𐳔

ak

glas, ne beseda

Znak k za zadnje samoglasnike in najbolj zanimiva črka te abecede

Znaki so prikazani v Unicodu in razvrščeni od leve proti desni. Obe pisavi se bereta od desne proti levi, zato so te vrstice le pripomoček in ne faksimile.

Sound
k /k/
Položaj
25
Group
Soglasniki
Unicode
U+10CD4

Črka, ki je preživela svoj namen

Ak je k za zadnje samoglasnike, dvojček črke ek, skupaj pa predstavljata edini ohranjeni par iz staroturškega sinharmoničnega sistema.

V staroturščini je skoraj vsak soglasnik obstajal v dveh oblikah. Izbira posamezne oblike je napovedovala samoglasniški razred celotne besede, kar je pomenilo, da so sami samoglasniki pogosto lahko ostali nezapisani. Gre za elegantno domišljeno zasnovo, natančno prilagojeno jezikovni družini, v kateri so vsi samoglasniki v besedi bodisi sprednji bodisi zadnji.

Madžarščina ne pripada tej jezikovni družini. Ko je pisava prispela v Karpatsko kotlino, se je srečala z uralsko fonologijo: parni sistem ni imel več nobene vloge in so ga razgradili.

Ta par se ni razgradil. Nihče ne ve natančno, zakaj sta se prav ti dve črki ohranili, ko so druge izginile; stvaren odgovor je, da so pisave konservativne in nedosledne pri tem, kaj opuščajo.

Na kaj kaže

Zgodovinsko je ak spremljal zadnje samoglasnike (kar, roka; kos, oven; kút, vodnjak), ek pa sprednje.

Praktični učinek v pisavi, ki je opuščala samoglasnike, je bil znaten. Bralec, ki je naletel na ak, je takoj vedel, da je manjkajoči samoglasnik a, o, u ali njihova dolga oblika, kar je možnosti približno prepolovilo še pred upoštevanjem sobesedila.

To je celotna logika sinharmoničnega pisanja, ohranjena v dveh znakih.

V sodobni rabi

To razlikovanje se je večinoma izgubilo. Sodobni rovás je prilagojen sodobnemu madžarskemu pravopisu, ki pozna le en k, zato večina piscev in večina tipkovnic obravnava ek in ak kot različici in ne kot pravilo.

Nekateri privrženci oživitve pisave ohranjajo zgodovinsko rabo. To je povsem zagovorljiva izbira, vendar ostaja le izbira.

Pogosta vprašanja

Ak je k za zadnje samoglasnike, ek pa k za sprednje samoglasnike. Oba imata glasovno vrednost /k/; razlika se ni nikoli nanašala na sam soglasnik, temveč na nakazovanje samoglasniškega razreda besede, kar je bilo izjemno pomembno v pisavi, ki je samoglasnike pogosto puščala nezapisane.

Nihče ne ve. V staroturščini je bil v paru skoraj vsak soglasnik, celoten sistem pa se je razgradil, ko se je pisava srečala z uralsko madžarščino, ki zanj ni imela nobene potrebe. Ta dva znaka sta se ohranila. Pisave so konservativne in nedosledne pri tem, kaj opuščajo.

Večinoma ne. Sodobni rovás se prilagaja sodobnemu madžarskemu pravopisu, ki pozna en sam k, zato večina piscev in tipkovnic oba znaka obravnava kot različici. Nekateri privrženci oživitve pisave to zgodovinsko pravilo ohranjajo načrtno.

Ne. Črke rovás so izključno fonetične. Njihova imena (eb, ec, ed itd.) so pomnilniški pripomočki za recitiranje z začetnim samoglasnikom, ne samostojne besede. Ni runskih pesmi, tradicije keningov ali ideografske plasti, zato se pisava ne uporablja za prerokovanje kot germanske rune.

Rovás

Najnovejše objave

Odkrijte starodavno modrost tarot kart in odklenite skrivnosti svoje duhovne poti. Naš blog je vaša vrata do razumevanja bogate simbolike, pomenov in praktičnih aplikacij branja tarota.