Beril

Kaj povezuje celotno družino

Beril je Be3Al2Si6O18, heksagonalni kristalni sistem, trdota od 7,5 do 8. Čisti beril je brezbarven in se imenuje gošenit. Vse, po čemer je ta družina zaslovela, izvira iz elementov v sledovih:

Krom ali vanadij prinaša zeleno barvo, kar je smaragd. Železo daje modre do modrozelene odtenke, kar je akvamarin. Mangan prispeva rožnato, kar je morganit. Železo v drugačnem oksidacijskem stanju daje rumeno barvo, imenovano heliodor. Snov, bogata s cezijem in manganom, pa lahko ustvari živo rdečo barvo biksbita, enega najredkejših dragih kamnov na svetu.

Berilij je redek element v zemeljski skorji, zato beril za svoj nastanek potrebuje posebne geološke okoliščine, veliki in čisti kristali pa so redkost. Ta redkost je pravo ekonomsko ozadje celotne družine.

Bistvena strukturna značilnost je krhkost. Beril je trden, kar pomeni, da se dobro upira praskam, vendar ni žilav, kar pomeni, da se ob udarcu hitro okruši in razpoka. Pri smaragdu je to še bolj izrazito, saj geološki procesi, ki prinašajo krom, kristal med samo rastjo navadno tudi razpokajo.

Kako beril nastaja

Beril nastaja v pegmatitih, grobozrnatih granitih pozne faze, kjer se kopičijo redki elementi in imajo kristali dovolj prostora za rast. Akvamarin, morganit in heliodor skoraj vsi izvirajo iz pegmatitov, predvsem v Braziliji, na Madagaskarju, v Pakistanu in Nigeriji, njihovi kristali pa so lahko velikanski.

Smaragd je izjema in nastaja drugače. Krom in berilij sta geokemično malo verjetna partnerja, saj krom sodi k temnim kamninam iz zemeljskega plašča, berilij pa h granitnim kamninam. Smaragd zahteva njuno nenavadno srečanje, običajno tam, kjer hidrotermalne raztopine iz granita prodrejo v skrilavec s kromom, kot je to v kolumbijskih skladih črnega skrilavca in v egiptovskih rudnikih Vadi Sikait, kjer so kopali že pred letom 1500 pr. n. št.

Ta burna kemija je razlog, da skoraj vsak smaragd vsebuje razpoke in vključke, mahasti jardin, ki ga gemologi obravnavajo kot nekaj povsem običajnega, medtem ko bi pri vsakem drugem kamnu pomenil nepopravljivo napako.

Kamni te družine

• Smaragd (Be₃Al₂Si₆O₁₈ s kromom, Mohs 7,5). Zelen beril, ki so ga v Egiptu kopali že pred letom 1500 pr. n. št., v Kolumbiji pa dosega svetovno najvišjo kakovost. Skoraj vsak smaragd je razpokan in naoljen, trgovina pa to obravnava kot običajno.
• Akvamarin (Be₃Al₂Si₆O₁₈ z železom, Mohs 7,5). Mornarjev kamen že od Rima naprej, vržen Neptunu v dar za mirno morje. Skoraj ves je segret, da se barva premakne iz zelene proti modri.
• Morganit (Be₃Al₂Si₆O₁₈ z manganom, Mohs 7,5). Rožnat beril, poimenovan leta 1911 po bančniku J. P. Morganu. Brez starodavnega izročila, a z veliko sodobnega povpraševanja za zaročne prstane.

Trgovska imena in posnemki

Obdelava smaragda je osrednje vprašanje te družine. Velika večina smaragdov je polnjena z oljem, smolo ali polimerom, da so njihove razpoke manj opazne. Cedrovo olje je tradicionalno in odstranljivo, utrjene umetne smole pa ne. Razkritje stopnje izboljšanja čistosti je v pošteni trgovini uveljavljena praksa, v slabi pa povsem odsotno. Močno polnjen smaragd lahko v ultrazvočnem čistilcu ali pod zlatarskim gorilnikom povsem izgubi svoj videz.

Sintetični smaragd pridobivajo s talilnimi in hidrotermalnimi postopki že od tridesetih let prejšnjega stoletja in je kemično enak naravnemu. Kadar se prodaja odkrito, gre za povsem legitimen in cenovno dostopen kamen; kadar se prodaja prikrito, pa gre za goljufijo.

Morganit se skoraj vedno segreva, da se odstrani oranžni pridih. Akvamarin se skoraj vedno toplotno obdela, da se zeleni odtenek premakne proti modremu. Obe obdelavi sta trajni in stabilni.

Pri cenejših ponudbah bodite pozorni na zeleno steklo, obarvan beril in zeleni fluorit, ki se prodajajo kot smaragd, ter na triplete s tanko smaragdno ploščico na manj vredni podlagi.

Nega, ki izhaja iz zgradbe

Trdota od 7,5 do 8 pomeni, da se beril ne opraska zlahka, kar ljudi pogosto zavede glede previdnosti pri ravnanju. Kamen se namreč hitro okruši, smaragd pa se ob udarcu še posebej rad prelomi vzdolž svojih notranjih razpok.

Pri smaragdu nikoli ne uporabljajte ultrazvočnega ali parnega čistilca. Tresljaji odprejo zapolnjene razpoke, vročina pa iztisne olje. Pravilen način čiščenja sta mlačna milnica in mehka ščetka, pa še to z veliko mero občutka. Akvamarin in morganit čiščenje prenašata bolje, vendar tudi njiju ne smemo čistiti s paro.

Morganit in nekateri primerki akvamarina lahko ob dolgotrajni izpostavljenosti močnemu soncu zbledijo, zato okenska polica ni primeren prostor zanje.

Če imate prstan s smaragdom in ga nosite vsak dan, računajte na to, da ga bo treba vsakih nekaj let ponovno naoljiti; pred pomivanjem posode, delom na vrtu ali vadbo v telovadnici pa ga vsekakor snemite.