot zvezda, katere vrnitev je odpirala leto, pa je bila med njimi najpomembnejša.
Kaj je heliakalni vzhod?
Prvo jutro po obdobju nevidnosti, ko je zvezdo mogoče videti vzhajati na vzhodu tik pred zoro. Več tednov pred tem zvezda vzhaja podnevi in se izgubi v sončnem bleščanju. V Egiptu je heliakalni vzhod Sirija, izhod Sopdet, označeval idealno novo leto in je prišel blizu začetka poplave Nila.
Zakaj je egipčanski koledar drsel?
Njegovo leto je imelo natanko 365 dni: dvanajst mesecev po trideset dni in pet dodatnih dni. Cikel Sirija in letnih časov je približno četrt dneva daljši, Egipčani pa prestopnega dne niso dodajali vse do rimskih časov. Koledar je zato vsaka štiri leta zaostal za dan in njegovi meseci so se postopoma premaknili skozi vse letne čase.
Ali je vzhod Sirija povzročil poplavo Nila?
Ne. Poplava je prihajala zaradi poletnih deževij nad etiopskim višavjem. Heliakalni vzhod Sirija je preprosto padel v iste tedne sredi poletja, ko je reka začela naraščati, egipčanska vera pa je oboje povezala tako, da je Sopdet častila kot tisto, ki prinaša poplavo. Zvezda je svoj datum ohranjala veliko zanesljiveje kot reka.
Kako dolgo je bil Sirij vsako leto neviden?
V antiki na egipčanski zemljepisni širini približno sedemdeset dni, nekoliko odvisno od kraja in razmer. Egipčanska besedila so teh sedemdeset dni razumela kot smrt zvezde in njeno bivanje v podzemlju pred ponovnim rojstvom ob zori, isto obdobje pa se pojavlja kot idealni razmik za balzamiranje in pokop.
Kaj so bili epagomenalni dnevi?
Pet dni, dodanih za dvanajstim mesecem, da se je civilno leto s 360 povečalo na 365 dni. Egipčani so jih imenovali dnevi nad letom. Praznovali so jih kot rojstne dneve Ozirisa, Hora, Seta, Izide in Neftis, veljali pa so za nevarne, ker so ležali zunaj običajnega štetja, zato so med njimi recitirali zaščitne uroke.
Kako sotisovski datumi pomagajo datirati stari Egipt?
Nekaj dokumentov beleži civilni datum, na katerega je Sirij vzšel v določenem letu imenovanega kralja, med njimi tempeljsko pismo iz Lahuna pod Senusretom III. in koledar na Ebersovem papirusu pod Amenhotepom I. Ker se civilni datum vsaka štiri leta premakne za dan in je cikel pripet na Censorina, je mogoče vsak zapis pretvoriti v absolutno letnico z negotovostjo nekaj desetletij, odvisno od tega, kje so zvezdo opazovali.
Ali je bil egipčanski koledar res uveden leta 4241 pr. n. št.?
Zelo malo verjetno. Eduard Meyer je ta datum predlagal leta 1904 s predpostavko, da se je koledar začel ob začetku Sotisovega cikla, naslednjega kandidata, leto 2781 pr. n. št., pa je zavrnil kot prepoznega. Poznejše raziskave zgodnjega Egipta za tako zgoden razvit koledar niso pustile prostora, sama predpostavka pa ni bila nikoli dokazana. Večina raziskovalcev uvedbo civilnega koledarja postavlja v zgodnje tretje tisočletje pr. n. št., natančen datum pa pušča odprt.
Ali se egipčanski koledar še danes kje uporablja?
Da, v stalni obliki. Pod Avgustom je egipčansko leto dobilo prestopni dan vsako četrto leto in postalo aleksandrijski koledar, ki preživi kot koledar koptske cerkve in, z lastnimi imeni mesecev, kot etiopski koledar. Oba ohranjata dvanajst mesecev po trideset dni in kratko trinajsto obdobje petih ali šestih dni, oba pa začenjata leto septembra po gregorijanskem koledarju.
Najnovejše objave
Odkrijte starodavno modrost tarot kart in odklenite skrivnosti svoje duhovne poti. Naš blog je vaša vrata do razumevanja bogate simbolike, pomenov in praktičnih aplikacij branja tarota.